Univerzalno, čisto, kruto

Marguerite Yourcenar, Orientalske novele. Prevod: Nadja Jarc. Ljubljana: Iskanja D.O.O., 2020

Jasna Lasja

Ena najpomembnejših francoskih avtoric prejšnjega stoletja, Marguerite Yourcenar (1903-1987), se je ob za svoj čas nekoliko nenavadnem, od literarnih krogov odmaknjenem življenju intenzivno posvečala študiju zgodovine in klasične umetnosti. Zgodovinski motivi so zato pogosto prisotni v literarnih delih te široko prevajane in nagrajevane avtorice (nagrada femina, erasmus itd.), od leta 1947 ameriške državljanke ter prve ženske v Franciji, izvoljene v Francosko akademijo znanosti. Med njene najznamenitejše stvaritve, prevedene tudi v slovenski jezik, sodijo Aleksis ali Študija o brezplodnem boju (1929), Ognji (1935), Orientalske novele (1938), Hadrijanovi spomini (1951), Opus nigrum (1968), Anna, soror … (1981) ter romansirana biografija lastne rodbine Labirint sveta, ki jo sestavljajo romani V pobožen spomin (1974), Severni arhivi (1977) in Splet večnosti (1988).

Slovenski prevod desetih novel s pridihom Orienta je nastal po ponatisu izvirnika. V njem so novele, kot beremo v avtoričinem post scriptumu, ob sicer številnih slogovnih popravkih ostale enake. Z nekaj spremembami v naslovih, umaknitvijo ene izmed njih, ker da je bila »preslabo napisana, da bi se jo dalo popraviti«, ter ponovno napisanim zaključkom druge. Vse so bile v petih desetletjih, med letoma 1928 in 1978, v Franciji tudi revijalno objavljane. Vsaj dve izmed njih (»Človek, ki je ljubil Nereide« in »Obglavljena Kali«) sta bili v reviji Srp v prevodu iste prevajalke kot letošnja zbirka objavljeni tudi pri nas.

Po tematski plati gre v novelah za literarne predelave bolj ali manj znanih motivov, mitov, legend in zgodb ali za zapolnitev vrzeli, ki jih je zaslediti pri predhodnikih. Med slednje sodi na primer novela »Zadnja ljubezen princa Gendžija«, sloneča na znamenitem japonskem romanu Murasaki Šikibu iz 11. stoletja, v kateri Yourcenar v nasprotju z japonsko kolegico popiše tudi osameli čas pred smrtjo in smrt azijskega donhuana. Smrt je v novelah ves čas prisotna, krvava nit se vleče skozi sleherno izmed njih; neusmiljene, krute smrti so to, ki imajo tu in tam podobno kot nadnaravni pojavi alegorične primesi. Četudi so okoliščine, ki privedejo do nje, kot tudi dejanje samo, izpisane stvarno, jedrnato, neprizanesljivo, se zdi, da so pripovedi prevlečene z odmaknjeno, lirično kopreno, ki tu in tam evocira pesem v prozi. Kar spričo dejstva, da je avtorica tri leta pred prvo izdajo Orientalskih novel napisala zbirko poetične proze na (osebnoizkustveno) temo neuresničene ljubezni in bolečega doživljanja erotike Ognji, najbrž ni naključje.

Izkupiček dolgoletnega snovanja in nenehnega prečiščevanja že objavljenih besedil – Yourcenar je slovela kot pisateljica, ki ves čas popravlja samo sebe -, je pisava, ki zaradi problematiziranja, predvsem pa izvirne preobleke epskih, arhetipskih tem in njihovega neposrednega upovedovanja deluje nadčasovno. V tem je njena izvirnost in privlačnost. Novelam je odtegnjena vsakršna sodba, ne zato, da bi bila prepuščena bralcu, ki si jo sicer zvečine lasti, temveč z namenom premika iz zahodnjaške, ego-perspektive s potrebo po vmešavanju, interpretaciji in razsodbi v vzhodnjaški pogled, ki v ospredje ne postavlja zožene dobrobiti individuuma, temveč stvarem samim na sebi daje globljo, metafizično noto. Pri tem je individuum zgolj naključen, nepomemben delček Univerzuma, ki se neodvisno od človekove volje giblje po lastnih meandrih. Tudi takrat, ko gre za tako rekoč absolutni ljubezenski odnos in na specifičen način njegovo absolutno realizacijo, kot ju avtorica izpiše v že omenjeni noveli o princu Gendžiju. Njena poanta ni v svarilu ženskam, kot ga je videla urednica F. Magazine, ki je novelo ponatisnila; naj nikar ne bodo preveč vdane moškemu, ker da jih bo, podobno kot je največji azijski zapeljivec zavrgel vdano ljubimko, pozabil. Kot je Yourcenar povedala v nekem intervjuju, se ji Dama-iz-vasi-padajočih-cvetov zdi vzorna. »Res sicer trpi, ko se zave, da je princ na smrtni postelji pozabil njuno prvo ljubezen. Seveda je to bridko. Ampak končno se je vrnila k njemu, ki je oslepel, ga negovala in skrbela zanj in mu pomagala umreti. Torej je do popolnosti izpolnila vlogo ljubimke, za katero je bila ustvarjena; vse je torej, kakor je treba. Ali se je princ njune davne prve ljubezni spominjal ali ne, ni važno …«

