Pravica do dobrih knjig

Več avtorjev in David Ličen ter Polona Kunaver Ličen, ur.: Jana Bauer in Katja Klopčič Lavrenčič, Slepomišnice. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2016.

Gaja Kos

Antologije so mnogih vrst, ideja za antologijo pesmi o otrokovih pravicah pa bržkone precej osamljena, če ne kar ena sama. Vsekakor zanimiva. Na prvo prelistanje je knjiga, za antologijo sicer neobsežna, narejena, kot se spodobi – na začetku opremljena z dvema (kratkima) spremnima besedama, z uredniško in skladno s temo s spremno besedo varuhinje človekovih pravic, na koncu s kratkimi predstavitvami izbranih pesnic in pesnikov, vmes pa bogato likovno opremljena.

Slepomišnice je uvrščenih triindvajset avtorjev, od Josipa Stritarja do Simone Kopinšek, zastopani pa so z eno, dvema ali tremi pesmimi. Znotraj okvira, kar so torej pesmi o otrokovih pravicah, je razpon besedil zelo širok in pester, tako po tematski kot razpoloženjski plati. Izbrane pesmi govorijo o pravicah, krivicah, dolžnostih, možnostih, priložnostih, strahovih, veseljih, spremembah, odločitvah … o življenju, skratka. Življenju, kakršnega ne bi smel živeti noben otrok, in o življenju, kakršnega bi morali živeti vsi otroci, pa o mnogih (otroških) življenjih nekje vmes. Nekatere pesmi so torej pretresljive (npr. Josip Stritar: Sirota, Srečko Kosovel: Starka za vasjo, Neža Maurer: Kupček nesreče, Saša Vegri: Kdaj in zakaj, Bina Štampe Žmavc: Halo, gospa Smrt), druge vedre in šaljive (npr. Lojze Krakar: Ah, Boris A. Novak: Pravice otrok), tretje jezne (npr. Barbara Gregorič Gorenc: Nežna deklica), četrte nežne (npr. Milan Dekleva: Prve besede), pete rahlo zagonetne (npr.  Niko Grafenauer: Svoboda, Vinko Möderndorfer: Prvi korak) in še bi lahko opisovala njihovo različno naravo.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti. Slepomišnice vsekakor ponujajo kakovosten nabor avtorjev (takšne so tudi izbrane pesmi), hkrati pa antologija, čeprav je na prvi pogled tematsko omejena, to svojo samoomejitev izkoristi zgolj kot zanimivo iskalno izhodišče, ki jo pripelje do raznolikih pesniških pogledov in prijemov.

Za likovno podobo je poskrbel tandem David Ličen in Polona Kunaver Ličen – z veznih listov (se, nas) gledajo otroške glave, vseh vrst, barv, oblik in posebnosti, tako raznolike, kot so raznoliki otroci, ki se pojavljajo v pesmih. Likovna spremljava je včasih res predvsem to, torej spremljava napisanega, včasih so podobe domiselna nadgradnja besedila, nekaj, kar pripoveduje (tudi) svojo zgodbo, tu in tam je kakšna interpretacijsko prav zagonetna, kar je dobro, saj bralcu ponuja izziv in ga sili k natančnemu opazovanju in priostrenemu razmišljanju. Pozoren ogledovalec bo opazil, da so na prvi pogled dokaj enostavne podobe, ki se mestoma lahko zazdijo celo okorne, pravzaprav premišljeno sestavljene iz elementov, ki se ponavljajo oziroma se pojavljajo v različnih kontekstih, kar pridoda k zanimivosti in nam lahko, če želimo, pove tudi kaj novega, dodatnega. Predvsem pa jim, tako kot pesmim oziroma v skladu z njimi, uspe ustvariti močna vzdušja, v razponu od igrivega do strašljivega.

Slepomišnice torej tudi natančno branje in ogledovanje lahko le potrdita kot skrbno narejeno knjigo. Pravico do takšnih bi moral imeti vsak otrok.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Očarljiv katalog čudaštev

    Gaja Kos

    Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

  • Dve v eni

    Gaja Kos

    Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

  • Temne, svetle, nagubane, gladke, pikaste, rožaste … učiteljice

    Gaja Kos

    S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih.