Teža kamnov

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Nataša Demirović

Zgodbe kratkoproznega prvenca Teje Močnik Kamni z Marsa so umeščene v različne prostore in čase, a bi se pravzaprav lahko zgodile kjerkoli in kadarkoli. Čeprav lahko stojijo same zase in v njih zasledimo pester nabor različnih motivov in tematik, jih v ozadju povezuje univerzalna tema medosebnih odnosov.

Ob branju zgodb imamo občutek, da smo se tam znašli povsem naključno. Avtorica nas v dogajanje ne uvede in se ne trudi s razlaganjem okoliščin. Kot neme priče zgolj opazujemo zgodbe, ki drsijo mimo nas, gladko, brez zatikanja pri pojasnjevanju in opravičevanju. Teja Močnik stavi zgolj na golo prezenco. Kar bomo naredili po tem, je prepuščeno nam.

Dogajanje v prvi zgodbi, ki nosi enak naslov kot zbirka, »Kamni z Marsa«, je postavljeno v sodobni, karantenski čas, ko je zaustavitev življenja zunaj marsikoga prisilila v soočenje s tistim znotraj. V času, ko zaprti za stenami svojih stanovanj nekateri že »povsem izgubljajo svoje dostojanstvo«, »pridobivajo mastne podbradke« in se jim »od alkohola na obrazih rišejo rdeče žile«, mlada zakonca še naprej živita svojo normalnost v ohranjanju na videz hladne distance, ki jo je mednju vnesla smrt otroka. Pred tistim, kar ostaja neizrečeno, kar počasi brbota pod površjem, bežita v ohranjanje lažne mirnosti, v upanju, »da bosta to obdobje prebrodila drugače kakor drugi«. Tako si podnevi bolj kot bližino delita tišino in se drug mimo drugega sučeta s »čim manj odvečnimi gestami«. A čeprav se zdi, da so razdalje med njima vse večje, se on včasih zastrmi tja daleč in takrat ona postane »redek premikajoč se prizor v času, ko je vse stalo«.

Če je pretvarjanje bolj ali manj zavestna odločitev, ki (raz)druži protagonista prve zgodbe, je protagonistka prve v nizu zgodb, naslovljenem »Očetje«, v to prisiljena. Pravzaprav je izigrana, morda zaradi želje odraslih, da jo zaščitijo pred bolečo resnico, in tako tudi oropana možnosti slovesa od očeta, saj vendar »nihče ne odide kar tako«. In včasih je pravzaprav laž tista, ki boli bolj od resnice. In nas oddaljuje od tistih, ki bi nam morali biti najbliže. Kot se zgodi sinu, na katerega želi oče prenesti breme družinske skrivnosti. Čeprav se mu sprva zdi, da si z očetom delita edinstven trenutek, nekje daleč stran od vseh, pa občutek, da sta »edina človeka na Zemlji«, postane tesnobno spoznanje osamljenosti. In čeprav je ideja »skrhane vere v očetovsko skrb« navzoča tudi v zadnjem delu sklopa, se tukaj srečamo s pogledom skozi oči tistih, ki jih skrbi. To, kar okrepi občutek neke vsesplošne, skupne starševske skrbi in potrebe po zaščiti potomcev pred nevarnostjo, je pripovedovalec v prvi osebi množine.

Dogajanje v zgodbah nam je pogosto posredovano skozi notranji monolog likov, a pri tem se avtorica v karakterizacijo likov ne poglablja. Zdi se, kot bi ves čas ohranjala neko distanco, saj sveta skozi like ne doživljamo, temveč se pred nami pogosto nizajo opisi, ki ponekod že prehajajo v naštevanja. Prav to pa v bralcu sproži in ohranja občutek tenzije. Da je občutek stopnjevanja napetosti mogoče doseči tudi z nizanjem seznamov hrane, receptov in jedilnikov, avtorica dokaže v »Terasi v Rimu štiri stoletja pozneje«, kjer z naštevanjem spretno ponazori pritisk in tekmovalni duh, ki se poraja v želji ustvariti kuharsko mojstrovino.

Teja Močnik se spretno poigrava tudi z uporabo prispodob in dvoumnih besednih zvez, ki jih polaga v usta likov, ko ti občasno spregovorijo. V »Podaljšanih kavah«, ki nam ponudijo še največ dialogov – če kdaj, je prav srečanje ob kavi priložnost za to, da liki govorijo –, tako vprašanje »česa te je pravzaprav sram? Besed ali tega, da nisi imel dovolj izkušenj« nakazuje, da je motiv srečanja nekdanjih ljubimcev skrivnost, ki pa do konca ostane (ne)izrečena.

Tematsko najbolj bogat je sklop, naslovljen »Lepi zapuščeni kraji«. Tako se v »Hotelu« dotaknemo obdobja seksualne revolucije, ko je pojav »čudežne« tabletke ženskam omogočil osvoboditev od reproduktivne vloge in jim omogočil užitek v spolnosti. A dejstvo, da čudežne tabletke »vseeno niso bile takšni čudeži«, daje slutiti, da ta osvoboditev ostaja zgolj na simbolni ravni. S temo feminizma se srečamo tudi v »Gradu«, pojavita pa se tudi temi begunstva (»Samostan«) in holokavsta (»Hiša«). Tudi tukaj smo zgolj opazovalci, saj pisanje ostaja brez tendence po poistovetenju z liki in zapadanju v sentimentalnost. Čeprav pisateljica seže v temne plati človeških odnosov, se ne trudi z iskanjem krivca in podajanjem zaključkov. In prav to je tudi tisto, kar po mojem mnenju odlikuje prav vse zgodbe, saj kljub težkim tematikam ves čas ostajajo osvobojene moralizma.

Nazadnje velja izpostaviti tudi »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«, zadnjo zgodbo, ki na izviren način zaključi zbirko. Deloma zapisana v obliki transkripcije pisateljevega monologa, ki naj bi zavarovalnemu agentu rabila kot dokaz njegove neprištevnosti, se ukvarja z vprašanjem pristnosti. Tako tistega, ki zapisuje, kot tistega, kar je zapisano. Meja med pristnostjo enega in drugega se v procesu zapisovanja povsem zabriše. V naravi slehernega pisca je namreč težnja, da zgodbe oblikuje po svoji podobi in jih naredi za svoje. A zapisane postanejo priklenjene na svojo »lastno idejo«, ujete v »zapisano določenost«, v katero pa se ujame tudi pisec sam. In prav neulovljivost zgodb, za katere se zdi, da zgolj lebdijo v zraku pred nami, je značilnost teh, ki jih je zapisala Teja Močnik. Po njihovem branju nimamo občutka, da bi nam težke kot kamni obležale nekje v želodcu, ampak v nas zgolj puščajo misli na težo odnosov, v katerih se lahko (z)najde sleherni med nami. Vsekakor prvenec, ki si zasluži pozornost bralske publike.

O avtorju. Rojena v nekem drugem času, na levi strani rdečega mosta. Nekaj let povsem domača v četrtem nadstropju institucije za rekrutiranje humanistov v največjem mestu. Danes ljubiteljica knjig in podgan, ne nujno v tem vrstnem redu.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica