To strašno, smešno življenje

Kazimir Kolar, Glas noči. Maribor: Litera, 2016. (Piramida)

Žiga Rus

Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta.

V taki odsotnosti jasnine nam torej, prav kakor govori naslov, ostaja predvsem glas pripovedovalca in glavnega junaka, ki enena za drugim niza odlomke, anekdote, včasih tudi anti-anekdote svojega življenja. Precejšen del tega konglomeratnega gradiva se odvija v porodniških sobah – tokrat ne iz sentimentalnega zornega kota bodoče matere ali očeta, pač pa iz pogleda mladega, ne prav veščega porodničarja. Nezanemarljiv del je posvečen tudi iskanju pravega gozdnega prostorčka za gojenje trave; potem je tu odlomek o torturah učiteljskega poklica; in na koncu še krajša odlomka o delu hišniškega pomočnika in varnostnika. Te (pretežno) delovne izkušnje so prepredene še z dokaj poljubnimi utrinki iz zasebnega življenja, pa tudi, dokaj redno, z junakovimi psihotičnimi in paranoičnimi epizodami ter nočnimi morami.

»Sploh me ni treba razumeti,« pravi ta glas že na začetku in nas tako tudi sam do neke mere odvezuje iskanja jedra ali rdeče niti. »O ničemer vas ne prepričujem, nočem vam nič razlagati. Samo pripovedovati hočem.« Na drugem, precej oddaljenem mestu se morda zarisuje tudi obris creda, ki pogojuje tako odločitev za zgolj-pripovedovanje: »Nikoli ne zaznamo ničesar določenega, oči in čutila so premalo. Vse je v premikanju, nič se ne more spremeniti. Lahko postavljaš vprašanja, lahko si domišljaš, toda nikoli ti ne bo nihče odgovoril.«

Taka pripovedna odločitev v marsikaterem knjižnem delu ne bi delovala; tudi Glas noči lahko najbrž določen segment bralstva s svojim pomanjkanjem usmeritve in jasnega napredovanja odvrne. Ostalim pa Kolarjev roman vendarle lahko predstavlja intriganten in zabaven opis blodenj in blodenja – ne le skozi inštitucije, temveč tudi skozi življenje z vso njegovo mizernostjo in povprečnostjo. Misery loves comedy, seveda, zato je v poljubnosti in banalnosti romanesknega dogajanja – kako denimo junak Mirko Lampreht v živalskem vrtu zalezuje tri japonske turistke ali kako v McDonaldsu opazuje male zasebne bizarnosti drugih obiskovalcev – ves čas čutiti nek pišmeuhovski humorni podton, ki se mu zdi odveč poskušati s kakšno preveč jasno strukturirano šalo (hkrati pa prav zato ta humor dosti bolj uspe).

Če kot splošno, »šolsko« idejo romana predpostavimo pripoved, ki je zgoščena okoli določene osrednje problematike, ki jo zaznamuje jasen dogajalni lok in ki vzročno-posledično verigo trdno drži v svojih rokah ter si ne dovoli prevelikih »zastranitev«, bi lahko rekli, da odpoved jasni zgodbeni liniji in strukturi Kolarjevo delo uvršča v tok romanesknega anti-mainstreama. S svojo usmerjenostjo v temnejše, v svoji tèmi tudi nič kaj lepe motive – neidealiziran pogled na porodništvo, vsakdanja banalnost blokovskih naselij in hitre prehrane, povožene živali, mračne slovenske vasi bogu za hrbtom – se vsaj v tem pogledu Kolar nemara postavlja ob bok tudi Andreju Tomažinu, tokrat piscu spremne besede; tako Glas noči kot Stramorjevi koraki evocirajo nekakšno sivo/črno slovensko obrobje, kjer je smeh tudi že tesnobna reakcija na prav to banalnost in mračnost. 

