Philip Ardagh in David Roberts: Grozni konec

Sandra Baumgartner – Naylor, Sodobnost International

Gaja Kos

Philip Ardagh ni samo mož z veliko brado, pač pa tudi eden najbolj zabavnih avtorjev, ki so mi zadnje čase prišli pod roko oziroma pred oko. Kakšna sreča, da je lansko leto končno prišel kratkočasit tudi slovensko bralstvo! Ardagh je zaslovel z dogodivščinami Edija Dikensa – nekateri jih opisujejo kot mešanico Dickensa in Monty Pythona (in blizu so) –, ki smo jih dobili tudi v prevodu. Besede, ki bi približno zadovoljivo opisale prvo knjigo serije, so: odbito, odpiljeno, trčeno, prismuknjeno, zafrkantsko. In tako naprej. Ne vem, kako poteka proces takšnega pisanja, ampak človek dobi občutek, da avtor na primer odpre hladilnik, zagleda kozarec kislih kumaric in začne razmišljati, kaj res ne gre skupaj s kislimi kumaricami (bi pa v kombinaciji z njimi bralca vleklo na smeh). Nato temu doda še kakšno bizarnost ali dve in enega čudaka, in, hopla, en prizorček je tu. Ardagh se rad obrača na bralca in ga tu in tam tudi malo poheca ter primerja preteklost (protagonist Edi namreč živi v viktorijanski Angliji) s sedanjostjo, kar je zdaj, ko sem zapisala, videti precej dolgočasno, ampak res ni. Sicer pa ni samo mojster smešnosti, ampak tudi mojster ogabnosti, kar navsezadnje niti ni presenetljivo, ker gre pravzaprav za en in isti talent – domišljijo. En prikupen primer? Prav. Gospa P. ima navado brkljati po groznih rdečih lisah (neznanega izvora) na svojem obrazu in kožo, ki jo vsakokrat odlušči, spravljati v poseben žepek, ki ga ima v ta namen prišitega na oblekah. Pa dober tek, če ste bili ravno sredi grižljaja. Za kaj v Groznem koncu pravzaprav sploh gre? Mladi Edi mora zaradi grozne bolezni svojih staršev, ki vključuje porumenelost, pomečkanost po robovih in zaudarjanje po starih termoforjih, za nekaj časa odpotovati s prastricem in prateto – vse lepo in prav, če le ne bi bil eden bolj nor od drugega. Potovanje na njun dom, imenovan Grozni konec, je prava komedija zmešnjav, neprijetna za Edija in še kako prijetna za bralca. Na srečo vseh se konča v Groznem koncu in ne z groznim koncem.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • David J. Smith in Steve Adams: Če …

    Gaja Kos

    V preteklih letih smo ugotavljali, da manjka kakovostnih poučnih knjig za otroke, v zadnjem času pa smo le dobili nekaj zanimivih in izvirnih, tako domačih kot prevedenih. Med … →

  • Kęstutis Kasparavičius: Mala zima, Trapaste zgodbe

    Gaja Kos

    Litvanski besedni in likovni ustvarjalec Kasparavičius se nam je prvič predstavil z avtorsko slikanico Podvodna zgodba, ki ji zdaj sledita še dve zbirki ilustriranih zgodb. Zgodbe iz knjige … →

  • Annie M. G. Schmidt in Fiep Westendorp: Lukec in Lučka

    Gaja Kos

    Kot že (kdaj prej) rečeno, je velika odlika KUD Sodobnost International, da slovenskega bralca seznanja tudi s pri nas povsem neznanimi ali z manj znanimi avtorji in ilustratorji, ki … →