Upor je mrtev in mi z njim

Esad Babačić, Včasih. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Lara Gobec

Oddaljevanje od zgoščenega besnenja vodi pesniško zbirko Včasih Esada Babačića k rahlejšemu opazovanju sveta in nagibanju k lastni notranjosti. Napetosti, ki jo oblikujejo njegove misli in ki se počasi zažira v njegov obstoj, ne skuša zanikati, temveč se proti njej bori s čuječnostjo. Skuša najti oprijem, kamor bi za trenutek položil dlan in se ustavil.

Oblikovno so Babačićeve pesmi krajše, najdaljše se raztezajo čez nekaj vrstic. Pesnik je tako ustvaril vesolje, ki je popolnoma fragmentirano. Bralec lahko pesnikovo notranjost razpre le za trenutek, saj so njegova osebna priznanja hipna. Preveva jih občutek zamolčanosti in hkratne možnosti dialoga z bralcem. Kljub tej kvaliteti nekatere idejne podobe obvisijo v zraku in jih bralec ne more smiselno umestiti v pesniški svet zbirke (»Kristus ne hiti«). Namenu ostati prizemljen sledi dosledna raba velikih začetnic in ločil. Slogovno pesmi zaznamuje predvsem pripovedni tok, ki lahko s svojo enostavnostjo privabi bralce vsakršnih profilov. Hkrati pesnikova izkušnja kljub nekaterim nedosledno izpeljanim izhodiščem ostaja vseobsegajoča. Ritem in hkratni moto celotne zbirke ustvarja beseda »včasih«. Ponavljanje slednje na začetku skoraj vsake pesmi ustvarja sinkope in vabi k doživljanju poetike v enem samem zamahu. Izraz plemeniti večplastnost poetike Esada Babačića, saj svoje nagibe in odklone predstavlja le kot verjetne. Za verzi tli dvom o resničnosti zapisanega, nikoli zares ne vemo, ali subjekt izraža svoje misli ali se z nami le poigrava. Njegovo notranjost lahko varno motrimo skozi pleksi steklo, nikakor pa nas ne potegne v vrtinec lastne osebne drame. Da se poeziji lahko predamo v vsej njeni umetniški vrednosti, nam omogoča šele možnost nepristranske izkušnje.

Zbirka sledi toku, ki se spogleduje z intimizmom in smiselno nasledi pesnikovo začetno robustno silo. »Ko znaš teči, delaš samomor,« se glasi verz iz stare Babačićeve pesmi »Vsak otrok je lep ko se rodi« (Kavala, Založba Lipa, 1986), ki v izvedbi pankovske zasedbe Via Ofenziva poslušalcu odstira meje vesolja, kjer kljub zgolj bivanju posamezniki lastni usodi ne morejo ubežati. Njen frontman Esad Babačić se izreka o utesnjenosti posameznika v svojem lastnem mesu in družbenem kolesju. Tek, ki je del naših preživetvenih nagonov, povezuje s samomorom kot še enostavnejšim načinom pobega. Prav nesmisel lastnega obstoja še globlje razvije v pesniški zbirki Včasih. »Včasih se prepričuješ, da boš umrl kasneje,« so verzi, kjer se s cinizmom loteva lastne zaverovanosti v večnost svojega bivanja. Že samo dejstvo, da je, ga vodi po poltraku do skrajne točke, kjer več ni. Valovanje po množici točk ga spodbuja, da se slepi z različnimi predstavami o pomembnosti svojega životarjenja. Da bi valovanje za trenutek ustavil, se prepušča risanju iluzij. Oklepa se predmetov ter ljudi okoli sebe in jih golta, saj ga je strah, da se bo nekoč izpraznil. Umetne skice lastnih poseganj v stvarnost so le debel sloj, ki zaduši njegovo najglobljo bit. Ostane mu le, da ostaja prazen in da ga nosi s tokom, kar mestoma izraža nekoliko klišejsko (»Včasih si robot po srcu«).

Poleg tega, da se odreka možnosti, da bi zaustavil minevanje, se lirski subjekt odmakne tudi od pankovske filozofije razdiranja. Upora se loteva s pikrimi besedami: »Včasih si navadna ovca, ki protestira, ker so jo prevečkrat ostrigli.« Punt zaradi punta samega se mu zdi sprevržen, saj družbeno kolesje le ruši. Nikakor se ne loteva idej o novem svetovnem redu, saj bi ga bilo teže graditi. Iskati popolnoma nov ustroj, ki bi oblikoval skupnost, se zdi zastrašujoče. Da ne bi bil le poceni ponaredek že obstoječega režima, bi moral temeljiti na kontrastno drugačnih načelih. Zato je vztrajanje na napol pokvarjenem vrtiljaku veliko lažje. Hrani ga skoraj do trenutka zadovoljstva in on se ga oklepa, saj si želi biti sit. Nekdo mora vsaj umetno napolniti njegovo votlost, in nič hudega, saj v glavnih institucijah vlada kaos, nad katerim lahko nerga. Če ga rovarjenje po socialnih omrežjih ne zamoti, ga gotovo zadovoljijo ogromne bele luči sredi nakupovalnih središč, ki zadušijo vsako izvirno misel. Obstoječi sistem je uspešen, ker se izjemno učinkovito vzdržuje sam, in najti nekoga, ki bi ga lahko dokončno zrušil, je skoraj nemogoče.

