Utesnjenost v času svobode

Guadalupe Nettel, Telo, v katerem sem se rodila. Prevedla in spremno besedo napisala Veronika Rot. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017 (Zbirka Moderni klasiki)

Zarja Vršič

»Ne vem, kaj menite vi, doktorica Sazlavski, ampak jaz mislim, da je čudovitost otroštva, o kateri tako radi govorijo ljudje, zgolj podla ukana, ki nam jo zagode spomin. Naj je med enim in drugim življenjem še toliko razlik, sem prepričana, doktorica Sazlavski, da prav nobeno otroštvo ni neskaljeno in srečno. Otroci živijo v svetu, v katerem jim je velika večina okoliščin vsiljenih,« pravi protagonistka avtobiografskega romana Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Izločenost iz družbe in drugačnost sta motiva, ki se v romanu neprestano pojavljata. Deklica, prvoosebna pripovedovalka, se namreč rodi z belo pego na roženici desnega očesa, zaradi česar mora v šoli pod prisilo staršev nositi prevezo in vsak dan izvajati mučne očesne vaje.

»Na moji šoli ni bilo drugih takih otrok, kot sem bila jaz, imela pa sem sošolce z drugačnimi abnormalnostmi. Spominjam se zelo ljubke deklice, ki je bila paralitična, pritlikavca, svetlolaske z zajčjo ustnico, dečka z levkemijo, ki nas je zapustil, preden smo končali osnovno šolo. Povezovalo nas je zavedanje, da nismo enaki drugim in da to življenje poznamo veliko bolje kot tista horda nedolžnežev, ki se v svojem kratkem obstoju niso spopadli še z nobeno tegobo,« pravi.

Guadalupe Nettel mojstrsko in v skoraj houellebecqovsko satirični maniri izriše kontrast, ki nastane med deklico, tujko v svojem lastnem telesu, in družbeno klimo sedemdesetih. Protagonistkina osamljenost, družbena nesprejetost in iskanje same sebe se dogajajo ravno v času, ki bi moral biti za vse tako osvobajajoč. Deklici permisivna vzgoja in življenje v hipijevski komuni nista mogla dati tistega, kar je najbolj potrebovala: ljubezni in razumevanja.

Popolno nasprotje njenih »modernih« staršev predstavlja starokopitna babica po materini strani, h kateri se morata z bratom preseliti po očetovem odhodu v zapor in materini odločitvi, da gre na doktorski študij v Francijo, kamor ji čez nekaj let sledita tudi otroka. Iskanje trdne opore, sidrišča in poskus razumevanja sveta, predvsem pa sebe, je ena najpomembnejših, pa tudi najbolj mojstrsko speljanih tem v romanu.

V retrospektivno romaneskno pripoved naključno vdirajo vložki iz sedanjosti: mamini telefonski klici in pogovori o romanu, ki ga piše pripovedovalka, opisi njenih vsakodnevnih opravkov, pisateljskih srečanjih in podobno. Nekateri so s preteklim dogajanjem povezani nekoliko bolj, nekateri pa malo manj, vsekakor pa na kvaliteto osnovne zgodbe nimajo vpliva; roman zaradi teh časovnih preskokov ni nič boljši. Zdi se kot da želi avtorica dogajanje iz preteklosti z njene »sedanje« perspektive še dodatno osmisliti in verificirati, kar pa ne stori dovolj sistematično. Poleg tega pa se roman na simboličen način zaokroži že z vrnitvijo teme, s katero pripovedovalka začne svojo pripoved – z belo pego na roženici desnega očesa. Ob koncu zgodbe jo namreč čaka operacija, ki sta si jo njena starša tako dolgo želela. Kljub temu da protagonistkinega očesa nazadnje ne operirajo, pa se odloči, da bo svoje telo kljub pomanjkljivostim sprejela takšno, kakršno je.

»Začela sem pisati knjigo o svojem otroštvu in kar nisem mogla nehati,« pravi pisateljica. Čeprav junakinjinega imena bralec nikoli ne izve, se veliko dogodkov ujema z dejstvi iz avtoričinega življenja, zato lahko Telo, v katerem sem se rodila označimo za roman, utemeljen na avtobiografski zgodbi, ki se, kljub temu da je zastavljen kot strukturirana in kronološko urejena izpoved psihoanalitičarki, obenem poigrava z resnico, spominom in subjektivnim pogledom na preteklo dogajanje. Čuti se, da je Telo, v katerem sem se rodila bolj kot karkoli drugega iskren in oseben obračun z bolečo preteklostjo, da gre za knjigo, ki je očitno morala nastati. Mislim pa, da roman ne gane toliko zaradi vednosti, da se je vse to morda »res zgodilo«, ampak s svojo izrazno močjo. Te pa avtorici zagotovo ne manjka.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

  • O pogubnosti lepote v postkatarzičnem svetu Eke Kurniawana

    Irina Lešnik

    Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.