Edvard Uspenski in Jure Engelsberger: Stric Fjodor, pes in maček

Prevod Daša Cerar, Mladinska knjiga

Gaja Kos

Stric Fjodor ni, kot bi nemara pričakovali, kak stric, s trebuhom, plešo, kodri, brki, pipo, dirkalnim kolesom ali čimerkoli že, kar pač navadno imajo strici, ampak je … fantek. Tako samostojen fantek, da ga – logično – vsi kličejo stric Fjodor; njegovo naprednost avtor lepo ponazori z naslednjim stavkom: »Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.« Temu pač res ni moč oporekati, argument kuhanja juhe pri šestih nedvomno zmaga. Žal pa njegova mama ni mama od fare, saj ne mara živali, tako da mora stric Fjodor, ki jih ima zelo rad, da bi lahko živel z njimi, kar lepo od doma. Kmalu se ustali na vasi, in sicer z govorečima mačkom in psom, kravo in traktorjem, ki namesto na gorivo deluje na juho in dugo hrano. Družbica se ukvarja s skrbmi, kakršne tu in tam tarejo vse, na primer s tečnim poštarjem Zapečkarjem, ki po nepotrebnem svoj nos vtika, kamor ne spada, ampak na splošno jim gre prav dobro in lepo se znajo zabavati. Tu in tam se ob odbitih domislicah in komičnih prizorih zabava tudi bralec, je pa vendarle nekoliko pretiran zapis na platnici, ki predvideva, da se bodo ob knjigi zabavali bralci vseh generacij – Stric Fjodor, pes in maček je vendarle precej izrazit otroški roman (za približno sedem-, osem-, devetletnike/letnice), ki ni v ničemer zares presežen v smeri naslovniško odprtega branja. No, drži pa, da se odrasli, če bodo knjigo brali svojim otrokom, ob njej ne bodo dolgočasili. Zgodba o fantku, ki se srečuje s prednostmi in slabostmi, z izzivi in radostmi samostojnega življenja, sicer velja za klasično delo ruske književnosti, ki ga je leta 1974 zakrivil Edvard Uspenski; gre za njegov prvenec, po katerem je nastal tudi uspešen animiran film. Slovensko izdajo te hudomušne knjige je s črno-belimi ilustracijami, ki predvsem še okrepijo komične prizore, opremil Jure Engelsberger. Ja, hudomušna ta knjiga vsekakor je, še vedno pa, kar se mene tiče, najbolj zabavno ostaja dejstvo, da je za mamo in očeta njun lasten sin – stric Fjodor.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.