Trenje orehov

Andrzej Sosnowski, Oceani. Prevod: Primož Čučnik. Ljubljana: LUD Šerpa, 2017 (zbirka Klasična šerpa)

Veronika Šoster

Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh, kar v spremnem zapisu priznava tudi prevajalec Primož Čučnik: »Zakaj je trajalo tako dolgo, da se je knjiga končno uresničila? […] Ker sem se hkrati mučil in užival, da sem pred sabo zagledal neko (vsaj) približno uporabno celoto. Seveda sem večkrat odnehal. Mnogim pesmim nisem nikdar prišel do konca. In jih opustil.« Gre za zahtevno in težko dostopno branje, pri katerem se je težko česa oprijeti, saj se zdi, da nam manjka širši kontekst in da smo vedno vsaj en korak za pesnikom. Ne pomagajo niti pogosti pomenski preskoki, ki nas usmerijo vsakič drugam, podobe so razvejane in kompleksne, prevladujeta naštevanje in stopnjevanje, kopičijo se okrasni pridevki … Rdeča nit je povrh vsega izmuzljiva in razlomljena, zato je vsej tej vratolomnosti nemogoče slediti. Ta izgubljeni občutek še najbolje opiše kar avtor sam, kot »živo srebro v termometru / z neznano skalo«, pri čemer se »vse skupaj dogaja med nejasno panoramo in liričnim kratkim stikom.«

Zato sploh ne preseneča, da so krovni motiv poezije prav sanje. Sanjskim prizorom namreč odgovarja vse našteto – hipni preskoki, nepričakovane menjave perspektiv, prizorišč, dogajanja, nepričakovane in nelogične podobe. »To noč sem se spet zaljubil v tvojo hčerko, / čeprav je že štiri leta nisem videl. V sanjah / sem jo poklical sestra, kje sta tukaj logika in smisel?« Sosnowski se potaplja v sanje, ki prinašajo skrivnosti in potlačene travme in želje, vendar pa jih ne analizira ali poskuša razumeti, ampak njihovo naravo v celoti sprejema: »celo / v spanju puščaš sledi in samo / nekatere od njih so povsem jasne«. Skozi sanjske pokrajine se pokaže še ena velika tema njegove poezije, in sicer vprašanje smisla in pomena stvari: »Naj sploh ne govorim ali naj govorim / samo v sanjah?«. Zaradi nenehnega premikanja pa se zdi, da je njegova poezija vedno na poti, na cesti: »In nekega lepega dne, na mejnem prehodu, se bomo za konec / po letih voženj zbrali s tovornjaki […] / Kako dobro se je pretegnit, si obrisat potne in šmiraste roke, / po letih križarjenja po centru in nočeh na alejah naselij.« Verzom se vedno mudi, bliskovito menjajo prestave in se zaganjajo na potovanja, pa naj bodo sanjska ali realna.

Prav tako potovanje uteleša osrednja, tudi najbolj izstopajoča in prepričljiva pesem Oceani, kjer spremljamo plutje po, seveda, oceanih. Zaradi daljših verzov in nenehnih ponavljanjem lajtmotivov (rock glasba in kava) se ustvarja občutek valovanja, obenem pa razpetosti med umirjenim potovanjem (in iskanjem smisla) ter hitenjem. Že začetek je živčen, saj subjekt »z manjšo zamudo izpluje[…] na širne oceane,« kot da je že ob samem začetku za vse skupaj prepozno, kar daje pesmi eksistencialen značaj. Sploh če na pot čez oceane gledamo zelo klasično, kot na pot skozi življenje, ki pa je pri Sosnowskem še bolj neoprijemljivo kot drugod: »Vse to je samo senca / dogodka«, zapiše nekje, na koncu pa še: »ampak ali nisem tudi sam le senca in to, kar je napisano, komajda načenja neznano[?]«. Zaradi svoje zgodbenosti in linearnosti so Oceani ena izmed redkih pesmi (poleg Vrnitve deklice z vžigalicami), ki se jim lahko zares približamo.

Poleg poezije je v knjigo vključen tudi izbor proze, ki je zagonetno medbesedilen: gre za izbrane odlomke iz dela Nouvelles impressions d’Ameérique, ki ga je Sosnowski napisal pod vtisom pesnitve Nouvelles impressions d’Afrique Raymonda Roussela. Sposodil si je sličice H.-A. Zoja, ki so bile naslikane posebej za originalno delo in za vsako napisal svoj odlomek. Čeprav gre za prozo, je ne moremo označiti za zgodbe, ampak za impresije, razmišljanja, sanje (?). Spet gre za odkruške, ki se naključno povezujejo in velikokrat ne vemo, kam so nas pripeljali. Nekateri se sicer na slike navezujejo bolj (Ženska, ki spušča žaluzije, Ženska odpira telegram, Hišica, prekrita s snegom), nekatere pa sploh ne, tudi med sabo odlomki niso jasno povezani, se ne dopolnjujejo ali nadaljujejo. Izpostaviti je treba tudi ironično vzdušje, ki ga ustvarjajo blodnjavi, razpršeni odlomki in jedrnata originalna navodila pod slikami (npr. Eleganten moški v plašču in s cilindrom prihaja po stopnicah luksuzne veže; razmaknjeni polovici plašča odkrivata črno podlogo obleke). Tako nam in njegova poezija in njegova proza puščata občutek izmuzljivosti, poleg tega sta obe še prav postmodernistično naphani z referencami, zato je izkušnja Oceanov begajoča, a hkrati motivira, saj nas postavlja pred vedno nove orehe, ki jih je pač treba streti.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Intimno je postalo politično

    Klemen Kordež

    Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

  • Nadrealizem po ameriško

    Klemen Kordež

    Pesmi v obravnavani knjigi zato lahko označimo za »poznega Tata«, pri katerem ni več sledu o predsodku proti »striktni naraciji«, ki jo je imel v mlajših letih.

  • O, vsemogočni kokos …

    Kaja Blazinšek

    August Engelhardt, protagonist romana Imperij švicarskega pisatelja Christiana Krachta je svoj smisel življenja našel na plaži še preden so o tem Zmelkoow sestavili komad. Ni ga našel samo na plaži, temveč tudi na dnu kokosovega oreha.