Težko je biti (mumin)očka

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje. Na plano prihaja zanimiva družinska dinamika, ki ob štirih popolnoma različnih značajih pač ne more biti dolgočasna. Očka meni, da je grozno težko biti očka, pogosto ima občutek, da ga družina ne razume … no, če brez velikih besed povzamem, gre v bistvu za to, da nima pojma, kaj hoče. Mama, praktična, prizemljena in potrpežljiva ženska k sreči (za očka, namreč) razmišlja takole: “Kako čudno, da nekatere lahko potre in razdraži, če jim gre dobro. Ampak če je tako, je pač tako. In potem je gotovo najbolje vnovič začeti z drugega konca.”

A na otoku vse bolj prihaja do izraza, da med predstavami in pričakovanji ter realnostjo ne obstaja nujno enačaj, da pa prav ta enačaj včasih lahko stoji med željo po spremembi in pustolovščino. In da sredi morja ni nič lažje biti očka kot na kopnem. Vzdušje je zlovešče in narava bolj živa, kot bi si kdo morda želel, kar pa, tako je videti, še najmanj gane malo Mi, ki si daje duška z mračnimi napovedmi: “/…/ Tu so se dogajale grozote in še kaj hujšega bo!” In nekoliko kasneje: “Tukaj bo še peklenski pandemonij, le verjemi mi!” Bralec se ob napovedanem z neprikritim veseljem – sicer kajpada pospremljenim z upanjem, da jo mumini odnesejo brez prask – seveda postavlja v pozor in vznemirjen pričakuje, da bodo vse skrivnosti dobile svoje (logično?) mesto v otoški celoti, katere del so med drugim tudi nenavadni ribič, Mora in morski kobilici.

Tokratna knjiga o mumindogodivščinah je v primerjavi z (nekaterimi) drugimi sicer manj sproščena in nekoliko redkeje duhovita, resnici na ljubo je celo rahlo mračnjaška, a za bralčevo pozornost se ji ni treba bati. Za povečan učinek tesnobnosti in poistovetenja z junaki priporočam branje na kakšnem otoku, v noči, ko veter in dež neusmiljeno mikastita polknice, ki poskušajo neuspešno zatajiti parajočo svetlobo bliskov …