Usodna prepletenost zgodovine in intime

Widad Tamimi, Vrtnice vetra: zgodba o prekrižanih nitih usod. Prevod: Gašper Malej. Spremna beseda: Patricija Maličev. Ljubljana: Sanje, 2018 (zbirka Sanje. Roman)

Aljaž Koprivnikar

Italijanska pisateljica Widad Tamimi, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, je na svet prišla brez državljanstva in sicer kot potomka dveh med seboj raznolikih, a prepletajočih se vetrov. Izkušnja življenja med dvema ali več kulturami, begunstvo v vseh svojih oblikah in iskanje identitete je osrednje zanimanje pisateljice, saj ne samo zapolnjuje njeno osebno življenje, pač pa tudi literarno ustvarjanje. To je vidno že v romanesknem prvencu Il caffè delle donne (»Kava po žensko«), ki ga avtorica zgradi na podlagi pogovorov žensk ob tradicionalnem pitju kave ter v ozadju prinaša vprašanje človekove prostorske, časovne in osebne pripadnosti. Temu je prav tako na sledi njen drugi roman Vrtnice vetra, ki je v prevodu Gašperja Maleja na voljo tudi slovenskim bralkam in bralcem.

Roman že od samega pričetka izkazuje izjemno močno (avto)biografsko noto, saj delo avtorica posveti svoji družini (»Otrokoma, ki sta postala moj oče in moj ded, / in generacijam otrok, ki prihajajo«) ter spominu na svojo mater: prav njena smrt je bila potrebno gonilo, da protagonistka ob odsotnosti odgovorov postane »skrinja krhkih zakladov, med spomini in bolečinami, veselji in zamerami, hrepenenji in strahovi mojih družin.« in se poda na pot iskanja družinske preteklosti. V obliki zaokroženih krajših zgodb se pri tem v prvem delu romana najprej retrospektivno osredotoči na pretrese 20. stoletja, drugo svetovno vojno ter izraelsko-palestinski konflikt, ki sta temeljno spremenila tok zgodovine in usodno vplivala na življenjske poti njenih prednikov, pri čemer se kolektivna družbena izkušnja izrazi ter zapisuje skozi majhne, posamezne intimne zgodbe. Skozi te nas nadalje sooči z dvema družinskima linijama: palestinsko, katere pripoved se odvija v času dveh vojn med letoma 1949 in 1967, ki sta njeno družino prisilili, da zapusti svoj dom, in judovsko, ki začne po vzponu fašizma in nacizma v Evropi z begom iz Trsta v Lozano, nato v London in končno v Združene države Amerike. Na ozadju zgodovinskih pretresov avtorica večji del nameni rekonstrukciji družinskih spominov; tu se z judovsko linijo seznanjamo skozi daljše zapise o posameznih povezavah med predniki iz bogato razvejanega rodbinskega drevesa, z opisi meščanskega življenja in navad, pri čemer so zgodbe podkrepljene s faktično natančnostjo, vloženimi pismi in zgodovinskimi pričevanji. Vzporedni palestinski del pa prikazuje predvsem odraščanje avtoričinega očeta v neusmiljenih razmerah tedanjega časa in je zapisan zgolj po ustnem izročilu. To je ob zgodbeni ravni, ki obe strani vzporeja skozi družbeno-socialne kontraste, dodatno razloženo tudi v avtorskih komentarjih (»V očetovi družini ni albumov s fotografijami, zbirk pisem in mnogih rojstnih listov. O nekaterih osebah se ni ohranila nobena sled. Očetova družina je preprosta. Starejše generacije so večinoma nepismene, kar vedo, so se naučile na poljih in na ulici po tistem, ko so zapustile svojo zemljo.«), pri čemer pa je palestinski del izpisan prepričljivejše, saj spomine rekonstruira z večjo mero ustvarjalne svobode, dramaturško bolj napeto ter ne zapada v razvlečene in na trenutke pretirano sentimentalne opise meščanskega življenja, prisotne pri tržaški veji rodbine. A četudi smo bralci pri tem soočeni z dvema raznolikima zgodbama, z različnima izhodiščema in drugačnim pripovednim slogom, ju v svoji razpršenosti med prostorom in časom Tamimi uspe združiti v izkušnji izgnanstva, ki povezuje obe strani rodbine. Ta predstavlja tudi temeljni kamen drugemu dela romana, ko v ospredje zopet vstopi avtorica (»Imam sindrom podstrešja. (…) Pri meni gre za stalno iskanje korenin, za nenasitno žrelo, ki mi na koncu pusti občutek razočaranja, kakor večerja brez sladice. Iščem, iščem, iščem. Kopljem po pozabi.«) in nas potegne v čas po drugi svetovni vojni, kjer spočetka sledimo izseljenemu delu judovske družine v Združene države Amerike, v kasnejših letih pa povratku avtoričinega starega očeta v nekdanjo domovino ter postopnem soočanju s povojno grozo. Tamimi v popisih groze sicer ni vselej konsistentna (med drugim opazimo odsotnost globlje refleksije njenih likov ob vlogi Italije v vojni ter pri opisih povojnega stanja), spregledana so nekatera širša zgodovinska dejstva, ob pogromu nad svojo judovsko-tržaško družino pa denimo zgolj mimogrede ter pomanjkljivo omeni tudi ostale vojne zločine, recimo nad slovanskim prebivalstvom. Zgodba iz vojnega pogorišča vse do prevratnih 60. let prejšnjega stoletja se nadaljuje do ponovne družbene in družinske izgradnje, kjer sledimo pripovednemu loku avtoričinih starih staršev in odraščanju njene matere, ki se postopno oblikuje kot glas nove generacije, a hkrati brez ustrezne globine, celo šablonsko ostaja zamejena v svojem karakterju meščanske uporniške hčere (»Ne morem več sedet pri tisti meščanski mizi in potem še pustiti, da mi tam strežejo s srebrnim priborom. In ne zanima me, kaj ima za povedat, on brani status quo privilegiranega razpreda, ki s požvižga na ves ostali svet.«). Vzporedno v isti geografski prostor vstopa tudi pot avtoričinega očeta, ki v Italijo prispe kot migrant ter ob seznanjanju z drugo, italijansko kulturo in želji po boljši prihodnosti zaradi svoje identitete postaja vse bolj politično angažiran. Tu se kažejo osrednje razlike med opisanima družinskima linijama, ki temeljijo v generacijskem spopadu ter na družbenih in identitetnih vprašanjih. Obenem se v tem delu usoda avtoričinih staršev končno preplete v enotno družinsko deblo. Slednje je v tretjem delu romana, vse do svojega konca izraženo kot ljubezenska zgodba, na trenutke kot pretirano trivialna združitev dveh nasprotij, razredne (ta v odnosu para predstavlja večjo problematiko kot denimo njuno izhodišče, ki je odslovljeno zgolj z enim samim stavkom »Judje so morali zbežat, ampak potem so bili razlog za neko drugo izgnanstvo, smrt in trpljenje. Za to ni opravičila.«) in kulturne pripadnosti ter ujetostjo v preteklost in upanjem na osvobojeno prihodnost. A epilog z rojstvom avtorice, katere ime Widad v prevodu pomeni ljubezen, vseeno dokaj elegantno uspe združiti začetek in konec knjige, ki sicer dobro ponazarja krog življenja in smrti.

Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo »Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta«, a žal to pogosto posredujejo površinsko, saj avtobiografija preglasi fikcijo, sentimentalnost pa globino prikaza posameznih oseb in dogodkov. Po svoje gre za razumljiv odziv na soočenje z občutljivo tematiko iskanja lastnih korenin ter srečanja s preteklostjo in smrtjo, s katerimi se spopade pripovedovalka med grajenjem lastne identitete, na poti do osvoboditve; k večji zaokroženosti (avto)biografskosti in fikcije pa bi pripomogla bolj premišljeno urejena struktura romana in večja distanca avtorice do obravnavanega gradiva. Na ta način bi sicer ambiciozna postavitev v zelo širokem časovnem razponu in množici oseb poskrbela, da branje ne bi uhajalo, močno sporočilo o možnosti mirnega sobivanja nasprotji, v današnjem svetu tako zelo dobrodošlo, pa bi literarno v večji meri zasijalo stran od shematične trivialnosti.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sen poštenega kolonialista

    Robert Kuret

    Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

  • Roman o krivdi, ki to ni

    Jasna Lasja

    Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak – kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.

  • Povorka

    Tomaž Grušovnik

    Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

Izdelava: Pika vejica