Zakaj bi imel glavo, če imaš žabo, slona in druge?

Piret Raud, Uho. Prev. Julija Potrč Šavli. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2020

Gaja Kos

Kaj se zgodi, če uho izgubi glavo? »Brez glave je uho povsem izgubilo glavo.« Logično! Protagonist avtorske slikanice estonske ustvarjalke Piret Raud je torej uho, ki nekega dne ostane samo samcato, brez glave. Ker mu je prej vedno znala dobro svetovati, zdaj izgubljeno tava naokoli.  Takšen nonsensni začetek se pretoči v dokaj klasično (a vseeno zanimivo) potovanje od »postaje« do »postaje« oziroma v srečevanje z različnimi liki: z žabo, slonom, zajcem in drugimi, ob katerih se izkaže, da je lahko uho prav koristno in celo nadvse dragocena družba. Vsem namreč pride prav, da jih nekdo posluša; eni mu pojejo, drugi mu pojamrajo, tretji se mu izpovejo in tako naprej. Vse lepo in prav, dokler ga v pest ne dobi zlobna pajkovka Rina, ki mu med zapredanjem v mrežo govoriči grde reči o ostalih. A dvoje je jasno – ve se, kdo je v resnici grd, in kmalu se potrdi, da bo konec srečen. Likovni izraz Piret Raud je zelo poseben, precej izčiščen, njeni liki, predvsem živalski, pa delujejo skorajda kot nekakšni zanimivi nadgrajeni geometrijski liki, domiselno upodobljeni tako, da – kot da – vidimo v njihovo notranjost: žaba je žalostna, zato so na njej oblak in kapljice; slonu se toži po zvezdah in modrih marjeticah, ki jih najdemo na njegovem trupu; zajec je snežaku ukradel korenček, zato je na/v njem izrisan snežak … Tudi samo uho, ki je sprva izgubljeno in ne ve, kdo v resnici je in kje je njegovo mesto, je zanimivo upodobljeno v različnih vlogah/podobah: kot goba, riba, polž (oziroma polžja hišica), metulj (oziroma metuljevo krilo) …

Na koncu se torej izkaže, da se da tudi brez glave čisto lepo živeti, kar morda ni ravno ustrezno sporočilo za današnje, pogosto že tako ali tako brezglave čase. Seveda tudi mišljeno ni tako, to omenjam zgolj zato, ker iz knjige vendarle lahko izluščimo nekaj pomembnega, za današnje in sploh vse čase – kako pomembno je biti poslušan oziroma slišan in kakšna vrlina je znati (zgolj) poslušati. Kot lahko preberemo na ovitku te zelo estetske slikanice, je avtorica navdih zanjo našla v življenju Vincenta van Gogha.

Tale odbita ušesna zgodba je morda komu že priklicala v spomin Prismuknjene zgodbe, ki jih je zagrešila ista avtorica in leta 2019 prevedla ista prevajalka kot Uho – Julija Potrč Šavli, sicer prekaljena prevajalka iz finščine in angleščine, ki nam zadnja leta približuje tudi estonsko književnost. Piret Raud je sicer kot ilustratorka podpisana pod več kot štirideset knjig za otroke, napisala jih je devetnajst, v manjšem obsegu pa piše tudi za odrasle. Za svoja dela je prejela številne domače in mednarodne nagrade, lepo pa je zastopana tudi v prevodih. Za ustvarjanje takšnih knjig moraš imeti seveda glavo na pravem mestu, a ne pozabite – čisto vse pa tudi ni v/na glavi …

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S črto se da … vse

    Gaja Kos

    Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Izdelava: Pika vejica