Družinske podobnosti in razlike

Boštjan Gorenc – Pižama in Ana Razpotnik Donati: Botrovo darilo (Mladinska knjiga, 2021)

Gaja Kos

“Projektne” knjige so vseh vrst in lahko presenetijo v različne smeri, torej pozitivno ali negativno. Pogosto so narejene površno ali brez pravega znanja, včasih tudi dobri ali tehtni vsebini navkljub po izvedbeni plati komaj vredne naziva knjiga. Kdaj drugič pa iz promocije določenega projekta (institucije, dejavnosti ipd.) nastane polnokrvna knjiga, kar je toliko bolj verjetno, če nastaja pod okriljem uveljavljene založbe. Botrovo darilo je slikanica, ki ob desetletnici opozarja na projekt Botrstva in ga tudi podpira, saj gre del od nakupa knjige prav pogramu, ki je nastal pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Njegov namen je pomoč otrokom in mladostnikom, ki so v materialni stiski, da vendarle lahko razvijajo svoje talente in se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo.

Boštjan Gorenc Pižama si je zamislil zgodbo o dveh deklicah, Tini in Alenki, ki se srečujeta na blokovskem igrišču. Z veseljem ena z drugo poklepetata, ne poznata pa se tako dobro, da bi poznali družinske razmere, ki vladajo pri njima doma. Tako je Tina presenečena, ko ji Alenka pove, da njena mama zaradi zdravstvenih težav nič več ne zasluži in so zato na tesnem z denarjem. Tudi novo knjigo, ki jo bere, ji je ati kupil z botrovim denarjem. Od tu naprej vse lepo in prav, težava je, da je boter v zgodbo vpeljan nekoliko na silo. Na Tinino vprašanje, ali je bila z mami v knjigarni, bi namreč Alenka z lahkoto odgovorila, da ji je knjigo oči naročil po spletu, brez dodatka, da z botrovo pomočjo. Tako se deklica ne bi zlagala, izognila pa bi se nerodni razpravi o nezavidljivem finančnem položaju svoje družine. Ampak – če pritaknemo zraven psihologijo, kar seveda moramo storiti, lahko predpostavimo tudi možnost, da je to nekaj, kar Alenki kot majhna skrivnost leži na duši in ji ustreza, da jo s kom podeli. Ali pa se ji zdi to nekaj povsem naravnega in pač pove, kot je bilo. Skratka, čeprav se mi je vpeljava botra sprva zdela nenaravna, mi je šla po premisleku bolje v račun. Od tu naprej pa že v prvo ni bilo težav. Avtor ob dialogu deklet pojasni za kakšno vrsto botra gre, z vpeljavo Janija, čigar bratrancu prav tako pomaga boter, da lahko igra nogomet, mimogrede pokaže, da to ni nekaj povsem neobičajnega, hkrati pa razvije lep odnos med deklicama, saj Tina po prvotni nejeveri, češ, pri vas pa že niste revni, odreagira brez drame, norčevanja ali pomilovanja, pač pa dekleti kmalu pozabita na tozadevne razlike in se neobremenjeno zabavata s postavljanjem mam na skupni imenovalec občasne zateženosti, ki zadeva elektronske naprave. 

Občutljive teme različnega (materialnega) blagostanja v družinah se avtor loti v družbi zabavnih domislic (Alenka bere novo slikanico od Pižame, v kateri so seveda dobri štosi: “Glej tole: hobotnica ima morskega psa, ki je pasme moker španjel.”, fantom, ki v bližini igrajo nogomet in nekajkrat pošljejo žogo v njuno smer, svetujeta, naj raje tekmujejo v streljanju na gol kot pa v daljavo …), statičnost sedečega prizora pa razbija z vdorom žoge v dekliško “polje”, ki v njuno družbo pripelje tudi nespretnega nogometaša. Razgibana zgodba otrokom torej odpre oči za drugačno od tega, česar so vajeni ali pričakujejo in jim pokaže, da knjige, ukvarjanje s športom in podobno ni nekaj samo po sebi umvenega in vsem dosegljivega, hkrati pa namigne, da lahko tudi sam otrok (ob majhni pomoči odraslih) pomaga vrstnikom. Tina se namreč domisli tegale: “Tudi jaz bi rada komu pomagala. Že vem! Očku bom rekla, naj enkrat na mesec pošlje esemes za Botrstvo, namesto da mi kupi sladoled. En sladoled na mesec ni veliko.”

Zgodbo o Botrstvu, ki pa bi ji naredili krivico, če bi jo zreducirali zgolj na to, saj je predvsem zgodba o razumevanju in prijateljstvu, je ilustrirala Ana Razpotnik Donati, ki z igrivim značajem svojih podob – tako kot avtor s humornimi vložki – uravnoteža v osnovi bolj resno vsebino in ji doda nekaj otroške brezksrbnosti in razposajenosti, hkrati pa nam približa tudi blokovski ekosistem, ki prav gotovo skriva zelo različne zgodbe. “Med nizkimi bloki so odmevali škripanje gugalnice, topotanje tenisk, odbijanje prenapihnjene žoge in smeh mlade bralke. Popoldansko sonce je oranžno sijalo na otroke in jih grelo z občutkom, da bo vse lepo in prav.” Ker k temu gotovo pripomore tudi projekt Botrstvo, mu želim novih deset in pozdravljam odločitev, da so promocijo svojega poslanstva v knjižni obliki zaupali profesionalcem in se tako varno izognili kakšnemu kičastemu, solzavemu ali pocukranemu pol-knjiženemu izdelku ter si tako nenazadnje zagotovili tudi boljši domet do bralcev; ti so trenutno, upajmo, empatični mulčki, ki bodo enkrat v prihodnje zrasli v solidarne odrasle.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Izdelava: Pika vejica