Kdo je danes glavni

Cvetka Sokolov in Polona Lovšin, Sam, sama. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021

Gaja Kos

Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega! Slikanica Sam, sama bo po eni strani izvabila nasmeh iz staršev, ki so v omenjeni fazi, po drugi strani pa tudi iz otrok, ki se prav tako kot glavna junaka Barbara in Dominik počutijo že velike in samostojne. Omenjena se v vlogi knjižnih likov nista znašla prvič – srečali smo ju že v avtoričini knjigi Moj dojenček, kjer ju je upodobila Ana Zavadlav, še prej pa je v reviji Ciciban to storila Ana Košir. Če že nista ravno največja in še čisto samostojna, pa sta Barbara in Dominik vsekakor glavna – nima vsak kar dveh knjig! Tokrat sta prvošolca, sošolca in, seveda, najboljša prijatelja. V knjigi se izmenjujeta njuni prvoosebni pripovedi (devet dekliških in devet fantovskih poglavij), ki se na koncu iz »Sama« in »Sam« iztečeta v »Skupaj«. Dvojico pričnemo spremljati na začetku šolskega leta, ki ga v njuni družbi tudi zaključimo; na koncu knjige namreč oba pripravljata prtljago za morske počitnice – sama, se razume!

Ampak pojdimo najprej na začetek, kjer Barbara pove: »Sem že velika punčka. Še večja, kot sem bila v vrtcu – že en mesec hodim v šolo!« V nadaljevanju jima sledimo v domačem in šolskem okolju: Barbara gre prvič sama v šolo (no, čez cesto, potem jo že dohiti mamica), Dominik je sam doma (celo uro!), Barbara se sama obleče (mama sicer ob barvni kombinaciji zavija z očmi), Dominik gre sam v trgovino (in se komaj upre skušnjavi v obliki krofov), Barbara sama izdeluje novoletne voščilnice (celo pesmico sestavi sama!), Dominik skoraj sam speče piškote (v vlogi pekovskega pomočnika blesti očka), Barbara zna vzeti pravico v svoje roke, Dominik se zna sam braniti (dežurni lump je v obeh primerih sošolec Žiga), Barbara zmore sama doseči knjigo s četrte police (aha, torej stavek »Kako si zrasla!« le ni zgolj oguljena fraza!), Dominik sam prespi pri bratrancu (»Saj bi še kdaj prespal pri Lenartu, samo da bi drugič vzel s seboj še mamico in atija«), Barbara se zna sama ostriči (in skuštrati prav tako!), Dominik zna sam očistiti blatne čevlje (v to je primoran, ker mama nima posluha za blatno arhitekturo), Barbara si zna sama umiti lase (in skuhati čaj), Dominik sam skuha kavico za mamo (in to po principu recikliranja – navodilo: z vrelo vodo prelij kavno usedlino v rabljeni skodelici), Barbara zna prenesti poraz pri enki (kar ni težko, če veš, da si najboljši v plezanju po drevesih), Dominik se zna čisto sam z avtobusom peljati k babici (kar je povezano s tem, da zna šteti do pet). In kot rečeno – oba znata čisto sama spakirati prtljago za na morje. Tako velika sta namreč že, da ju od drugega razreda ločijo samo še počitnice! V sklepnem poglavju »Skupaj« jima s skupnimi močmi uspe speči tudi dve polovici palačink (!), nato pa Barbarina mami vse pokvari, ker sama speče palačinke do konca. No, ampak štedilnik pa lahko očistita čisto sama, ha!

Zgodbice so pred desetletjem izhajale v reviji Ciciban, ilustracije zanje pa so nove; ustvarila jih je Polona Lovšin, ki je v nekaj enostranskih, zvečine pa drobnih ilustracijah zelo simpatično (in v duhu besedilc) ujela podjetnega otroškega duha. Njene podobe so mehke in igrive, kadar okoliščine niso rožnate, pa se ostrina izriše v obrazni mimiki ali drži telesa. Prav takšne so torej, kakršen je vstop najmlajših v svet samostojnosti – zvečine igriv, a včasih otroci zadenejo tudi ob kakšno oviro in začutijo ostrino (sveta). Posamezna besedila so v skladu s svojo prvotno revijalno naravo zaokrožena, vsakemu sta odmerjeni dve strani, stavki so kratki in enostavni, izpisani pa so v velikih tiskanih črkah. Knjiga je skratka oblikovana s posluhom za bralce začetnike, ki bodo verjetno podobne starosti, kot sta Barbara in Dominik, ter prav tako mnenja, da so že veliki in da znajo (skoraj) vse sami – tudi brati!

 

 

 

(Naslov sem si izposodila pri Nataši Konc Lorenzutti – v njeni knjigi Kdo je danes glavni to na koncu postane mala Nika, ki je – seveda – že velika punčka …)

 

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

  • Nekaj pisem, cel svet

    Gaja Kos

    Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

Izdelava: Pika vejica