V iskanju poti

Nina Kremžar, Dostop na odprto morje. Ljubljana: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – revija Mentor, 2019 (zbirka Prvenke)

Domen Slovinič

Mlada pesnica in prozaistka Nina Kremžar je v preteklih letih s svojim literarnim ustvarjanjem zmagala na številnih kreativnih delavnicah, z zmago na natečaju Festivala mlade literature Urška 2018 pa si je prislužila izdajo pesniškega prvenca Dostop na odprto morje. Pričujoča poezija, ki je formalno morda na videz bližje hermetičnemu, zaprtemu slogu, se s kombiniranjem nadrealistične metaforike in izčiščene pesniške govorice na svojevrsten način dotakne kompleksnih tem smrti in človeškega minevanja, kolektivnih in individualnih usod ter njunega medsebojnega prepletanja skozi medgeneracijskost, tujstva duha ter iskanja ljubezni.

Zbirka ima štiri dele in že v prvem spoznamo pesniški subjekt, ki je v prvi vrsti opazovalec in nekakšen »komentator« sanjskih, večkrat nekonkretnih, a bogatih pesniških podob v skorajda nadrealističnem svetu. Kar pade v oči že kmalu je, da subjekt neredko spregovori v množini, kot je to značilno že pri prvi pesmi babilon: »ledena ploščad se je / odlomila od celine, / na njej smo postavili / svoj temeljni kamen, / tok nas je vlekel na zahod / proti sivemu robu obzorja, / kjer si bomo ustvarili ime, / tako so obljubili starci, / ki so drug za drugim umrli, (…)«. Že v naslednji pesmi novi albion pa beremo: »na poti do sem / sem pogoltnila atlantske tokove / zdaj za sabo puščam izsušene bele sledi // pristala sem severneje kot nameravano (…)«. V prvi pesmi tako beremo metaforično pot (lahko bi rekli usodo) nekega ljudstva, v drugi beremo o poti subjekta. V zbirki se namreč pesniški subjekt vzpostavlja v razmerju do kolektivnega, zgodovinskega in, še pomembneje, spominskega, saj življenja prejšnjih generacij subjekt ponotranja, kot je razvidno v pesmi vsem odgovarjam enako: (…) svojemu očetu ki se stara / njegovemu očetu ki mi ne da spominov / in njegovemu očetu ki je odšel in postal / edini moški ki mu ne gre zameriti / vsi ste v meni (…)«. Takšno ponotranjenje, skoraj identifikacija s preteklimi rodovi, pa na nekaterih mestih v zbirki dobi univerzalne razsežnosti, saj subjekt stopi izven polja osebnega in prenaša zgodbe celotnega človeštva (ali pa vsaj nekega naroda), kot se npr. zgodi v pesmi polagam besede na jezik: (…) rišem v pesek / kjer lahko izbrišem / vas / dragi sonarodnjaki / dragi bratranci / drage sestre / da prenehate obstajati (…)«.

V tem oziru se subjekt torej predstavlja kot nekakšen opazovalec in prenašalec medgeneracijskih usod, z njimi tvori širšo sliko. To medsebojno prepletenost prenaša na svojo lastno pot. Pri tem ubrano odmerja čustveno vpletenost in se poslužuje potrebne distance, saj v patetičnost ne zapade. Prej bi lahko rekli, da je subjekt oddaljen, a vseprisoten, tako rekoč nadčasen. To je pri tej zbirki še posebej pomembno, saj se v njej časovne komponente (preteklost, sedanjost in prihodnost) stalno prepletajo, tako kot življenje in smrt. Še več: prepletanje preteklega in sedanjega, minulih dogodkov in sedanjih trenutkov, je v zbirki posebej izrazito in razkriva nadčasje pesniškega sveta, v katerem subjekt vselej spretno krmari med spominom in trenutkom, med abstraktnim in konkretnim. V pesmi na koncu jeseni avtorica ta princip takole ubesedi: (…) molčim da me ne slišijo / vetrovi // nekoč me bodo odnesli (…) // kot vero mojih prednikov nedolžnost / mojih sester in grehe naših bratov // takrat se spet / srečamo / na koncu / jeseni«. Subjekt se na takšne načine s pesniško besedo metaforično postavlja »nad« konkretne realnosti, »nad« časovnostjo, minljivostjo, s tem seveda tudi »nad« (lastno) smrtjo, kot se to zgodi v pesmi avtopsija.

Zbirka na ta način učinkovito zaobjame človeško vpetost v generacijske, družinske vzorce, v melanholijo živosti spomina na nek pretekli čas, dogodek, ki se nam vedno znova zarisuje v sedanjosti tukaj in zdaj, s tem pa ustvarja nepretrgano vez med obema. Kot tudi vez med kolektivnim in individualnim, med vitalističnim motivom ljubimcev v pesmi minaar in fatalističnem, osamljenem utapljanju v lastno žalost v agape. Avtorica nam tako skozi izpiljeni pesniški jezik predstavi svet, ki se izrisuje in izginja, svet, v katerem ulične svetilke pobirajo kovance, kjer so otroci lahki kot plastične vrečke, zato jih odnaša med avtomobilska kolesa in kjer mesta dihajo na škrge. Svet, kjer se hlapi spomina razpotegnejo čez asfalt in razvodenijo, kot zapiše Nina Kremžar v zaključni pesmi 1991, v letu nekih otroštev, kjer čas dokončno obstane. Z njim pa tudi pričujoči prvenec izpod suverenega peresa pesnice, ki v prihodnosti še veliko obeta.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na nikogaršnji zemlji

    Diana Pungeršič

    Svetlolaso kraljico bi v literarnovedni srenji lahko spravili v predal k poučnim zgodbam, pripovedkam, parabolam, v znanstvenoraziskovalnem jeziku pa jo bi utegnili poimenovali separat. Delo … →

  • Neobstoječa generacija 80.

    Gabriela Babnik

    Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja … →

Izdelava: Pika vejica