Boštjan Gorenc – Pižama: SLOLvenski klasiki 1

Cankarjeva založba

Gaja Kos

Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. (Bi bilo pa prav, da bi je bile vse dobre knjige!) Posledično verjetno ni mnogo takšnih, ki še niso bili obveščeni o tem, da so slovenski klasiki pridobili en L in da si jih je nekdo pošteno privoščil. In sicer na neklasičen način oziroma pol-pol: med papirnatimi platnicami v elektronski obliki. To pomeni, da Alma Karlin ponuja svoj rokopis uredniku in se sooča s spolno diskriminacijo po elektronski pošti, da se Ivan Cankar preseli na Facebook in na furajmo.se, Vojnovićeve Čefurje raus Pižama »obdela« v obliki komentarjev pod člankom, Mojco Pokrajculjo pa v obliki ponudbe nastanitve z ocenami uporabnikov vred. In tako naprej. Od klasikov ostane sicer kakor kje – enkrat praktično nič, drugič malo, tretjič več. So, skratka, izhodišče za Pižamina bravurozna poigravanja in preigravanja, tako jezikovna, vsebinska in oblikovna, za njegove včasih prav genialne domislice, ki jim tu in tam doda kakšno bodico oziroma jih izpelje deloma v obliki komentarja aktualnih dogodkov, skupaj z nekaj aluzijami na bolj in manj znana imena javnega življenja, tako rumenega kot drugih odtenkov. In glej, glej, še en štos, v izbrani vrsti klasikov se znajdejo tudi Premiki Janeza Janše. LOL iz SLOLvenskih klasikov se marsikdaj uresniči in avtorjev namen je s tem verjetno dosežen, bralec pa zadovoljen, da si je obrazno in trebušno mišičevje raztegnil znatno večkrat kot sicer ob slovenski literaturi. Je pa to tiste vrste knjiga, ob kateri se mi zastavi vprašanje, kaj pravzaprav sploh je … Ok, pokaže, da se da iz resne literature pohecati in morda bo koga motivirala, da si bo šel osvežit spomin, na denimo Miška Kranjca. In sicer? Skupek forskih idej. Fora. Zakaj pa ne, jaz sem za in vem, na katero polico bo šla; če poskus njene klasifikacije povzroča sive lase knjižničarjem in jim kvari nasmešek, je pa drugo, pravzaprav nepomembno, vprašanje.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekaj pisem, cel svet

    Gaja Kos

    Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Izdelava: Pika vejica