Težko je biti (mumin)očka

Tove Jansson, Muminočka in morje. Prevod Nada Grošelj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 (zbirka Pisanice)

Gaja Kos

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje. Na plano prihaja zanimiva družinska dinamika, ki ob štirih popolnoma različnih značajih pač ne more biti dolgočasna. Očka meni, da je grozno težko biti očka, pogosto ima občutek, da ga družina ne razume … no, če brez velikih besed povzamem, gre v bistvu za to, da nima pojma, kaj hoče. Mama, praktična, prizemljena in potrpežljiva ženska k sreči (za očka, namreč) razmišlja takole: “Kako čudno, da nekatere lahko potre in razdraži, če jim gre dobro. Ampak če je tako, je pač tako. In potem je gotovo najbolje vnovič začeti z drugega konca.”

A na otoku vse bolj prihaja do izraza, da med predstavami in pričakovanji ter realnostjo ne obstaja nujno enačaj, da pa prav ta enačaj včasih lahko stoji med željo po spremembi in pustolovščino. In da sredi morja ni nič lažje biti očka kot na kopnem. Vzdušje je zlovešče in narava bolj živa, kot bi si kdo morda želel, kar pa, tako je videti, še najmanj gane malo Mi, ki si daje duška z mračnimi napovedmi: “/…/ Tu so se dogajale grozote in še kaj hujšega bo!” In nekoliko kasneje: “Tukaj bo še peklenski pandemonij, le verjemi mi!” Bralec se ob napovedanem z neprikritim veseljem – sicer kajpada pospremljenim z upanjem, da jo mumini odnesejo brez prask – seveda postavlja v pozor in vznemirjen pričakuje, da bodo vse skrivnosti dobile svoje (logično?) mesto v otoški celoti, katere del so med drugim tudi nenavadni ribič, Mora in morski kobilici.

Tokratna knjiga o mumindogodivščinah je v primerjavi z (nekaterimi) drugimi sicer manj sproščena in nekoliko redkeje duhovita, resnici na ljubo je celo rahlo mračnjaška, a za bralčevo pozornost se ji ni treba bati. Za povečan učinek tesnobnosti in poistovetenja z junaki priporočam branje na kakšnem otoku, v noči, ko veter in dež neusmiljeno mikastita polknice, ki poskušajo neuspešno zatajiti parajočo svetlobo bliskov …

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

  • Plavati ali potoniti na dno?

    Veronika Šoster

    Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.