Ukinjanje mnoštva; k čezvrstnemu človeškemu miselnemu ustroju

Boris Kolar, Trinajst. Novo mesto: Založba Goga, 2020

Anja Radaljac

Kratka proza zbirke Trinajst prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«. Določeno konstanto v zbirki predstavlja tudi slog: obrtniško spreten, berljiv, mestoma rahlo (prepričljivo!) poetiziran, toda brez vidnejših avtorskih specifik, kakršnihkoli neobičajnosti ali posebne igrivosti.

Zdi se, da zbirka stavi zlasti na upovedovanje na avtorju specifičen način vzpostavljene prepletenosti različnih organizmov (a tudi neživih entitet, kakršna je denimo hiša v zgodbi »Malo mesto gospoda Ernesta«): človeških, medvedjih, ptičjih, pasjih, kunjih, golobjih, ribjih, vrbjih … Prav ta narava besedil je tudi razlog, da je v kritiki močneje prisotna metodologija branja kritičnih animalističnih študij.

V kratkih zgodbah »Gospod z debelim zlatim prinašalcem« in »Vrbe« spremljamo to prepletanje v najneposrednejši obliki, skozi postopek metamorfoze; v zgodbi »Gospod z debelim zlatim prinašalcem« neki letalski potnik ob strmoglavljenju v morje postane morska vetrnica in nato šnjur, nato pa zopet človek, v »Vrbah« pa se proces zgodi brez povratka v človeško formo; človek postane kolobarnik in zatem vrba. Toda če z Deleuzom in Guattarijem ter njunim konceptom postajanja prihaja do stalnega generiranja razločka ter do spremembe organizma, ki se nahaja v procesu postajanja – in prav v stalnem vračanju razločka kot stalnega porajanja spremembe prepoznamo ničejansko »večno vračanje enakega« –, v primeru zgodb »Gospod z debelim zlatim prinašalcem« in »Vrbe« ne moremo trditi, da gre za tovrstno obliko postajanja; četudi namreč zgodbi implicirata prehajanje med različnimi bivanjskimi oblikami in/ali organizmi, ostajata miselni ustroj in organizacija zavesti pripovedovalca nespremenjena; Kolar tako sicer res opisuje način prehranjevanja morske vetrnice ali pa izkopavanje rovov kolobarnikov, plavanje v jati idr., toda ne glede na to, kateri živalski ali rastlinski vrsti naj bi pripadal pripovedovalski glas, ostajajo miselne strukture enake človeškim; četudi se tako na videz zdi, da prihaja pri procesu metamorfoz do prehajanja iz ene življenjske oblike v drugo ter iskanja povezav med njimi, se naposled izkaže, da gre prej za poseljevanje drugih bivanjskih izkušenj s človeškim izkustvom (miselnim ustrojem, zavestjo); ne gre za prežemanje, za postajanje (v procesu postajanja po Deleuzu in Guattariju, pa tudi po Nietzscheju, bi moralo prihajati do temeljnih, bistvenih sprememb organizma), temveč za kolonizacijo.

