Trideset »znamenitnih« in dva, ki to (še) nista

Žiga X Gombač in Jaka Vukotič, Znamenitni. Ljubljana, Rokus Klett, 2020

Iztok Sitar

Modni trend didaktičnih biografskih stripov je v drugi polovici leta 2020 dosegel vrhunec, saj so skorajda drugo za drugim izšla kar tri tovrstna dela. Damijan Stepančič je orisal Baragovo misijonsko življenje med Indijanci (o čemer sem že pisal), Boštjan Gorenc pa je ob petstoti obletnici rojstva Adama Bohoriča opisal jubilanta in druge reformatorske pisce (o čemer bom še pisal) v likovni interpretaciji Jake Vukotiča (1982), ki je skupaj z Žigom X Gombačem (1976) tudi soavtor tridesetih znamenitih in imenitnih (ob katerih smo za nameček dobili še novo skovanko »znamenitni«) mož in žena, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače pisali slovensko zgodovino.

V knjigi je zastopanih devetnajst moških in enajst žensk, pri čemer je takšno razmerje povsem politično korektno, saj so bile slednje do druge svetovne vojne in proletarske revolucije obsojene zgolj na rojevanje in vzgojo otrok ter kuhanje in pospravljanje, tako da je bilo njihovo edino razvedrilo nedeljska maša (ali kot se glasi zloglasna nemška kr(il)atica iz 19. stoletja, ki je še danes pobožna želja konservativcev, 3K: Kinder, Küche, Kirche). In le redke so si upale in se mogle upreti krščanski tradiciji in patriarhalnemu družbenemu redu. Predstavljene so ženske različnih poklicev, ki so vsaka na svojem področju orale ledino in premikale meje, od prve slovenske pesnice, nežne in melanholične Josipine Urbančič Turnograjske (1833–1854), ki je umrla pri rosnih enaindvajsetih letih, do samosvoje in nekonvencionalne antropologinje Branislave Sušnik (1920–1996), raziskovalke kulture, jezika in načina življenja Indijancev v Paragvaju. Koncept kratkih in zgoščenih stripovskih biografij je podoben kot pri Neustrašnih Francozinje Penelope Bagieu, ki so lani izšle pri VigeVageKnjigah, čeprav so nastajale povsem neodvisno, saj so že pred knjižno izdajo izhajale v nadaljevanjih v reviji National Geographic Junior.

Skozi galerijo portretirancev nas s svojimi vragolijami popeljeta mulček Brin in njegova spremljevalka radirka z malce čudaškim in že kar grozljivim imenom Ra Dirkka, kot se pač spodobi negativcem v stripih. Čeprav je na uvodni strani glavni junak predstavljen kot nabrit fantič, pa je precej bolj nabrita samopašna radirka, ki hoče za vsako ceno izbrisati zgodovino, pri čemer mora Brin kot otroški Superman napeti vse intelektualne mišice, da reši slovenski svet pred uničenjem. Vsaka zgodba se odvije na dveh straneh, ki sta med sabo tudi vizualno povezani, saj slike v stripu niso razporejene v klasičnih duhamornih pasicah, ampak se prešerno in včasih že kar razposajeno prekopicujejo po razkošnem dvostranskem formatu, pri čemer bi bralec lahko začel še škiliti, saj z očmi neprestano šviga sem ter tja. Pričujoča montaža stripovske strani seveda ni novost, saj jo je prvi uporabil že Božo Kos v Kavboju Pipcu in Rdeči pesi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kljub temu pa daje avtorju zaradi nekonvencionalnega pristopa obilo novih možnosti, kar je s pridom izkoristil tudi Vukotič.

