Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

Drago Jančar, To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan, 2011.

Robert Simonišek

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, kar so drugi spregledali oziroma vanj niso polagali dovolj pozornosti. Če je v Drevesu brez imena avtor izpostavil lirske elemente, zabrisal meje med pripovedovalci in stavil na zahtevnejšega oziroma tistega bralca, ki mu je (post)modernistična medbesedilnost bližja (na nekaterih mestih npr. začutimo Eliota, nad katerim se avtor navdušuje), se je avtor v zzadnjem romanu vrnil k bolj umirjenim tonom, ki jih znotraj dokaj klasične, a fragmentarno zgrajene zgodbe razgiba pet pripovedovalcev. Ti vsak s svoje perspektive pripovedujejo zgodbo o Veroniki Zarnik, ki ne spregovori neposredno, čeravno se bralcu živo približa, še najbolj skozi pripovedovanje njenega ljubimca Steva, nekdanjega oficirja jugoslovanske kraljeve vojske. Princip vživljanja v zavest drugega, ki bralcu nudi bolj neposreden stik z doživljanjem protagonista, sicer ni literarna novost, zato pa sta glavna aduta intenziteta in svežina, s kakršnima se Jančar (znova) pomakne v čas oziroma bližino druge svetovne vojne. Jančarjeva specifika v tem pogledu je, da so pripovedovalci izbrani koncizno, in sicer na ravni kontrastov, pri čemer vsak od njih razkrije le določeno plat. Nihče od vpletenih likov nima popolne preglednosti niti nad (pred)vojnim dogajanjem niti nad življenjem Veronike, nihče od njih nima »podatkov« drugega. Kolikor se znajdejo v njeni bližini, vsak izmed njih postopa v skladu s tistim, kar pač je, in tudi ko pripoveduje zgodbo, zajema z vidika neke subjektivne, parcialne resnice, katere ujetnik je.

(Ne)konsistentnost dejanj protagonistov, ki so v tem primeru večidel tudi pripovedovalci, je razvidna šele iz perspektive tiste (objektivne) resničnosti, ki je seštevek vseh petih, na neki način torej pisateljeve, in sicer že iz časovne distance, ko dogodkov ni več mogoče spreminjati, temveč le tehtati in občutiti krivdo. Spolna in »ideološka« različnost pripovedovalcev z njihovih ekstremnih gledišč sestavi celotno zgodbo (Veronikin mož Leo, ki je Veroniko najbolj poznal in ki je ideološko še najmanj opredeljen, ne nastopa kot pripovedovalec). Bralcu se lepa, bogata in samosvoja meščanka, ki jo zanima vse drugo kot vojna in ideološka navlaka, razkriva postopoma; od Steva prek njene matere, nemškega zdravnika Horsta, gospodinje Joži pa vse do zadnjega pripovedovalca, Jeraneka – krivca poboja Veronike in njenega moža, ki ju partizani obsodijo kolaboracije ter eliminirajo brez konkretnih dokazov. Jančar vseskozi gradi zgodbo na način presenečenja, kajti na neki točki branja obstajajo zgolj indici in bralec nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo v naslednjem poglavju. V nasprotju z logiko socrealistične literature heroizacija partizanskega boja nima nobene funkcije, zato vse možnosti ostajajo odprte. Po drugi strani pa pisatelju ne gre za to, da bi na glavo obračal tisto, kar je idealizirala socrealistična literatura, s čimer vseskozi ohranja napetost. Strategija seveda ni toliko rezultat tradicije zgodovinskega romana ali poskusa objektivne zgodovinske preslikave, temveč bolj pisateljeva zmožnosti za večplastnost, relativizacijo zgodovinskih dejstev in razgrnitev protagonistovih psihofizičnih mehanizmov, torej zmožnost za vživljanja v osebo in dobo, ki ji pripada.

