Očarljiv katalog čudaštev

Peter Svetina in Peter Škerl, Sosed pod stropom. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2016.

Gaja Kos

Andrej kuram igra klavir, učen piščanec Fabjan pa mu pomaga pri načrtih za prenovo hiše. Gospoda Dodiča dviguje v zrak, kar pomeni, da lahko zaprte prostore zapušča zgolj privezan na sosedinega psa – če ga dvigne, ga kosmatinec varno pripelje domov, kjer ga soseda potegne na tla. Pekovka Margot leze v krofe, kjer poliže vso marmelado. Neka ulica je tako ozka, da morajo, če hočejo ven, a si privoščijo preobilen obrok, stanovalce hiš na levi in desni strani ulice skozi okno spustiti na glavno ulico. Kako se iz luknje, kamor zapelje avtobus, rešijo člani godbe na pihala? Z lestvicami, seveda (namig: pa ne z gasilskimi, ker niso gasilci). In kaj naredi avtobus, ki ga takšen padec seveda pošteno pretrese? Peš gre na prvo bencinsko na dva deci nafte.  

Lahko bi še naštevala, ampak verjetno se vam že svita, da je zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof, če sem jih že omenjala. Posebni, odbiti, čudaški in kar je še takšnega v tej knjigi niso samo ljudje, pač pa tudi predmeti, dogajanje in prizorišča; v svetovih Petra Svetine je vse mogoče, tudi najbolj neobičajne stvari niso čisto zares nenavadne, vse kar nekako lepo paše skupaj in je, kot mora biti in kjer mora biti, kot na primer nonsens v teh zgodbah. V zgodbi Picolissimo! se na primer že omenjeni avtobus prevrne v luknjico, ki so jo otroci izkopali za frnikolanje – seveda, kaj pa drugega. Avtor se pač igra, z besedami, stavki, junaki, bralci, logiko, opombami pod črto in še čem in bralec mimogrede sprejme njegovo igro, v katero ga potegnejo iskrivi dialogi in živahni opisi, predvsem pa domišljija na energetskih tablicah (da je ne bom ravno obtožila uživanja steroidov). 

Meja je nebo, bi bila možna interpretacija veznih listov, na katerih je moč uzreti modrino neba, ki jo belijo oblaki. Mogoče pa sploh ne gre za to, glede na naslovnico je tole nebo pravzaprav bolj oblak, če ne celo megla ali smog, ampak nič hudega, če kje, so pa ja ravno v tej knjigi dovoljeni samosvoji pogledi in prav takšno početje. In kaj počne s Petrovimi junaki Peter? Tisti, ki ni Svetina, ampak kar lepo Škerl? Nariše jih, kajpada. Z njihovimi običajnostmi, posebnostmi in še kakšnim (šaljivim) detajlom vred. 

Zgodbe iz knjige Sosed pod stropom so po večini vesele narave, čez kakšno pa tu in tam vendarle huškne tudi senca. Brez sence dvoma pa lahko rečem, da bo veselo razpoloženje bralca, ki jih bo bral in se jim muzal.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Limonada po indijsko

    Zarja Vršič

    Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.