LUD Literatura

Delphine Vaute: Yvonne, otrok dvorec

Katja Šaponjić, Zavod VigeVageKnjige

Gaja Kos

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slike in besede. Učinkovita Delphine Vaute, mlajša francoska ustvarjalka, se vsekakor je, tako pri vzbujanju raznoterih občutkov kot pri uporabi simbolike, namigovanjih in zastrtosti. V centru pripovedi sta (odraščajoče) dekle in njena domišljija, ki nas posrka v temačen, skrivnosten, nasilen, neprijazen, strašljiv svet. Razlaga vsega drugega je bolj ali manj prepuščena vsakemu bralcu posebej. Podobe, ki so kombinacija fantazijskega/fantazijske kombinatorike in realistične risbe živali in rastlin, po eni strani močno odbijajo in po drugi privlačijo, kar je v praksi videti tako, da nas radovednost hitro nese od strani do strani, a nam je tu in tam, ko kakšno še posebej nasilno, kruto podobo natančno preučimo, kar malo žal, da smo to storili in bi najraje (za nazaj) odvrnili pogled. Kaj še reči o Yvonne, otrok dvorec? Da je nenavadna knjiga. Pravzaprav še kar bizarna. Brezkompromisna. Predvsem pa močna, v smislu vzbujanja močnih občutkov pri bralcu – odklonilnih in naklonjenih, skoraj hkrati. Marsikatera knjiga tega ne zmore.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Spevno in ravno prav stonogičasto

    Gaja Kos

    V zbirko Čebelica je priletela (še ena) drobna, a dobro napisana zgodba.

  • Dedek in vnuk, za vedno

    Gaja Kos

    Roman postavi krasen spomenik odnosu med dedkom in vnukom.

  • Zelo navpično, zelo vodoravno

    Peter Svetina

    Bolonjski knjižni sejem je bil za mnoge od nas dolga leta zlasti prostor umika v svet neverjetnih idej in domišljije in lepote.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.