Umazani magični realizem

Silvina Ocampo, Gostje. prevod in spremna beseda: Veronika Rot. Ljubljana: LUD Literatura 2018 (zbirka Stopinje)

Muanis Sinanović

Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira. Pa ne le za to, ker se na njeni naslovnici nahaja čudno nedomačen obraz, ki vam bo na uho ves čas šepetal besedo: „Putin, Putin, Putin.« Temveč tudi zato, ker je Ocampo, sodeč po prebranih zgodbah kriminalno podcenjena v okvirih svetovnega kanona 20. stoletja, poteze južnoameriškega literarnega buma, ki smo mu dali zgoraj omenjeno nerodno ime, zaostri in mu premeša karte.

Ne gre za to, da so zgodbe v zbirki pesnice in pisateljice, živeče med letoma 1903 in 1993, argentinske klasične avtorice, ki je velik del življenja preživela s še enim neverjetnim peresom Argentine, Adolfom Bioyem Cesaresom, enako prepričljive. A o tem raje na koncu. Gostje so zbirka številnih zgodb, kjer literarni liki resnično nastopajo kot gostje, prikazni, duhovi iz drugih svetov; a pri tem ne gre za nikakršne svetnike in blage prinašalce prijetnega oznanjenja, temveč za v glavnem brezimne ljudi, ki jih druži nagnjenost k sledenju nizkim strastem. To so ljudje degeneriranih obronkov buržuazije, pocestneži, zločinci in zločinke, norice in norci, tisti, ki sledijo slepoti svojih nagonov. Vseeno je, če je konec bridek ali banalen, sama pripoved nas postavi v svet – kot je za proslavljene avtorje njene generacije in dela sveta značilno – ki je obenem čisto trden in popolnoma nezanesljiv. Kar je tu povsem pretresljivo, pa je to, da je človek v njem obenem podvržen svoji podivjani, veličastni domišljiji ter vsakdanje, banalno zloben. Magični realizem se torej iz samega dogajalnega okolja širi v njegovo notranjost, tako, da negotovost pravzaprav zajame vse, zavest in svet, subjekt in objekt, kar pomnožuje učinek srhljivosti.

Še tako navaden dan je prežet z uničevalno močjo džungelske zavesti in nagnjenosti k zločinu ali vsaj k pritlehnemu nagajanju, ki se zaradi narave sveta in subjektov pogosto zdi še hujše. To nas nekoliko spomni na argentinskega kandidata za Oskarja pred nekaj leti, film Relatos salvajes (2014, režija: Damian Szifron), kjer strast v nekaj porezah življenja obrne na glavo. Po drugi strani pa je tragika tega obrata v Gostih veliko bolj vseobsežna, saj tu ne gre za posameznike, ki bi s svojim delovanjem spremenili le del svojega sveta, temveč je celoten svet kot tak zaklet; od tod tudi živali, v katerih se prebudi zavest in zasužnjijo osvobajajočega, dobronamernega človeka, od tod tudi negotovost, če je kakšen lik duh ali sploh še obstaja med čisto navadnim družinskim kosilom v nedavno do tal porušeni restavraciji. Imamo bolnico, ki je priklenjena na posteljo in medtem njena zavest divja, obenem pa se tudi zdi, da ima sam svet zavest, ki ves čas zavaja človeka. Spomnimo se Njegoševih verzov, ki skozi branje Ocampo dobijo neko povsem novo konotacijo: „Što je čovjek, a mora bit’ čovjek! Tvarca jedna te je zemlja vara, a za njega, vidi, nije zemlja.«[*]

Za Goste pa se tudi zdi, da nas postavljajo pred skrivnost, ki jo kot bralci, kritiki, ne bomo znali do konca pojasniti, če se še tako trudimo. Ko nam to ne uspe, nam preostane čudenje. Ob kakšni zgodbi se nam zazdi, da smo razkrili trik, da smo razkrinkali trik: obrat se zdi z vidika današnjih bralcev morda preveč očiten, prehitro izpeljan. A potem nas že naslednja zgodba spet vrže znova v sladko-grenki tuji svet.

 

[*] “Kaj je človek? človek mora biti! Stvarca neka, ki jo zemlja vara; a za njega, vidi, da ni zemlja.” (iz prevoda Rajka Peruška)

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

  • Drobeče se arhitekture človeške notranjosti

    Silvija Žnidar

    Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta.

Izdelava: Pika vejica