Podoben premik zavesti je potreben pri branju ostalih novel, saj jih je šele na ta način mogoče uvideti v njihovi celostni podobi in univerzalnosti. Pogled, odmaknjen od perspektive (zahodnega) bralca, se kaže ob spremljanju ostarelega slikarja Wang-Foja v genialni, borgesovsko naravnani zgodbi o njegovi rešitvi pred smrtjo, ko skozi dokončanje svoje slike iz mladosti naslika pot v svobodo in se na ta način skupaj z zvestim učencem Lingom reši gotove smrti; ali takrat, ko je na gori Athos v Kotorju, tem »Sinaju pravoslavnega sveta«, nasmeh v krščansko mitologijo odetega umora kraljeviča Marka znak njegovega življenja; ali takrat, ko se ob Skadarskem jezeru pokaže nepojmljiva, nadnaravna in v pesniški ovoj odeta vdanost matere otroku, ki jo ob koncu novele zašpili povsem nasprotna izkušnja. »Šele tedaj so izčrpane grudi sprhnele in na ozkem robu opek je ostal le še ščepec belega prahu. Nekaj stoletij so tja prihajale raznežene matere in vzdolž porjavele opeke s prstom sledile brazdam, ki jih je izdolblo čudežno mleko, potem pa je tudi stolp izginil in teža obokov je nehala pritiskati na lahke ženske kosti. Nenazadnje so se zdrobile tudi te krhke kosti in ostal je edino še neki Francoz, spražen na tej peklenski vročini, ki vsakemu, ki pride mimo, pripoveduje to zgodbo, ki pesnike navdihne z vsaj toliko solzami kot Andromahina zgodba.«

Četudi je geografska umeščenost novel natančna in dokaj široka – sežejo od Japonske, Kitajske, Indije, Egipta in Turčije do Grčije, črnogorskega Kotorja in dubrovniškega Straduna, prav lahko pa bi se dogajale tudi na drugih koncih Orienta -, Yourcenar razen časovne preseže tudi prostorsko dimenzijo. Skozi približevanje brezmejne razsežnosti prostora in časa se svetlika univerzalna podoba sveta in skoznjo delovanje človekovega duha, ki ga poleg potrebe po preživetju, sopostavljene smrti kot njenemu antipodu, poganjata ljubezenska strast in pohlep. Dualizem eros – thanatos je čistemu, nedotakljivemu Univerzumu nasprotna podstat pisave, ki skupaj z njim izrisuje črno-belo, jin-jangovsko strukturo. Jasna misel in izbrušen stil upovedovanja stremita k objektivnosti, klasičnosti in čistosti, temeljno sporočilo novel pa tiči tudi v trinajst let kasneje izpisanih Hadrijanovih spominih. »Natura deficit, fortuna mutatur, deus omnia cernit. Narava nas izneverja, sreča se spreminja, bog pa vse opazuje.«

O avtorju. Literarna in gledališka kritičarka, esejistka, dramaturginja. Zbir gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na gradu je l. 2006 uprizorila avtorski projekt Moderato Cantabile po istoimenskem romanu M. Duras. Kadar ne piše, potuje in pleše tango.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Kreativna blokada in nemoč kot navdih

    Matej Bogataj

    Škrbine so, kot bi temu rekel John Barth, roman (p)o tem, kako preseči literaturo izčrpanosti, ko se pionirski modernizem izteče in izprazni. So roman, ki ga poganja rokopis, ki ga ni oziroma je v nastajanju, ki ga bralec ne vidi, razen v surovem stanju, kot fusnote in opombe na listkih, na katerih je kontekst komaj ali sploh ne prepoznaven.

  • Ukinjanje mnoštva; k čezvrstnemu človeškemu miselnemu ustroju

    Anja Radaljac

    Kratka proza zbirke “Trinajst” prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

Izdelava: Pika vejica