Delphine Vaute: Yvonne, otrok dvorec

Katja Šaponjić, Zavod VigeVageKnjige

Gaja Kos

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slike in besede. Učinkovita Delphine Vaute, mlajša francoska ustvarjalka, se vsekakor je, tako pri vzbujanju raznoterih občutkov kot pri uporabi simbolike, namigovanjih in zastrtosti. V centru pripovedi sta (odraščajoče) dekle in njena domišljija, ki nas posrka v temačen, skrivnosten, nasilen, neprijazen, strašljiv svet. Razlaga vsega drugega je bolj ali manj prepuščena vsakemu bralcu posebej. Podobe, ki so kombinacija fantazijskega/fantazijske kombinatorike in realistične risbe živali in rastlin, po eni strani močno odbijajo in po drugi privlačijo, kar je v praksi videti tako, da nas radovednost hitro nese od strani do strani, a nam je tu in tam, ko kakšno še posebej nasilno, kruto podobo natančno preučimo, kar malo žal, da smo to storili in bi najraje (za nazaj) odvrnili pogled. Kaj še reči o Yvonne, otrok dvorec? Da je nenavadna knjiga. Pravzaprav še kar bizarna. Brezkompromisna. Predvsem pa močna, v smislu vzbujanja močnih občutkov pri bralcu – odklonilnih in naklonjenih, skoraj hkrati. Marsikatera knjiga tega ne zmore.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najboljši vseh možnih svetov, drugič

    Tina Bilban

    Junija 2020 smo že vsi vedeli za COVID-19, za nami sta bili že prva razglasitev epidemije in prva razglasitev njenega konca, preizkusili smo zaprtje cele plejade inštitucij, od kulturnih do izobraževalnih. Ampak ko takole gledam nazaj – pa upam, da ne gre samo za nostalgijo –, je svet takrat še kar nekako izgledal.

  • Nekaj pisem, cel svet

    Gaja Kos

    Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

Izdelava: Pika vejica