To ni Zoran Pevec

Zoran Pevec, To ni Michel Foucault. Maribor: Pivec, 2014.

Aljaž Krivec

Če je kaj verjeti avtorjevi antologiji Petdeset izbranih pesmi (ta je bila izdana, ko je prejel nagrado Velenjica – časa nesmrtnosti), imamo opravka s pesniško zbirko, ki je v neki/rokopisni obliki obstajala že (vsaj) leta 2009. V resnici se ta ugotovitev sklada tudi z razvojem Pevčevega pesniškega jezika. Zbirka Moški v sobi (2004) je še posegala po »realnem«, celo vsakodnevnem, ki se mu je zbirka V vsaki točki (2006) počasi odrekala, dokončno pa sta s tovrstnim imaginarijem zaključili zbirki To ni Michael Foucault (2009/2014) in Hasidski pevec (2011).

To ne pomeni, da se je Pevčeva poezija spremenila v samem bistvu. Njena idejna struktura ostaja ves čas vsaj podobna, le pobarvana je z različnimi barvami. Pesnik se tako ni nikoli odrekel zavezanosti filozofiji in delno tudi duhovnemu, prav tako kot se ni odrekel vsakokratni novi začimbi, ki naj vzpostavi pesniško zbirko kot enoto zase.

S to začimbo merim na razsežnost, ki jo je Nino Flisar v zapisu na zavihu najnovejše pesniške zbirke označil kot konceptualizem in ki je del tako rekoč vsake pesnikove zbirke. Če so se pesmi v Moškem v sobi vselej začele z … no, moškim v sobi, v zbirki V neki sobi pa smo se srečali z verzi, ki so bili vselej ujeti v oklepaje (v sobe?), je impulz za vsako pesem najnovejše zbirke strnjen v to ni. Kljub temu se sam od oznake konceptualizma distanciram iz dveh razlogov. V prvi vrsti zato, ker Pevčeva poetika v resnici nima dosti opraviti s pesniškim konceptualizmom, kot ga poznamo iz denimo angloameriške literature, saj ne temelji na načinu oz. postopku. V drugi vrsti pa zato, ker se zdi, da je koncept (tudi v širšem smislu) preveč specifična oznaka.

Z besedama to ni (zgodba o knjigi/črta med dvema točkama/filozof zakona …) se začne vsaka od štiridesetih (ne posebej dolgih) pesmi, kar učinkuje kot nenehno vračanje na začetek, k naslovnim besedam. Vsaka pesem torej vzpostavlja nov svet z zanikanjem nečesa, kar je pred-prisotno – in še preden je izrečeno, mora biti postavljeno pod vprašaj. Ta značilnost se učinkovito ujema tudi z jezikom pesniške zbirke, ki zajema širok slovar besed, s tem pa preseneča in odpira nova pomenska polja na vsakem koraku.

Iz tega vidika je dejstvo, da je prva pesem v zbirki prav naslovna To ni Michel Foucault, bistveno. Navezuje se lahko na naslovnico (z naslovom zbirke in fotografijo francoskega … hm, misleca?), s tem pa pojmovno polje odpre v neskočnost Foucaultove misli in vseh njenih korenin. Med prvo pesmijo in naslovnico se skriva še znameniti Magrittov Ceci n’est pas une pipe, ki služi kot otvoritveni takt zbirke. Aluzija je jasna. Michel Foucault je avtor eseja To ni pipa, v katerem med drugim (če smem biti nekoliko rokohitrski) prevprašuje odnos med vizualnim in besedo in Foucault je prav tako tisti avtor, ki se je ukvarjal s politiko lastnega imena.

Zbirka pa se postopoma odpira in naposled tudi odpre v svet, z zaključnima verzoma »mrtvost raste z mano / to ni kamen brez sveta«. Na neki način se knjiga tako ne zgolj sklene, temveč tudi obrne okoli lastne osi, saj bi se lahko od sveta ponovno prevesila k Michelu Foucaultu.

Koncept? Mogoče ga lahko zavohamo, a ne zdi se, da opisano (kolikor ni preprosto moja izmišljija) zares pronica v samo jedro pesmi, ki jih imamo priložnost prebrati. To ni naposled zveni bolj kot fascinacija nad Foucaltom, ki včasih zapade v nekoliko »prepametne« verze (ki seveda lahko zvenijo tudi prepričljivo) kot sta denimo »Bog se igra na farmi mravelj / je režiser svobodne volje«. Predvsem pa ima ta zasnova prej zaslombo v polju poetičnega kot filozofskega. Repetitivnost besed to ni nas nenehno opominja, da smo pred zbirko kot zaključeno celoto, predvsem pa dosega posebno zvočnost. Tistemu, kar sledi otvoritvenima besedama, bi sicer lahko našli izhodišča v Foucaltovi misli, prav tako ne gre zanikati, da gre za izrazito filozofsko obarvane vsebine, a se zdijo načeloma precej poljubno izbrane, pa še toliko jih je, da je knjigo težko zvesti na skupni imenovalec.

Z izjemo tega pa se zdi, da poetično v zbirko vstopa le redko. Na popolnoma tehnični ravni to sicer morebiti ni res: notranji ritem je načeloma izrazit, pa tudi podobe ne trpijo za kakršnokoli hierarhijo, postavljene so netipično (»producent kreativnega servisa / eliksir z luknjo v steklenici«). Zdi pa se, da pesmi ne dosegajo tiste točke, iz katere bi govorile izključno skozi svojo poetičnost. Preveč rigidno temeljijo na pomenu in zvenu besed, manj pa na njihovem medsebojenem odnosu in umeščenosti v pesem. Zaradi tega ne vzpostavijo odprtega prostora, v katerem bi verz zadihal, in tako zvenijo, kakor da so mestoma napisane na silo.

Ja, to je tista točka, o kateri je pri poeziji težko govoriti. Najlaže bi jo zgostil v te pesmi mi ne naredijo dosti, ki sem jih ne nazadnje nekoč slišal tudi sam in sem jih uspel razumeti. A kakor takrat (zaradi lastne pomembnosti?) lahko tudi tokrat dodam, da nekomu pa mogoče vendarle kaj naredijo. Zbirka v svoji miselni nabitosti, ki razkriva razmišljujočega in načitanega pesnika, namreč ponuja ogromno vprašanj in zadene v nekatere zanimive točke. Nekoliko težko pa je reči, del katerega diskurza so v prvi vrsti, kar ne bi bilo napak, če bi se na videz kazale kot nesporno poetične.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Avto Lile Prap

    Zoran Pevec

    Avto me je kasneje, z bodočo ženo,
    odpeljal na pokopališče v Pariz,
    da bi si ogledala Baudelairov grob
    in se vrnila domov,
    in to samo zato,
    ker mi ga je podarila Lila Prap.

  • Pesnik iz province

    Zoran Pevec

    Pesnik iz province je morda pjeb iz Cjela. Ima telo, glavo, trup in ude. Lahko je pameten v malem mestu, a to ga ne more ustaviti, da ne bi … →

  • »Varovalo se še vedno ni do konca izvleklo.«

    Aljaž Krivec

    Zdi se, da naslov pričujočega teksta še najbolje prikaže premik v pesnjenju Danice Križanič Müller, ki se je zgodil med zbirkama Odprta praznina (Založba Pivec, 2009) … →

Izdelava: Pika vejica