Vzorčni primer je že prvi strip o Janezu Vajkardu Valvasorju (1641–1683) – biografije so namreč razvrščene kronološko, zadnji je izumitelj France Rode (1934–2017) –, v katerem je pod živopisnim naslovom kratek, malce hudomušen zapis o portretirancu, zatem sledi uvodni del s stalnima junakoma, ki nam opiše, zakaj in kako se je veliki Slovenec sploh znašel v knjigi, in končno pridemo še do njegovega življenjepisa v podobi iztrganih listov iz znamenite Slave vojvodine Kranjske, ki so nametani preko cele strani, pri branju pa nas usmerjajo puščice. Vukotič pa se po Kosu ne zgleduje zgolj po razigrani kompoziciji, ampak tudi po hergejevski šoli čiste linije, ki je sicer tanjša kot pri Kavboju Pipcu, vendar dopolnjena z barvitim, a ne agresivnim računalniškim kolorjem, s katerim avtor prefinjeno nadgradi osnovno črno-belo risbo. Edina malce moteča stvar je (pre)tanka rokopisna tipografija prej omenjenega naslova z barvno zapolnjenimi trebuhi črk, ki po eni strani otežujejo branje, po drugi pa so vizualno popolnoma odveč, saj je že sama stran dovolj barvita in res ne potrebuje naknadnih poudarkov.

Na eni strani in četrt, kolikor po uvodu sicer še ostane na voljo, je seveda težko povedati življenjsko zgodbo (v Neustrašnih, denimo, so biografije dolge od tri do osem strani), vendar je Gombaču zelo dobro uspelo strniti najbolj pomembne podatke in dosežke protagonistov od rojstva do smrti. Po fiktivnem doživljaju iz otroštva s hudomušnim prikazom pričujoče osebe, ki zaključuje prvo stran stripa, na drugi izpostavi najbolj znane stvaritve ter jih začini še z dobršno mero humorja. Z bolj ali manj smešno sklepno besedo v epilogu na zadnji sliki prevzameta vajeti stripa zopet Brin in radirka ter nas tako popeljeta v novo pustolovščino na naslednji strani.

Gombač se slovenskih veličin loti brez rešpekta in jih s piedestala postavi v realen svet, veliko bližji šolski mulariji, ki ji je knjiga prvenstveno namenjena (seveda pa ne bo nobene škode, če jo prebere tudi kakšen odrasel človek, ki sicer ne bere stripov). Tako je Prešeren (1800–1849) ob mojstrskih pesmih zaslužen predvsem za šole prost dan, spregledana pa ni niti njegova ljubezen do vina in žensk. Primičeva Julija se huduje, da je premalo imeniten in preveč siten, saj jo stalno mori s svojimi pesmicami, Ana Jelovšek potarna, da se nič ne zmeni za njune otroke, gostilničarjeva hči Zalika Dolenc, Prešernova neuslišana študentska ljubezen, pa ga ošteva, ker preveč pije. Slednjo je Prešeren upodobil kot oholo Urško v »Povodnem možu«, tega pa je Vukotič lucidno narisal kot pijanega pesnika v mlakuži, rekoč, da je skrajni čas, da gre k anonimnim alkoholikom.

Pri Ivani Kobilca (1861–1926) je v ospredju njeno slikarsko ustvarjanje, manj pa barvito boemsko življenje, ki sicer še zdaleč ni tako znano in poznano kot Prešernovo. Že v rosnih letih se je odločila za umetniško pot, čeprav je imela, kot pronicljivo ugotovi Gombač, veliko drugih možnosti: lahko bi bila gospodinja, gospodinja, gospodinja ali celo gospodinja! V knjigi je še polno podobnih besednih iger, jezikovnih akrobacij, sočnih dialogov, slengovskih izrazov in asociacij na sodobnost, ki zgodovinsko osebnost še bolj približajo današnjemu času. Tako je svobodomiselna Ivana označena kot influenserka, misijonar Friderik Baraga (1797–1868) uči brati Indijance iz stripov, čebelar Anton Janša (1734–1773) se navdušuje nad čebelico Majo, družbena aktivistka Marija Maister (1885–1938), žena precej bolj znanega generala Maistra, ki ga sicer ni v knjigi, je pripadnica feministične skupine Girl Power, ekologinja Angela Piskernik (1886–1967) je predhodnica Grete Thunberg, Alma Karlin (1889–1950) je uporniška reperka, partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec (1913–1985) pa je seveda sinonim za istoimenski kolesarski maraton. Pri slednji Gombač razbije tudi mit o zahvali predsednika Eisenhowerja, ki jo je ta sicer namenil vsem reševalcem ameriških pilotov, ne zgolj njej osebno, kot je bilo večkrat zapisano. Izvemo tudi razne drobne zanimivosti, ki naredijo protagoniste še bolj človeške. Največji slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) se je grozno rad dolge ure namakal v kadi, Nobelov nagrajenec, kemik Friderik Pregl (1869–1930), je bil tak deloholik, da je včasih prespal kar v predavalnici na univerzi, prva slovenska doktorica znanosti Ana Mayer (1895–1962) pa je med študijem na Dunaju pekla palačinke za prijatelje kar na špiritnem gorilniku v laboratoriju.

