Delphine Vaute: Yvonne, otrok dvorec

Katja Šaponjić, Zavod VigeVageKnjige

Gaja Kos

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slike in besede. Učinkovita Delphine Vaute, mlajša francoska ustvarjalka, se vsekakor je, tako pri vzbujanju raznoterih občutkov kot pri uporabi simbolike, namigovanjih in zastrtosti. V centru pripovedi sta (odraščajoče) dekle in njena domišljija, ki nas posrka v temačen, skrivnosten, nasilen, neprijazen, strašljiv svet. Razlaga vsega drugega je bolj ali manj prepuščena vsakemu bralcu posebej. Podobe, ki so kombinacija fantazijskega/fantazijske kombinatorike in realistične risbe živali in rastlin, po eni strani močno odbijajo in po drugi privlačijo, kar je v praksi videti tako, da nas radovednost hitro nese od strani do strani, a nam je tu in tam, ko kakšno še posebej nasilno, kruto podobo natančno preučimo, kar malo žal, da smo to storili in bi najraje (za nazaj) odvrnili pogled. Kaj še reči o Yvonne, otrok dvorec? Da je nenavadna knjiga. Pravzaprav še kar bizarna. Brezkompromisna. Predvsem pa močna, v smislu vzbujanja močnih občutkov pri bralcu – odklonilnih in naklonjenih, skoraj hkrati. Marsikatera knjiga tega ne zmore.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon […]

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Očarljiv katalog čudaštev

    Gaja Kos

    Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

  • Od enega slončka do petnajstih metuljčkov

    Gaja Kos

    Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja.

  • Edvard Uspenski in Jure Engelsberger: Stric Fjodor, pes in maček

    Gaja Kos

    Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.