Tovrstna perspektiva je še zaznavnejša pri nekaterih drugih zgodbah zbirke, zlasti denimo v kratkih zgodbah »Zimsko spanje medvedov iz Cirkusa Salamonsky« in »Špranja v pasjih nebesih«, kjer so v prvi osrednji protagonisti medveda ter medvedka in v slednji pes, pri čemer je prva zgodba pisana tretjeosebno, druga pa prvoosebno. Besedili niti k nečloveškim likom niti k realnim izkustvom nečloveških živali, ki dejansko doživljajo izkustva, opisana v zgodbah (bivanje v cirkuških kletkah in bivanje na verigi), ne pristopata z resnostjo; kot na presečišču kritičnih animalističnih študij in študij performativnih umetniških praks ugotavlja profesorica angleščine Una Chaudhuri, ki se ukvarja tudi s poljem dramatike ter okoljskih študij, je, kar zadeva naslavljanje vprašanja nečloveških živali – tako v polju humanistike kot tudi na področju umetnosti, vključno z leposlovjem –, zaznati pomanjkanje resnosti obravnave, kar natančno obravnavo seveda onemogoča. Kolar tako medvedjim in pasjemu liku podtakne človeški miselni ustroj ter zavest; antropomorfizira jih in s tem ukine vsakršno možnost »medvedjega« ali »pasjega«, kar se izkaže za problematično, zlasti če upoštevamo izpeljave Thomasa Nagla, ki predvidevajo, da »imeti zavest« pomeni, da obstaja nekaj takega, kot je »biti ta in ta organizem«, hkrati pa je to izkustvo organizmom drugih vrst nedostopno; sam uporabi primer netopirja ter ugotavlja, da je evidentno, da obstaja nekaj takega, kot je »biti netopir«, ter posledično nekaj takšnega, kot je »netopirskost«, toda ta nam je – če nismo netopirke_ji – spoznavno nedostopna. Kolar s svojimi literarnimi postopki možnosti tovrstnih izkustev izbriše; druge vrste poseli s človeškostjo. Podoben proces zaznamo tudi pri primeru kune v zgodbi »Malo mesto gospoda Ernesta« (kjer gre še korak dlje in človeško zavest pripiše hiši, kar še bolj relativizira kakršnekoli sledi subjektivitete večine njegovih živalskih likov), najmanj pa je zaznaven v zgodbi »Medved in črni ptič«, kjer je večji poudarek na čustvenem doživljanju nečloveških živali kot na »njihovih« miselnih tokovih.

Dodaten problem ob izpostavljenem predstavlja tudi dejstvo, da Kolar v zgodbah »Zimsko spanje medvedov iz Cirkusa Salamonsky« in »Špranja v pasjih nebesih« like nečloveških živali izrabi za posredno uveljavljanje agende proti boju za pravice živali; tako nam podtakne medveda iz cirkusa, ki sta zadovoljna z bivanjem v kletkah in se ne zavedata, da jima karkoli manjka, ter psa, ki se ne želi umakniti od svoje ute in se brez verige počuti ujeto. Četudi je zgodbi mogoče brati v duhu relativiziranja svobode (ali lahko hrepenimo po nečem, česar ne poznamo?), vendarle vidimo, da živalske like (lik pri tem razumemo kot besedilno sestavino) uporabita za zagovarjanje statusa quo v odnosu do nečloveških živali na idejni ravni besedila; ujetništvo ima na nečloveške živali številne negativne psihološke učinke. Pogoste so tesnoba, anksioznost in depresija, pojavnost katerih ugotavljajo številne veterinarske študije; mehanizmi teh bolezenskih stanj, pa tudi njihovi simptomi, pa so pri sesalcih, pticah in tudi nekaterih drugih vretenčarjih sorodni mehanizmom in simptomatiki, ki jih zaznavamo pri človeku, saj sorodnosti obstajajo tudi v možganskih strukturah in sistemih, ki so vpleteni v nastanek teh psihiatričnih stanj (prim. serotoninski sistem). Nečloveške živali ne bivajo v nekakšni »blaženi nevednosti«; zaradi ujetosti trpijo in se tega trpljenja zavedajo – podobno kot se zavedajo trpinčenja, do katerega pogosto prihaja v cirkusih (kar Kolar svojima likoma dejansko prizna; ne gre namreč tako daleč, da bi se njegova medveda ne zavedala niti neprijetnosti bičanja, ki sta ga doživljala). Kolar tako ne zaobide le obstoja »medvedjosti« ali »pasjosti«, ki po Naglu vznikata ob obstoju medvedje/pasje zavesti, temveč nečloveškemu liku vsiljeni človeški zavesti doda še prepričanja, zaradi katerih je nečloveškim likom odvzeto, da bi samostojno delovali kot politični agensi, ki so zmožni prepoznati svoje potrebe in se zanje tudi zavzemati; etična nesprejemljivost ujetništva je s tem močno relativizirana.

Zelo podoben proces najdemo tudi v besedilih »Mučeništvo tete Marte« in »Faraonske mravlje«, ki idejno temeljita na ironizaciji gibanja za ohranjanja narave in varovanja okolja; zlasti »Mučeništvo tete Marte« ekologe_inje naslika kot oportunistične in čudaške – če že povsem ne izpodbija njihovih osnovnih prizadevanj –, po drugi strani pa besedilo »Faraonske mravlje« popolnoma ironizira idejo, da je v odnosu do drugih vrst mogoče ravnati nenasilno in ekološko. Če kot ekološki in nenasilen pristop k preusmerjanju mravelj iz stanovanj poznamo nastavljanje cimeta, lovorja ali kave, se Kolar odloči za pristop, pri katerem naj bi v stanovanje nameščale_i naravne plenilce mravelj (krastače), ko pa bi se nato ti pretirano razmnožili, naj bi uvedli naravne plenilce teh itd.; zgodba implicira ironiziranje ideje vzpostavljanja »ravnovesja v naravi«, pri čemer spregleduje, da je sama ideja »naravnega ravnovesja« precej problematična; predvideva namreč neko idealno stanje, h kateremu je treba težiti, ne da bi pripoznavala, da se ekosistemi na Zemlji nenehno spreminjajo in se s tem spreminja tudi samo ravnovesje; ravnovesje torej ni nič manj (ne)prisotno, ko so v stanovanju prisotne samo mravlje, ali tedaj, ko je v stanovanju prisotna še plejada drugih vrst – gre preprosto za nenehno spreminjajoče se stanje. Ključna razlika je v načinu vzpostavljanja razmerij do drugih vrst in načinov poseganja v okolje; zgodba teh načinov ne premišlja na novo.

Manj problematičnih izhodišč morda premore besedilo »Zlata medalja«; srnjak »Zlata medalja« ni antropomorfiziran lik; obstaja v svoji »srnjaškosti«, v ozadju – v prvem planu zgodbe sta človeška lika, Elvis in Karči – se izriše njegovo trpljenje; ujetništvu se sprva odločno upira, kasneje doživi psihični zlom, vda se v usodo in resignirano hira, kar je psihološko prepričljivejše. Zgodba sicer temelji na spodrsljivi etiki; temeljni zaplet zgodbe je Karčijev občutek krivde, izdajstva in vsesplošne neetičnosti ob dejstvu, da je srnjaka, namesto da bi ga »pošteno« ustrelil, ujel in ga pital s proteinskimi dodatki, da bi mu rogovje čim bolj zraslo in bi postal »trofeja za zlato medaljo«; Karči si, po drugi strani, na nobeni točki ne zastavi vprašanja o (ne)etičnosti lova samega po sebi; ta je nekoliko problematizirana prav z vsebinsko izpraznjenostjo lovskega tekmovanja, toda po drugi strani obstaja v besedilu implicitno stalno prisotna ideja »častnega lova«, ki je tudi etičen; osnovni zaplet zgodbe implicira etiško zagato, Karči namreč čuti, da je z ujetništvom in prevaro storil »hudodelstvo« nad živaljo, toda pravzaprav gre za dejanje časti; lov je časten, goljufija je nečastna – Karčija ni sram ubijanja, nečloveške živali zanj nimajo intrinzične vrednosti; sramuje se tega, da je do trofeje prišel s prevaro, ne pa samega pristajanja na diskurz trofej.

Najprepričljivejša v zbirki je tako bržkone zgodba »Oratorij dišečega časa«, ki se ne ukvarja z medvrstnimi razmerji; gre za besedilo z dobro psihologizacijo in nenavadno tematiko, prefinjeno umeščeno na mejo med stvarnim in fantastičnim, ter s pozornostjo za detajle.

Zbirka Trinajst se v dobršni meri pretvarja, da počne eno, a počne v resnici nekaj diametralno nasprotnega; predstavlja se kot besedilo, ki teži k prepletanju, fluidnosti, nezasidranosti, tudi k pozornosti do nečloveških entitet, dejansko pa preko celotnega svojega sveta razpenja človeško zavest; in to ne katerekoli, temveč človeško zavest, ki utrjuje status quo.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vrag odnesel šalo

    Maja Šučur

    Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič “Naj me kdo zbudi”, romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike “Rinaldo in Armida” (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

  • Izberi svojo luknjo

    Silvija Žnidar

    V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

Izdelava: Pika vejica