Delphine Vaute: Yvonne, otrok dvorec
Katja Šaponjić, Zavod VigeVageKnjige
Gaja Kos
Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slike in besede. Učinkovita Delphine Vaute, mlajša francoska ustvarjalka, se vsekakor je, tako pri vzbujanju raznoterih občutkov kot pri uporabi simbolike, namigovanjih in zastrtosti. V centru pripovedi sta (odraščajoče) dekle in njena domišljija, ki nas posrka v temačen, skrivnosten, nasilen, neprijazen, strašljiv svet. Razlaga vsega drugega je bolj ali manj prepuščena vsakemu bralcu posebej. Podobe, ki so kombinacija fantazijskega/fantazijske kombinatorike in realistične risbe živali in rastlin, po eni strani močno odbijajo in po drugi privlačijo, kar je v praksi videti tako, da nas radovednost hitro nese od strani do strani, a nam je tu in tam, ko kakšno še posebej nasilno, kruto podobo natančno preučimo, kar malo žal, da smo to storili in bi najraje (za nazaj) odvrnili pogled. Kaj še reči o Yvonne, otrok dvorec? Da je nenavadna knjiga. Pravzaprav še kar bizarna. Brezkompromisna. Predvsem pa močna, v smislu vzbujanja močnih občutkov pri bralcu – odklonilnih in naklonjenih, skoraj hkrati. Marsikatera knjiga tega ne zmore.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.