V knjižni ordinaciji

Anja Mugerli, Zeleni fotelj. Maribor: Litera, 2015.

Barbara Leban

Zeleni fotelj je, na kratko rečeno, zbirka trinajstih zgodb o trinajstih nesrečnih usodah. Fotelj se ob tem izkaže za precej priročno naslovno rešitev, saj nas avtorica ob svojih zgodbah postavlja, lahko bi rekli, ob fotelj, na katerem sedijo naši trpeči pacienti, ki jim življenjska usoda očitno ni prizanesla. Tak prvi vtis nekakšnega psihološkega trilerja pa v nadaljevanju še poglobijo s freudovskim patosom prežete zgodbe, v katerih situacije ali predmeti nemalokrat aludirajo na spolnost.

Tako se malo drevesce, ki ga ženska posadi na vrtu in nadalje neuspešno brani pred napadi gozdne zverinjadi, izkaže za zgolj rastlinski nadomestek otroka, ki ga ni in ga ne bo; poletna vročina pa še dodatno pripomore k temu, da si pomeljive poglede med očetom in hčerko razlagamo kot malce preveč ljubeče. Zgodbe tako le posredno, nekako okrog ovinka razkrijejo tisto bistveno; to, o čemer teče beseda, mora bralec razvozlati sam, ob tem pa so pogosto ključni prav predmeti, ki prevzemajo simbolno vlogo. 

Stvari v zgodbah se kažejo kot edina možna uteha likom, ki človeške bližine ne zmorejo najti, so jo izgubili ali pa so bili ob njej ranjeni. Obsedenost z določenim predmetom tako posredno nakazuje notranjo stisko posameznika, pa najsi gre za občutek osamljenosti ob fetišizaciji fotelja, pomanjkanje topline ob nenehnem iskanju rokavic, hrepenenje po bližini že umrlih ob izdelovanju mozaika ali pač za obsedenost s telefonom, ko se zdi, da bo vez z bližnjim kmalu docela pretrgana. Iskanje tolažbe like vodi tudi do pretirane navezanosti na živali, denimo na mačke ali, zakaj pa ne, kresničke.

Od tega pretiravanja pa ni več daleč do absurda, groteske in obenem do najbolj uspelih zgodb. Ob prisotnem, a obenem spregledanem truplu, ki visi s stropa neke kavarne, se pogovori strank slišijo še toliko bolj neumno. Nič manj bizarna pa ni niti vsega naveličana gospodinja v zgodbi Mehanik za dušo; življenje ob sitnem možu in dveh pubertetnikih je očitno tako težko, da ji ne ostane drugega kot beg v fantazijo. 

Zaradi avtoričine sposobnosti vživljanja v like ji laže spregledamo druge spodrsljaje, denimo nerodnosti pri razvijanju zgodb, ki ponekod delujejo prerazvlečeno, drugje pa nasprotno dobimo vtis, da je bilo povedanega premalo. Posebej naslovno zgodbo bi se gotovo dalo še strniti; zeleni fotelj pa je besedna zveza, ki se, četudi gre za ključni predmet, v njej ponavlja tako pogosto, da postaja že kar moteča. Nasprotno pa žepar v istoimenski zgodbi daje vtis nezrelega pacienta, ki naše seanse preneha obiskovati, še preden smo ga sploh dobro spoznali, tako pa nimamo priložnosti, da bi se vanj uspeli docela vživeti.

Avtorica se ob pripovedovanju bolj ali manj uspešno izogne pastem sentimenta in pomilovanja svojih junakov; ker ostaja na realnih tleh, je jasno, da konec vsake zgodbe pač ne more biti radosten. Kljub temu da svoje junake sooča s sila težkimi travmami, njena rahločutna pisava bralca napeljuje k temu, da si ob odprtih zaključkih zgodb prihodnost likov vendarle slika v svetlejših barvah, kot bi si jo sicer. Zeleni fotelj tako kljub zagatni tematiki ostaja v naboru bolj optimističnih zbirk in obenem eden tistih prvencev, ob katerem lahko brez prisiljene prizanesljivosti ugotovimo, da je dober ter da s svojo suverenostjo obljublja – še boljše nadaljevanje.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anatomija pesništva ali pesnik poezijo svojo pod secirni nož postavi

    Silvija Žnidar

    Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

  • Nasvidenje v naslednji krizi

    Aljaž Koprivnikar

    Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Izdelava: Pika vejica