Tihotapljenje otroškega

Primož Čučnik, Otročjost. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)

Aljoša Harlamov

Že dalj časa potekajo previdne, pa tudi nekoliko bolj nerodne debate o tem, kako se sodobna poezija vse bolj približuje prozi. Da prva izgublja svoj prepoznavni umetelno izoblikovan jezik, to je gosto metaforizacijo in drugo simbolično govorico, opušča ritmu podrejen besedni red in da »prevzema« jezik sodobne proze, ki je stvaren, realističen in ga pogojuje premikanje naprej, zasledovanje zgodbe. Morda to bližino neposredno dokazujejo tudi zadnje čase vse pogostejša prozna dela »zapriseženih« pesnikov. Čeprav so najbrž prej simptom dokončne prevlade proze, ki ima danes skoraj vso pozornost bralcev, pa vse bolj tudi izključno pozornost medijev in založb, ter seveda tiste večne resnice, da je literatura nekaj, kar seže v človeka tako celostno in tako globoko, da se ustvarjalci res ne morejo preprosto deliti na pesnike in prozaiste.

Tak najbolj odmeven vstop pesnika na ozemlje romana je nazadnje uspel Stanki Hrastelj z Igranjem, tja pa lahko sedaj z Otročjostjo sledimo tudi Primožu Čučniku, enemu najbolj uveljavljenih pesnikov te generacije. Prostorska metaforika je pri tem povsem namerna: »V Jaršah se je začelo moje potovanje proti središču mesta, ki se je takrat zdelo daleč in nedosegljivo, zdaj pa je nekaj povsem vsakdanjega. Mesto je dosegljivo že s pogledom, do mesta je blizu peš, kaj šele z avtobusom.« To je eden zadnjih stavkov iz romana, katerega tri osrednja poglavja nosijo imena ljubljanskih kvartov in ki eksplicitno potrjuje, da je pot, ki jo prvoosebni pripovedovalec opravi v času, pot od otroštva do prve sence odraslosti torej, hkrati tudi pot v fizičnem prostoru, od napol kmečkega predmestja v mesto.

V tem sledi žanrskim pravilom Bildungsromana ali celo, ker gre nekje od srede tudi vse bolj za prve korake v pisanju, Künstlerromana, čeprav je njun temeljni mehanizem – to je razvoj v odraslo osebo oziroma umetniško zrelega ustvarjalca ob stiku s širšo družbo oziroma kulturo – tu obrnjen na glavo: »Nezrelost je vse.« In to je tista žlahtna prekucnjenost, v kateri se obrnjena slika sveta izkaže za njegovo natančnejšo in globljo podobo. Ker je pravzaprav res, da gre v obeh omenjenih žanrih prej za to, kar poskuša dosledno izpolniti protagonist Otročjosti – obdržati pravico do svoje otročjosti, zavarovati jo, je nekaj pretihotapiti tudi v odraslost. Mimo pozornega pogleda dedka, ki pometa dvorišče pred hišo v Jaršah, matere samohranilke, vsiljivih sosedov v bloku v Mostah, učiteljev na Vodmatu. Od tega, ali nam to uspe, je namreč odvisno, ali bomo kot odrasli ljudje srečni. Pa morda tudi, ali bomo sposobni neobremenjenega umetniškega ustvarjanja.

Najbrž se vse to bere kot neko idealiziranje otroštva, a bi ta greh Čučniku vseeno težko pripisali. Prej obratno, otroštvo v romanu je povsem in na čase skoraj preveč prozaično. Kljub pravzaprav povsem linearnemu poteku zgodbe dobi bralec občutek nekakšnega brezčasja. Ne le zaradi modalne, ne povsem natančne umeščenosti dogajanja: »Star sem štiri pet šest sedem osem devet deset let, sem v varstvu pri stari mami«, ampak tudi zaradi čiste vsakdanjosti, brezobličnosti povedanega. Ne trdim, da romanu nujno manjka neki bolj oprijemljivi zaplet, neka bolj inovativna fabula, toda ta manko je toliko bolj pereč, ker gre na slogovni ravni za že v uvodu napovedani stvarni, realistični jezik, ki bralsko pozornost le nekajkrat trdneje pripne nase. Pri čemer se dobro zavedam, da je ta univerzalnost opisanega otroštva do neke mere tudi avtorjev namen – to je razbrati že predgovora in zaključka: »Če dobro pomislim […], zdaj, ko sem jih večkrat prebral, predelal in uredil, so moja last. Še več, govorijo o meni, iz mene in zame«.

Čučnik skratka uporabi tehniko najdenega (neznančevega) rokopisa, ki sicer izvira iz romantike in je bila precej popularna tudi v postmodernizmu; tokrat pa ne učinkuje toliko ironično kot apologetsko. Toda zavedanje te namernosti ne prepreči, da se ne bi bralec mestoma – ob razmeroma suhoparni pripovedi o stvareh, ki so se najbrž zgodile tudi njemu, saj so se vsem otrokom ali vsaj fantkom, ob prizorih, ki jih lahko najdemo v neštetih drugih romanih in zgodbah (nehotno samozadovoljevanje med plezanjem po vrvi je, če me spomin ne vara, motiv iz Kralja ropotajočih duhov Mihe Mazzinija) – vsaj nekoliko dolgočasil. Poleg tega za nekaj zmede poskrbi tudi napol mimetična upodobitev otroške jezikovne zmožnosti – skladnja stavkov je otroška v dobesednem ponavljanju (recimo osebkov in predmetov, ko bi jih lahko nadomestili z zaimkom), a v besedišču in v podloženi misli navadno povsem odrasla.

Otročjost Primoža Čučnika je po mojem mnenju povsem soliden, dobro napisan roman, toda preveč podrejen načinu in vzorcu sodobnega slovenskega romana (poleg vsega naštetega naj omenim še tipičen travmatični začetek – v tem primeru odhod očeta). Njegov izvirni greh je torej, da je v njem premalo zdrave poezije.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkan na balkonu

    Ne hodim veliko po knjižnih sejmih, ampak trdim, da je leipziški najbolj pusten od vseh, najbolj risankast in mangast. Skratka, v Leipzigu je bilo živahno, tudi zaradi slovencev. … →

  • To knjigo sem »našel in prebral« na hitro

      Otročjost pripoveduje zgodbo o odraščanju, za katero sumim, da ustreza tvoji lastni.  Lahko bi ji bila precej podobna, res je. V kolikšni meri si … →

  • Od poezije k prozi

    Aljaž Krivec

    Poročilo s pogovora, v katerem je avtorica spregovorila o nastanku svojega nagrajenega romana, a tudi o pomenu kritiških odzivov in osebnih izkušenj za prehod iz poezije v prozo.

Izdelava: Pika vejica