Bono Bidari: Jaz, Elvis Riboldi

Veronika Rot, KUD Sodobnost International

Gaja Kos

Najprej je treba povedati, da Bono Bidari ni ena oseba, ampak so štiri (temu navkljub je za prevod iz katalonščine povsem zadostovala ena sama, izkušena prevajalka). Potem je treba povedati nekaj o besedilih na knjižnih platnicah. Dve vrsti obstajata, in sicer besedila (hecna, izvirna, takšna, ki v bralcu zbudijo radovednost ipd.), ki delajo knjigi uslugo, in druga (dolgočasna), ki ji delajo škodo. Besedilce na platnici Elvisa Riboldija nedvomno spada v prvo kategorijo, saj bralec, potem ko prebere tistih nekaj vrstic in v primeru te knjige tudi alinej, noče več izgubljati časa s čimerkoli drugim kot z odkrivanjem, kdo je Elvis in iz kakšnega testa je, da mu je uspelo uničiti dvainosemdeset motorjev. Teorija platničnih besedil pa gre še naprej: ena se z vsebino precej dobro ujemajo, druga pač ne, kar pomeni, da prva delajo reklamo za knjigo utemeljeno, druga pa antireklamo v bistvu prav tako utemeljeno (čeravno menda nenamerno). Pri knjigi Jaz, Elvis Riboldi, otroškem striporomanu, zadeve niso povsem premočrtne; izkušen bralski maček utegne pričakovati kakšen izviren štos več (pri čemer je treba dodati, da se bodo otroci gotovo zabavali!), sploh, če je bral platnično besedilo kot napoved v prvi vrsti špasne, zafrkantske, dinamične vsebine. Ampak kmalu se bo izkazalo, da je platnično besedilo zajelo eno samo plast zgodbe in bralca zavedlo – ne, ni štos samo v štosih, pač pa se četverica avtorjev na lahkoten, karikiran in v tem primeru tudi čisto spodobno špasen način pravzaprav loti problemske teme: hiperaktivnosti pri otrocih. Takšen pristop je vsekakor svež, tema v mladinski književnosti še ne prežvečena, knjiga pa ima še nekaj drugih odlik, med drugim zelo dinamično ilustracijo, ki je Elvisu risana na kožo, in posrečene like, med katerimi še posebej izstopata Elvisova starša. Seveda, več glav več ve … Ne trdim sicer, da je četverica ustvarila nekaj (mnogo) boljšega, kot bi bil sposoben ustvariti pisateljsko-ilustratorski dvojec, jim je pa vsekakor uspela všečna knjiga.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.