Večja razlika med prvencema se pojavi v jeziku: glas Mirka Lamprehta je najpogosteje zaznamovan s kratkimi, odsekanimi, pogosto nominalnimi stavki, pogosto pa tudi z nadvse strokovnim besediščem. To ne velja le za porodniški del romana (že na samem začetku nas čaka pravi besedilni »zid« kliničnega izrazoslovja, ki ga je laiku praktično nemogoče prebiti, obenem pa ustvarja tisti slastni občutek, da tukaj nekdo ve, o čem piše). Podoben fenomen se ponovi tudi na drugih mestih, denimo v opisu učiteljevanja, le da je tu apliciran na slovnico: »Skloni so pomešani, nekdo jih je premešal. […] Vse je uničeno, samo jecljam še lahko. Prva deklinacija, konzonantni del tretje deklinacije. […] Atomarni stavki. Nekdo je to namenoma storil, izbrisal je koncesivne odvisnike. Irealne periode. Totalno zmešnjavo je naredil. Consecutio temporum. Dativ namesto akuzativa. Infinitiv namesto imperfekta. Absolutni genetiv, ablativ z nedoločnikom. Per-frexit, per-frexere. Fraktalnost. To ponavljam.«

Kratki, hlastajoči stavki, pogosto obešeni na faktične drobce; pogosto klinični, razosebljeni pogled; konglomerat zvečine bolj kratkih in poljubnih pripovednih fragmentov; vse to skupaj daje vtis teksta – in pripovedne zavesti –, ki mukoma, iz drobnega materiala sestavlja nekakšno zasilno pripovedno brv nad breznom že omenjene banalnosti. Glas noči, čeprav mestoma hudo zabaven, je kot celota navsezadnje precej tesnobno delo, ki se odpoveduje kakršni koli lažnivi zgodbeni »konstrukciji«, s tem pa tudi ne ponuja skoraj nikakršnega pobega iz svoje tesnobe. Rešitve ne vidi niti v uporu proti sistemu ali dejavnemu reševanju socialnih zagat, k čemur bi morda pozival kakšen drug roman; zdi se, da je problem banalnosti v Glasu globlji, bolj eksistencialen in praktično neizogiben. Junak svojo stisko na več mestih tudi deklarativno priznava, zato so toliko bolj nepričakovani redki momenti, ko v ta svet posije kakšno preprosto zadovoljstvo, kot ko se za hip razneži ob pogledu na sneg: »Sneg je čista čarovnija. Sprošča in prinese pozabo. Predvsem pa zakrije umazano realnost.« Včasih junaka za hip tudi popadeta nepričakovana, neartikulirana energija in moč: »Potem sem skočil na drog, se ga trdno oprijel in začel plezati. Zelo sem se trudil. Odrival sem se tudi z nogami. Drog je bil masten od vlage in ledu, toda na koncu sem priplezal vse do žareče žarnice čisto na vrhu svetilke.« A gre vedno le za hipne prebliske, ki prav hitro tudi ugasnejo.

Celo junakove psihotične privide – eden izmed njih, takoj po plezanju na drog, tudi zaključi roman – lahko tako navsezadnje razumemo kot še en sindrom tesnobnega sveta, ki v junakovo zavest vdira kot resnica, od katere poskuša odvrniti pogled – ali pa, ravno obratno, deluje kot dobrodošel, čeprav strašen pobeg iz ravno te realnosti. Z anti-strukturiranjem raznorodnih odlomkov nekega življenja – o katerih Tomažin v spremni besedi celo ugotavlja, da v vsebinskem smislu nosijo »potencial univerzalne zamenljivosti« – se tako Glas noči radikalno upira zahtevam mainstream romana, pa tudi bolj domačim slovenskim zahtevam o aktivnem, neobupujočem junaku. Svet Mirka Lamprehta je s svojo odsotnostjo smisla pač resnično brezupen – kar je včasih za zjokat, pogosteje pa pravzaprav za smejat.

O avtorju. Žiga Rus (1989) je študent primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dve leti je urednikoval na AirBeletrini, sedaj pa je član organizacijske ekipe Prebranca.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaj bi naredili, če bi se nekega dne prebudili kot hrošč?

    Miša Gams

    O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

  • Tonja Jelen: Pobalinka

    Zarja Vršič

    Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško […]

  • Spraševanje o vlogi pisatelja – resonančno jedro, ki se širi po celotni knjigi

    Gabriela Babnik

    Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. […]