Težavni prvenec

Javier Cercas, Motiv. Prevedel Ferdinand Miklavc. Ljubljana: Modrijan, 2017 (zbirka Svila)

Klemen Kordež

Javier Cercas v Sloveniji ni neznano ime. Pri založbi *cf je leta 2013 izšel njegov najbolj znan (in verjetno najboljši) roman Vojaki Salamine, ki na izredno domiseln način obravnava obdobje španske državljanske vojne. Novela Motiv je popolnoma drugačno delo. Gre za avtorjev prvenec iz leta 1987, ki ga v Vojakih Cercas sramežljivo opravičuje z besedami: »Veliko let je že odkar sem [jo] napisal.« Do svojih zgodnejših literarnih poskusov ima pisatelj zelo zadržan odnos. Motiv je bil namreč izdan v zbirki kratkih zgodb z istoimenskim naslovom, a pri ponatisu petnajst let kasneje se je Cercas odločil, da bo občinstvu predstavil le naslovno zgodbo, in temu izboru so sledili tudi pri založbi Modrijan.

Motiv je novela o pisanju. Novela, s katero je avtor poskušal z nenavadnimi prijemi bralcu približati vse muke in težave, s katerimi se verjetno srečuje vsak pisec v nastajanju. Cercas je svojo težavno izkušnjo vstopanja v svet pisateljevanja podvojil z likom Álvara, ki, tako kot sam, poskuša napisati svoje prvo literarno delo. V uvodnem poglavju lahko preberemo njegova pronicljiva in mukotrpna premišljevanja, ki so Cercasa najverjetneje zaposlovala pred pisanjem novele, a jih je nato malo predrugačil, položil v usta glavnemu protagonistu in tako v postmodernistični maniri zabrisal ostro ločnico med avtorjem in glavnim protagonistom dela. Tu je morda najbolj zanimiva Álvarova miselna akrobacija, prek katere premočrtno prispe do ugotovitve, da je roman tista literarna zvrst, ki lahko kar najbolj učinkovito izrazi sodobni čas. Najprej lirično pesnitev označi za anahronizem, ker je »preveč razpršena, preveč nagonska in silovita«, ob tem pa se veliko bolje prilega navdahnjenim in neukročenim duhovom. Nadaljuje, da ep doseže samo ozek krog posvečenega bralstva, s čimer avtor izgubi dialog s svetom, kar ima za posledico, da je besedilo navsezadnje neučinkovito. Potem pa ostane samo še roman. A kakšen, saj so ga vendar pokopali?! Na podlagi tega sklepa sta se, razmišlja Álvaro, razvili dve glavni prozni struji: prva se muči »v nekakšnem superliterarnem, dušečem in samouničevalnem eksperimentiranju«; druga pa se je zatekla »v manjše zvrsti, kot sta zgodba ali nouvelle, in se s tem mršavima nadomestkoma zvijačno, prostovoljno odrekla zaobseganju popolnega človeškega življenja in resničnosti.« Tako pride protagonist do trdne odločitve: napisati je treba roman! Cercas pa z obsodbo novele samonanašalno in s kančkom humorja opredeli doseg svojega literarnega udejstvovanja.

Premišljevanja o mestu pisatelja v svetu, pa avtorja vodijo tudi do etičnih meja umetniškega ustvarjanja, ki jih Cercas podaja ob Álvarovih (obsojanja vrednih) pisateljskih naporih. Pred bralcem se namreč odvije zgodba, v kateri pride do nepričakovanega prepletanja med realnostjo in fikcijo, krivdo in usodo in Cercasom in Álvarom. Povzpetniški pisatelj nadvse resno jemlje svoje »poslanstvo«: vstaja navsezgodaj zjutraj, se prha z mrzlo vodo, v službo hodi le toliko, da si omogoči osnovno preživetje, predvsem pa celotno vrednost lastne biti stavi le na literarni uspeh ali neuspeh svojega »Dela«. Na njegovi misiji ga ne bodo ustavili niti moralni zadržki niti osebne šibkosti – pot vidi jasno vrezano pred seboj. Najboljši način za dosego svojega cilja se mu zdi surovo poseganje v resničnost vsakdana, s čimer jo želi spremeniti do te mere, da bi jo lahko preprosto prepisal v roman in si s tem prihranil težavno delo »resničnega« pisatelja, ki največkrat s pomočjo svoje umetniške imaginacije ustvarja vzporedne svetove, imenovane tudi literatura. A Álvaro s tem poseganjem požene v tek neustavljivo spiralo dogodkov, ki na koncu Motiva privedejo do krivde prav posebne vrste, krivde starogrškega tipa, kjer je glavni junak kaznovan s strani t. i. nedoumljivih zakonov usode, a jih ob tem pokončno sprejme nase, saj je v ključnem momentu aristotelovskega prepoznanja povezal vse niti, ki se mu bodo zdaj zdaj tesno ovile okrog vratu kot zanka, iz katere se mu nikoli ne bo uspelo rešiti.

Motiv je kvaliteten, zgoščen in simpatičen prvenec, v katerem je avtor do farse prignal stranpoti, na katere lahko zanese pisatelja, ki ne priznava nobene vrednosti življenja izven polja umetnosti, zato si ga z dozdevno varne pozicije svojega slonokoščenega stolpa hoče brezsramno podrediti, a na koncu mora skrušeno priznati, da umetnost služi življenju in ne življenje umetnosti.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anna Seghers – Izlet mrtvih deklet

    Ana Geršak

    Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.

  • Stefan Andres – El Greco slika velikega inkvizitorja

    Ana Geršak

    Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

  • Hella S. Hasse: Črno jezero

    Kaja Blazinšek

    Prvo literarno delo nizozemske pisateljice Helle S. Hasse, novela Črno jezero, je drobna knjižica, ki v sebi skriva temno moč oprijema vodnih rastlin jezera Telage Hideung in odkriva neke druge, postranske razsežnosti kolonializma.