V iskanju (izgubljenega) raja

Raúl Zurita, Daleč stran: izbrana dela. Prevod: Janina Kos. Ljubljana, Beletrina, 2017 (zbirka Beletrina).

Zarja Vršič

Ob izdajah izbranih pesniških del sem imela vedno mešane občutke, še toliko bolj, če gre za doslej še neprevedenega avtorja. Res je, da lahko bralec v eni sami knjigi brez posebnih naporov dobi širši vpogled v opus in pesnikov umetniški razvoj, vendar pa ga lahko na koncu oriše zgolj z nekaj osnovnimi potezami in o njem govori samo bolj »na splošno«.

Taka je tudi pričujoča zbirka. Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige. Zdi se mi, da nekoliko podrobnejša predstavitev Zuritovega umetniškega udejstvovanja za nepoučenega bralca ne bi bila odveč. Fotografije njegovih drznih in zanimivih projektov, kot sta denimo izpis delov pesmi iz zbirke Novo življenje na newyorško nebo s petimi letali in pesnikovi verzi, ki se, vidni samo z morja, razprostirajo pet kilometrov čez Atakamsko puščavo, so namreč vključene v knjigo, a brez konteksta.

O samih pesmih torej samo »na splošno«. Zurita je bil že na začetku svoje pesniške poti velik aktivist – na koncu sedemdesetih je s kolegi ustanovil aktivistično-umetniško skupino CADA, katere politično udejstvovanje je bilo usmerjeno proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu. Aktivizem je še posebej opazen v zgodnjih zbirkah, potem se nekoliko razprši, v zadnji zbirki Zurita (izšla leta 2011) pa se spet okrepi in nastopi v še bolj neposredni, surovi obliki. Zurita umetnost očitno razume kot sredstvo osvobajanja, upora proti režimu, torej kot vrsto propagande. Že v prvem tekstu izbranih pesmi, ki sicer ni del nobene zbirke (objavljen je bil v reviji CAL 3 v času diktature), lahko beremo, da »razumeti, kaj je življenje nas vseh, torej pomeni odpraviti najslabše oblike starega sveta, da bi lahko vsako umetniško prakso, ki je le delo več, in vsako delo, ki je umetniško delo, aktivno, propagandistično izkoristili za naša skupna stremljenja. Verjemi, če bomo na teh svojih poteh uporabili vse možnosti, bomo tem južnoameriškim krajem vtisnili novo znamenje.«

Na srečo večina Zuritovih militantnih pesmi ni samo militantnih; pesnik vanje velikokrat vpleta še druge motive in kompleksnejše pomene ter iz svoje poezije naredi veliko več kot zgolj sredstvo upora in propagande. 

»Ime mi je Raquel / V tem poslu sem / že dolga leta. / Na polovici / življenja sem. / Izgubila sem se,« beremo v nenaslovljeni pesmi iz prve zbirke. Podoba z Dantejem takoj pade v oči, pa ne samo, ker je za govorcem v pesmi prav tako kot za Dantejem že »dni naših polovica«, ampak ker Zurita vzporednico z onstranstvom vleče tudi formalno: prva zbirka se imenuje Vice, druga Predraj, ena od kasnejših pa Novo življenje. (Pomenljivo se mi zdi, da se, sicer v nasprotju s pričakovanji, nobena ne imenuje Raj.)

Zurita svojo zgodbo v raju vpleta v čilsko zgodovino, geografijo, v izmišljene zgodbe ljudi, iz katerih govori. Poseben prostor v zbirkah je posvečen Atakamski puščavi, suhemu, neplodnemu področju, ki pa je v pesmih vseeno simbol odrešenja, Raj, ki še pride. Ali je naključje, da naj bi, kot v pesmi Daleč stran /CI/ iz cikla Kordiljere, čilski Abraham po božjem navodilu svojega sina žrtvoval prav tam, »daleč stran v izgubljenih čilskih Kordiljerah«? 

Tako pa se izriše tudi glavni kontrast Zuritovega poetičnega horizonta: na eni strani bolečina in nemoč ob opazovanju trpljenja čilskega naroda, nad katerim se v času diktature izvaja nasilje, na drugi strani pa kruta, a odrešujoča lepota čilske pokrajine: »Nato    bomo prikovani z obličjem k obličju kot Križ / ki se razprostira prek Čila    za večno uzrli / Samotni Izdih Atakamske Puščave«.

O avtorju. Zarja Vršič (1993), študentka primerjalne književnosti in francoščine. V dobro voljo jo spravita dobra filozofska debata in srbski rap. Kadar ne piše, se v kakšnem plezalnem centru trmasto bori z gravitacijo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poslednje niti človeškega dostojanstva

    Tomaž Kozamernik

    Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

  • Igor Marojević – Mamina roka

    Pavla Hvalič

    Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

  • Mathias Enard – Alkohol in nostalgija

    Ana Geršak

    Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.