Čeprav knjiga ne pretirava z raznovrstnimi biografskimi podatki in letnicami (ki so nasploh največja šolska mora), pa so vsi fakti verodostojni in preverjeni, saj je pri pregledu stripa sodelovalo kar sedemindvajset strokovnih sodelavcev z različnih področij in iz več institucij, od Tehniškega muzeja do Narodne galerije. Na koncu nas pričaka še pregleden biografski leksikon, kjer so po kronološkem redu, se pravi po letnici rojstva in tako kot nastopajo v knjigi, prikazani portreti slavnih mož in žena (in za nameček še obeh malo manj slavnih avtorjev) z osnovnimi podatki, kar nam olajša iskanje v stripu, hkrati pa imamo tudi svojevrstno galerijo pričujočih junakov, saj so vsi upodobljeni v okvirjih slik. Likovna razstava v kazalu pa ni edina – portretirance kot otroke pri igri namreč najdemo tudi na notranjih straneh platnic, mdr. tu izumitelj in konstruktor Janez Puh (1862–1914), ki je že kot mlad fant zbežal od doma, vandra s culo na rami, Herman Potočnik (1892–1929), avtor knjige Problem vožnje po vesolju, se podi naokoli z raketo, lutkar Milan Klemenčič (1875–1957) pa se, jasno, zabava z lutko.

V spremni besedi jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič (1976) pod naslovom Kako postati znan, pomemben, zanimiv? mulariji polaga na srce, naj je ne zaslepi blišč filmskih in popevkarskih zvezd, ki so od njihove stvarnosti oddaljene približno toliko, kot prave zvezde na nebu, ampak naj bodo predvsem sami svoji. Kljub temu da v šoli morda niso ravno med najboljšimi – saj tudi nekateri junaki iz stripa niso bili blesteči učenci –, se lahko s pogumom, drznostjo in jasnim ciljem pred sabo izkažejo na drugih področjih, tako kot so se pričujoči bolj ali manj znani Slovenci. Ki po prebrani knjigi vsekakor še zdaleč ne bodo več neznani.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Koliko mislijo udarne misli?

    Robert Kuret

    Knjiga esejev Mojce Pišek je knjiga kontradikcij. Kar v njenem specifičnem primeru pomeni dvoje: po eni strani se zdi, da s kompozicijo esejev spodkopava nekatere svoje teze in pozicije ter tako tudi angažira bralca, da nekaterih njenih razmišljanj ne vzame »zdravo za gotovo«, ampak da ga ravno te kontradikcije angažirajo v razmislek in lastno pozicioniranje; po drugi strani pa ostaja tudi občutek, da so nekatere kontradikcije bolj kot produkcija miselnih isker zgolj pasti, v katere se je ujela sama avtorica.

  • Portret nekega posiljevalca

    Iztok Sitar

    Drobno svetlolaso petnajstletno dekle je boječe sedlo na rob postelje poleg starejšega moškega. »Nezmožna sem ljubezni. Sovražim svoje starše …« se je začela izpovedovati človeku, za katerega je mislila, da ji bo pomagal. Vendar možaku še na misel ni prišlo, da bi jo poslušal do konca, ampak jo je kar takoj začel otipavati, saj je bilo vendar popolnoma jasno, da ji primanjkuje tako čustvene kot telesne ljubezni.

  • Nove definicije, stare teorije

    Maja Šučur

    »Če sem vstopila v vašo trgovino, je to zato, ker mi ni nič do tega, da bi se vrnila domov in jedla sama na kavču,« pravi v zgodbi »Praznična miza« trgovcu pohištva, ki bo postal njena naslednja simpatija, junakinja Sol.

Izdelava: Pika vejica