Temne, svetle, nagubane, gladke, pikaste, rožaste … učiteljice

Susanna Mattiangeli in Chiara Carrer, Učiteljica. Prevod Dušanka Zabukovec. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2018 (zbirka Gugalnica)

Gaja Kos

S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih. Njuna skupna knjiga je neke vrste mala enciklopedija učiteljic, pri čemer je (enciklopedično atipično) zelo duhovita, o čemer pričajo že prvi stavki: „Učiteljica ima sprednji del: navadno ga vidimo. Ima tudi zadnji del, ki ga zagledamo, kadar se obrne.» In v takšni maniri se, v enostavnih stavkih (ki pa včasih zadišijo celo po poetičnem), tudi nadaljuje: pove nam, da majhne učiteljice niso polovične učiteljice in da zelo velika učiteljica ne šteje za dve, da so učiteljice pod obleko gole, da so bile nekdanje učiteljice bolj dlakave od današnjih in so dajale manj domačih nalog, da je učiteljski jezik podoben jeziku odraslih, le še težji in tako naprej.

Ta zelo estetska slikanica se ponuja dvojnemu naslovniku: otroci bodo verjetno vsaj malo potolaženi ob spoznanju, da so tudi učiteljice (samo) ljudje in morda prijetno presenečeni, da so lahko celo izhodišče za zabavno knjigo, odrasle pa z lahkoto pospremi nazaj v čase, ko s(m)o še sami gulili šolske klopi in se potili ob kakšni posebno strašni učiteljici ali skoraj sproščeno zadihali ob kakšni prijazne vrste.

Unikatne ilustracije, ki so, kot se lahko poučimo na koncu knjige, C. Carrer prinesle prestižno italijansko nagrado za ilustracijo (Premio Emanuele Luzzati, poimenovano po znanem italijanskem slikarju in ilustratorju, ki je v Genovi dobil tudi svoj muzej), spretno, domiselno in z obilico domišljije izkoriščajo tako vsebinske kot materialne stvari povezane s šolo, od milimetrskega ali črtastega papirja do zemljevidov, izrezank, kolažev, črk, številk in marsičesa drugega.

Učiteljica je skratka knjiga za otroke, ki si želijo izvedeti o učiteljicah vse, česar jim ne bodo povedale same, in za odrasle slikaniške zanesenjake; ne nazadnje smo bili vsi enkrat (radovedni) učenci.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dve v eni

    Gaja Kos

    Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

  • Limonada po indijsko

    Zarja Vršič

    Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

  • Triler, ki je tudi klasika

    Kaja Pinter

    Roman Vseh ptic petje ves čas hodi po meji med zunanjimi in notranjimi pokrajinami. S tem, ko poskuša brisati meje med njima, postavlja objektivno resničnost pod vprašaj in ustvarja zgodbo, ki jo je mogoče zapopasti z zelo različnih perspektiv, zaradi česar se roman bere kot sodobno, a hkrati nadčasovno delo.