Vsemu navkljub pesnik tiho srka podobe, ki ga nagovorijo: »Rad imam ljudi, ki sedijo sami in ne vedo, zakaj.« Občuduje posebno stanje, ko je samost tista, ki osmišlja. Obremenjenost z odnosi, ki nas potiskajo k tlom, je le še en način, kako se oddaljevati od lastnega bistva: biti in se ne spraševati o možnih konstelacijah lastne usode. Spustiti se globoko v svojo notranjost in tam ostati. Lirski subjekt se samotarskemu življenju še ni prilagodil, saj čuti predvsem samoto. »Včasih si kot program, ki ga nihče ne gleda,« so patetični, a gotovo izpovedni verzi. Jasno je, da sam pomiritve še ne bo doživel in da bo še nekaj časa begal od enega odnosa do drugega. Neumorno išče nekoga, s komer bi se lahko v popolnosti zlil. Drugega, ki je zanj varen pristan, opredeli precej ohlapno in ostaja univerzalen: »Bodi moje zavetrje, jaz bom tvoj šprint.« Išče slehernika, s katerim bi lahko oblikoval skupnost, polno blaginje. Morda zanj utopično stanje ni hipno uničenje trenutne socialne anatomije, ampak postopno razkrajanje navznoter. S pristnimi vezmi bi rad ustvaril tkivo manjših skupnosti, ki temeljijo na medsebojni vdanosti. Družbena moč bi se razporedila med manjša središča in tako bi se sedanji centri moči sesedli.

Za oblikovanje zateglega tkiva, ki bi tvorilo novi svet, mora posameznik pogumno broditi skozi lastno notranjost. Lirski subjekt se dotika sten, ki obkrožajo njegovo lastno izpraznjenost: »V tvojem listju je veliko mojih gozdov.« Zdi se, da je dolgo puščal stopinje na drugih in pri tem pozabil nase. Kljub občutkom votlosti je lahko nežen in globoko čuteč (»Včasih čutiš boga, ki te je zapustil«). Zanj bog ni izključno verski pojem, ampak predstavlja nekakšen moralni kodeks. Ko zapušča trdne spone lastnih zablod, se počasi osvobaja. Odhod ni nujno povezan s skelenjem, ampak nasprotno obljublja mirnejši postanek. Pesnikova razpoloženja so precej kontrastna in bralec lahko skače med njimi. Mehkoba izgine v trenutkih, kadar se sebe loti s podtonom samozaničevanja: »Včasih zamujaš, ker misliš, da si vlak.« Mestoma dodaja element humorja, ki zariše lahkotnost čez celotno bralsko izkušnjo.

Pesnik občasno najde svojega popotnika v umetnosti: »Včasih greš v kino. In ne prideš ven.« Prizore filmov vsaj podzavestno doživlja kot replike resničnega življenja. Vstopa v sfero z drugačnimi temelji, kjer nič ni odvisno od njega. Za trenutek se lahko reši želje po večnem odklepanju novih zamisli, kar je izjemno pomirjujoče. Nekdo tretji tvori piksle dovršenih podob, ki spodbujajo njegovo čustvovanje, sam ob tem ostaja popolnoma pasiven. Ugreznjen v stol si dopušča, da se počasi zliva s podobami pred sabo, dokler popolnoma ne izgine v platnu. Za trenutek se je dotaknil točke nebiti in popolnoma ugasnjen motril mikrokozmos okrog sebe.

Atmosfero celotne zbirke najbolje povzamejo verzi: »Ko bo konec sveta, bom na Vodmatu. In vsi me bodo imeli dovolj.« Igrišče Vodmat je kraj, kjer so prebivalci blokov v polpretekli zgodovini igrali košarko. Babačić se od njega kar ne more odtrgati, saj je njegov varen pristan tudi v zbirki esejev Veš, mašina, svoj dolg (Cankarjeva založba, 2020). Z omembo apokalipse in lastne popolne osamitve pesnik namiguje na možnost, da se bo vse kmalu končalo. Tudi človeški odnosi, kot jih poznamo, in družbeni sistem, ki smo ga zgradili skozi stoletja. Njegove temačne napovedi se v luči propada vrednot zdijo popolnoma možne, a vseeno skozi verze sije upanje. Svetu kot oprijemljivi stvarnosti se ne odpoveduje, ampak se nanj celo naslanja. Morda niso soljudje tisti, ki ga bodo držali nad vodo, niti umetnost kot nezanesljiva sopotnica, ampak le kvadratni metri betona, ki bodo zares prepereli šele čez stoletja.

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica