Ujeti trenutek v jantar besede

Shuntarō Tanikawa, Dve milijardi svetlobnih let samote. Izbor in prevod: Iztok Ilc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018 (Zbirka Nova lirika)

Ana Geršak

Je že tako, da bi bilo na tem mestu nemara smiselno nekoliko potarnati o pomanjkanju prevodov »ne-zahodnih« (natančneje: azijskih) pesnic in pesnikov v slovenskem prostoru – zares jih je premalo. Je že tako, da je zdaj novo leto in čas za kakšne tihe želje – da bi bilo takšnih prevodov več in da bi jim lahko namenili kaj boljšega od občasnih antologij, ki med prostorsko omejene platnice zajamejo le drobec pogosto obsežnih in raznolikih opusov. Je tudi tako, da trenutno je, kar je. Vdih. Izdih.

Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije, prevedel je Pesmi mame goske, Drobižke (pri nas kdo ve zakaj znane tudi kot Arašidke) in prispeval besedilo za song v Miyazakovi animaciji Čarovnik Howl in gibljivi grad – in čeprav bi mu tu naštete dejavnosti težko prinesle dodatne točke pri švedski akademiji, je vsaka po svoje pripomogla k širjenju njegove slave med različnimi generacijami domačega občinstva.

Zbirka Dve milijardi svetlobnih let samote je patchwork devetindvajset različnih pesniških zbirk in odlomka iz intervjuja iz leta 2005, ki celoto zaokrožuje z nekaj avtopoetskimi uvidi avtorja in njegovega kitajskega prevajalca. Tovrstna razdrobljenost zbuja vtis naključno napaberkovanih besedil, skozi katere pa se vendarle vlečejo prepoznavne tematske linije. Poezija Shuntara Tanikawe se utemeljuje v kompleksnem dialektičnem odnosu med drobcem in celoto, med antinomijo in holističnim pristopom do življenja, sveta in ustvarjanja. V pesmi Muzej se podoba antičnih artefaktov in drugih oddaljenih, hladnih, nedotakljivih muzejskih eksponatov preliva v dinamične prizore vsakdanjega življenja na zemlji in v vesolju: trkanje kometov, razbijanje skodelic, neprestano objavljanje novih in novih pesniških zbirk … V trenutku, ko so se predmeti za varnostnim steklom institucij zapisali neuporabi, negibnosti in s tem večnosti, so izgubili svojo živost. »Kamnita sekira in drugi eksponati / na drugi strani stekla čudno tiho ždijo.« Odločitev za dinamiko, za vrednost trenutka, je hkrati življenjska filozofija in estetski koncept: lepota se skriva v nepopolnem, uporabljenem, doživetem (»wabi-sabi«), obenem pa je rezultat neponovljivega, minljivega trenutka. »Poezija,« pravi Tanikawa v intervjuju, »spada k trenutku. Se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa.« Japonska poezija »v tradiciji tanke in haikuja globoko v sebi še vedno skriva občutenje ganjenosti ob spoznanju minljivosti – mono no aware«.

S tega vidika je smrt – še ena pogosta tema Tanikawove poezije – le še en nezanimiv pojav, ker je izpopolnjen in zato zaključen. Je samo to, kar je – življenjska danost in nič drugega. »Kakšen blagoslov, / da ljudje / lahko umrejo, // za sabo pa pustijo / samo veznik / ›in‹.« Tanikawo bolj zanima čakanje, zavest minevanja; smrt ga ne gane, vsaj ne človekova. Nasprotno pa vzbudi smrt živali v lirskih likih neutolažljivo žalost (deček iz pesmi Avgust in februar iz neznanega razloga utopi pasjega mladiča in pri tem nezadržno joka) ali čustveno refleksijo o človekovi brezbrižnosti do narave, okolja in sveta (»Svinčena kepica ptico odtrga svetu, jo poveže s človekom. / In velika človekova laž postane v ptici skromna resnica,« beremo v pesmi Ptice). Nasilje je neutemeljeno, nima ne smisla ne povoda, in če se zdi, da nima niti posledic (razen intimne žalosti dečka), Tanikawa podobe usmeri v ceno, ki jo bo moralo človeštvo nekoč plačati za objestnost posameznikov. Gre za poezijo, ki ji je ideja antropocentrizma izrazito tuja (»Ljudje ne gledajo morja, / temveč morje gleda ljudi.«) oziroma si prizadeva za sobivanje človeka z naravo, kot v pesmi Spolni odnos, kjer se lirski subjekt strastno potopi v … praprot (Tanikawa ima simpatičen smisel za humor).

Binarizme trenutka in večnosti, življenja in smrti tekom zbirke postopoma zamenjujejo teksti avtorefleksivne in holistične vsebine, ki bi jih bilo najlažje povzeti v misel, da se besede povezujejo v pesmi, te pa nato povezujejo svet. Ideja je najmočneje prisotna v treh pesmih iz zbirke Naivnež (1993), ki predstavlja svojevrsten vrhunec avtorjevega ustvarjanja. Tu se izrazi konflikt med besedo in dejanskostjo oziroma med zavedanjem, da beseda ne more zares zajeti bistva občutja: »Čeprav jo pišemo z besedami, poezija niso besede same po sebi. / Želja spraviti jo v besede se mi včasih zazdi grda. / Takrat molčim in pustim pesmim, da grejo mimo. / Ko to storim, me prevzame občutek, da sem nekaj izgubil.« Izguba gre seveda v obe smeri: v primeru zapisa se izgubi občutek; v primeru tišine, izgine pesem. Pri Tanikawi je vse odvisno zgolj od trenutne percepcije.

Odnos med besedo in življenjem je ključnega pomena: »Mislim, da lahko rečemo, da želi poezija z nepopolnim jezikom pokazati, da popolna ubeseditev bivanja ni možna.« Pesmi zbirke Dve milijardi svetlobnih let samote je tudi skozi to avtopoetsko optiko mogoče razumeti precej ambientalno, razpoloženjsko, v duhu tradicije haikuja, ki s slikanjem preprostih podob podaja občutek, ki je hkrati prepoznaven in tuj, razumljiv, a zmuzljiv. Ambivalenca je del forme, zato (partikularni) jezik ne izključuje (univerzalnega) občutenja povezanosti, h kateremu teži pesem. »Ena pesem je povezana z drugo, / ta se spet povezuje s pesmijo, ki jo je napisal nekdo drug. / Tudi poezija oblikuje enega od svetov.«

Poleg prepoznavnih potez japonske pesniške tradicije je v Tanikawovi poeziji mogoče zaznati tudi vpliv ameriških bitnikov, posebno Garyja Sniderja, s katerim Tanikawa deli ekološko ozaveščenost in ljubezen do narave (Gosti na zemlji se bere skoraj kot programska pesem: »Civilizacija je / tako zelo nevljudna.«), kar je le še ena od številnih manifestacij tistega sobivanja nasprotij, tako značilnega za pesnikovo poetiko. Tanikawa združuje nezdružljivo, ali raje: ohranja najboljše obeh svetov, ne da bi pri tem zabrisal sledi do izvora. Poezija, ki se zdi mestoma skoraj preveč preprosta, a je vendar le zelo izčiščena; pri Tanikawi je vsaka beseda zasejana z namenom poustvariti specifično doživetje. Poezija, ki se vsaj toliko občuti, kolikor se bere.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

    Matej Krajnc

    Poleg Lalića in Arpa nas je v letu 2016, tokrat v zeleni izdaji, pričakal tako imenovani bitniški gospod. Tako bi se bržčas glasila zelo hitra in površna oznaka enega … →

  • Vse je v nas

    Gaja Kos

    Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

  • U ti štofeljca, to pa je knjiga!

    Gaja Kos

    Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

Izdelava: Pika vejica