Zabavno rojstnodnevno predoziranje

David Baddiel in Jim Field, Vsak dan rojstni dan. Prev. Eva Žerjav. Tržič: Učila International, 2021

Gaja Kos

Knjigi Vsak dan rojstni dan se nedvomno pozna, da jo je napisal (med drugim tudi) komik. V njej namreč ne manjka predvsem situacijske komike, pa tudi drugih vrst štosov ne. Gre pa takole – glavni junak si za enajsti rojstni dan ob utrinku zaželi, da bi imel rojstni dan vsak dan. In glej ga zlomka, želja se mu uresniči! A to, kar se na začetku zdi sanjsko, počasi prerašča v breme: stalni nakupi daril načenjajo družinski proračun, Jan se zaradi uživanja tort, sladic in druge rojstnodnevne prehrane prične rediti, pa ne samo to, ne spreminja se le njegova kilaža, ampak celo njegov značaj, njegova soba postaja premajhna za vsa darila, staršema zmanjkuje idej za tematske zabave, predvsem pa – če imaš vsak dan rojstni dan, ta dan ni več poseben … Da so stvari še bolj nenavadne, čisto vsi vedo, da ima Jan rojstni dan (vsak dan), tako da ga je primoran praznovati tako rekoč brez predaha, kjerkoli se pojavi. Avtor iz praktičnih razlogov (beri: da nas ne bi preveč bolelo, če bi nam predebela knjiga slučajno padla na nogo) seveda opiše samo vrhunce rojstnih dni; med poglavji naletimo tudi na tale naslov: »Rojstni dan, ko je zmanjkalo zamisli, pa so hoteli čim večji del dneva stati samo na eni nogi«, ki ga spremlja en sam stavek: »Mislim, da naslov rojstnega dneva nekako … pove vse, kar morate vedeti.«

A knjiga ni le nizanje bolj in manj odbitih in absurdnih idej za rojstnodnevna praznovanja, pač pa ima tudi globino, kar ji ob sicer čisto posrečenem nizanju štosov torej daje dodatno dimenzijo in težo. Ob Janovi ekstra brihtni sedemletni sestri Niki namreč vidno vlogo odigrajo tudi njegovi stari starši, katerih glavna značilnost je, da se med seboj neprestano bockajo, zmerjajo, prepirajo in kar je še takšnega, skratka, res niso na isti valovni dolžini. Kot ste verjetno pravilno pomislili, tudi iz tega izhajajo humorne situacije, že sam opis dedija Mihe je zabaven: »Vsake toliko je s skrivnostno temnim pridihom omenjal čas, ki ga je preživel ›notri‹. Kar včasih pomeni zapor, in namen dedija Miha je bil, da bi tako mislili. V resnici pa je mislil pač notri. V hiši. Ker ni rad hodil ven.« A za videzom dveh parov, ki sta si neprestano v laseh, se vendarle skriva še nekaj drugega – pozoren bralec bo opazil prej, nepozoren kasneje –, in sicer dejstvo, da ima dedi Janez demenco. Ko nekega dne izgine in se izkaže, da policija ni takoj sprožila iskalne akcije, ker so bili zaposleni z izdelovanjem darila za Jana, si fant želi samo še eno – da bi si lahko svojo rojstnodnevno željo odželel. To se seveda izkaže za cel projekt, ki vključuje rolčoln in dodatno izginjanje članov družine Hren, ob čemer je precej zaskrbljujoče dejstvo, da eden od dveh policistov, ki se ukvarjata z iskanjem dedka (in ostalih pogrešanih), ne slovi ravno po najbolj bleščečem umu. Tudi v tem delu knjige je branje še vedno zabavno, za povrh pa tudi napeto, prej prevladujočo površinskost pa nadomesti topla Janova (in nasploh družinska) skrb za dedka.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ta usodni predmet poželenja

    Jasna Lasja

    Slovenski prevod romana Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom zaokroža trilogijo o odnosih treh slavnih parov umetnikov oziroma znanstvenikov, v kateri je priznana hrvaška novinarka in ena najuspešnejših ter najbolj prevajanih hrvaških pisateljic Slavenka Drakulić v obliki romansiranih biografij izpisala njihova zasebna življenja.

  • Nepolitična in neekonomsko motivirana umetnost ne obstaja

    Katarina Majerhold

    Pantićeva naloga je nadvse ambiciozna in zahtevna: pokazati, kako so različne umetniške tehnike od nekdaj v službi določene politične ideologije, materialnih vidikov produkcije in družbenih razmerij, ne glede na to, ali je šlo za antiko, impresionizem ali (post)modernizem.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Izdelava: Pika vejica