Edvard Uspenski in Jure Engelsberger: Stric Fjodor, pes in maček

Prevod Daša Cerar, Mladinska knjiga

Gaja Kos

Stric Fjodor ni, kot bi nemara pričakovali, kak stric, s trebuhom, plešo, kodri, brki, pipo, dirkalnim kolesom ali čimerkoli že, kar pač navadno imajo strici, ampak je … fantek. Tako samostojen fantek, da ga – logično – vsi kličejo stric Fjodor; njegovo naprednost avtor lepo ponazori z naslednjim stavkom: »Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.« Temu pač res ni moč oporekati, argument kuhanja juhe pri šestih nedvomno zmaga. Žal pa njegova mama ni mama od fare, saj ne mara živali, tako da mora stric Fjodor, ki jih ima zelo rad, da bi lahko živel z njimi, kar lepo od doma. Kmalu se ustali na vasi, in sicer z govorečima mačkom in psom, kravo in traktorjem, ki namesto na gorivo deluje na juho in dugo hrano. Družbica se ukvarja s skrbmi, kakršne tu in tam tarejo vse, na primer s tečnim poštarjem Zapečkarjem, ki po nepotrebnem svoj nos vtika, kamor ne spada, ampak na splošno jim gre prav dobro in lepo se znajo zabavati. Tu in tam se ob odbitih domislicah in komičnih prizorih zabava tudi bralec, je pa vendarle nekoliko pretiran zapis na platnici, ki predvideva, da se bodo ob knjigi zabavali bralci vseh generacij – Stric Fjodor, pes in maček je vendarle precej izrazit otroški roman (za približno sedem-, osem-, devetletnike/letnice), ki ni v ničemer zares presežen v smeri naslovniško odprtega branja. No, drži pa, da se odrasli, če bodo knjigo brali svojim otrokom, ob njej ne bodo dolgočasili. Zgodba o fantku, ki se srečuje s prednostmi in slabostmi, z izzivi in radostmi samostojnega življenja, sicer velja za klasično delo ruske književnosti, ki ga je leta 1974 zakrivil Edvard Uspenski; gre za njegov prvenec, po katerem je nastal tudi uspešen animiran film. Slovensko izdajo te hudomušne knjige je s črno-belimi ilustracijami, ki predvsem še okrepijo komične prizore, opremil Jure Engelsberger. Ja, hudomušna ta knjiga vsekakor je, še vedno pa, kar se mene tiče, najbolj zabavno ostaja dejstvo, da je za mamo in očeta njun lasten sin – stric Fjodor.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Več obrazov ene zgodbe

    Gaja Kos

    Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena …

  • Za koliko deklic in koliko medvedov je prostora v Puhljevem gozdu?

    Gaja Kos

    Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

  • Zabaven žanrski hibrid

    Gaja Kos

    »Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

Izdelava: Pika vejica