Da Jančar vseskozi opozarja na absurdne atribute vojne, ki bi lahko bila tudi katerakoli druga, je vidno tudi v poziciji para, ki ne zavzame dokončnega stališča za to ali ono stran, temveč poskuša razumeti obe. Tovrstno »mirovništvo« je (sredi vojne vihre) takoj obsojeno na propad, kajti ne opredeliti se (v vojni) je nevarneje kot stopiti na to ali ono stran, zaradi česar par nujno propade. Kolikšna je teža posameznikove opredelitve, poskuša Jančar navsezadnje prikazati tudi z vidika predstavnikov nasprotnega tabora, Steva in Jeraneka, ki ne moreta več izstopiti iz reke, v katero sta zabredla, ter sta sredi odrevenelosti od nasilja le občasno zmožna refleksije o (ne)smiselnosti lastnih dejanj. Pisec pravzaprav pokaže, da je njuna indiferenca samo navidezna, zunanja, v smislu etikete, in da sta, sicer kot nasprotnika v vojni, povsem ekvivalentna na človeški ravni in z vidika končnosti. Njuna dejanja so znotraj boja za življenje enako opravičljiva ne glede na ideološko podstat. Če je v romanu po eni strani (pred)vojni kaos tisti, ki povzroča napačne in brutalne poteze ljudi oziroma skupin, so po drugi strani to notranje inhibicije, emocije, strah in impulzivnost, ki prilivajo olje na plamen ter sprožajo plaz dogodkov, kar poznamo že iz Jančarjevega Galjota. Tragični zaključki so tako neke vrste seštevek napačnih interpretacij nosilcev moči in nezmožnosti prave osebne izbire tukaj in zdaj, ki jo zamegljujejo življenjska sla in človeške nizkotnosti. Dokončni vzroki za zgrešene poteze, za nasilje in degradacijo niso vedno nujno razvidni, s čimer sta dodatno poudarjena koincidenca in nepredvidljivost vojnega časa. V Jančarjevih vojnih opisih ni prostora za ironijo, groza je prisotna tudi kadar ne gre za neposredne opise nasilja, ki jih v To noč sem jih videl ni prav veliko, zato pa so protagonisti bolj obremenjeni s strahom in s slutnjo o temni prihodnosti.

Humanistična nota v romanu je implicitna, v smislu, da nas vojna izkušnja (ponovno) uči, da se kaj takega z drugačnimi igralci ne bi smelo nikoli več ponoviti. Jančar tega seveda ne izreče neposredno, vendar učinek na neki način doseže s tem, ko bralca pretrese v smislu razkritja človeške krhkosti v času nasilja, ko plastično prikaže, da se je še ne tako dolgo nazaj pod Alpami dogajalo nekaj tako groznega, kar je težko priznati. Ko bralca vpelje v grozodejstva in zločine, hkrati pa pred njegovimi očmi slika človeško dobro, strahove in dvome, doseže pomenljiv kontrast. Noben izmed dobro okarakteriziranih likov romana To noč sem jo videl ni enoplasten, v vsakem izmed njih se na drugačen  način mešata dobro in zlo. Roman je kot daljša in poglobljena oblika seveda mnogo več kot le poskus objektivnega zapisa nekega poboja v enciklopediji ali poročilu; je pripoved o konfliktih v človeku in njegovih medsebojnih odnosih. Posameznikove avtorefleksije o mejah svobode in moralni odgovornosti so v času akcije potisnjene ob stran, protagonisti se jih dokončno zavedajo šele po storjenem dejanju. V skladu z nasilnimi in napačnimi reakcijami so povojne travme, s katerimi se soočajo Horst, Jeranek in Stevo, posledica retrospektivnih razmišljanj tipa, kaj bi se prej lahko storilo drugače, opravičevanj v smislu zob za zob ali poskus pojasnitve, da ni bilo na voljo druge izbire, skratka nekaj, v kar tudi sami težko verjamejo.

Z analitičnega vidika gre pri Jančarju za dvojno vživljanje, za kolektivno v smislu zgodovine in individualno, ki sta v romanu neločljivo povezana. Ljubezenski trikotnik Leo-Veronika-Stevo je postavljen v čas, ki je v Jančarjevih romanih že bil tematiziran (npr. Drevo brez imena, v širšem pogledu tudi Graditelj). Jančar v opise vključuje vojaški žargon, opredeli razlike med starim in novim načinom bojevanja (konjenica – tanketa), prikaže partizansko aretacijo, Titov zmagoviti govor v Ljubljani etc. Vse to je seveda zgolj racionalno oblikovano ogrodje, absorbcija zgodovinske mašinerije v neki objektivni perspektivi, seveda ne v smislu zajezitve, kot ga podaja klasično zgodovinopisje, vendarle še vedno ogrodje, ki romana brez vživljanj v protagoniste v ničemer ne bi zmoglo dvigniti na kvalitetno raven. Tisto, kar hrani zgodbo, je zmožnost pisca, da se vživi v osebo in z načinom gledanja na svet ter čustvi postane drugi, da torej motri in čuti situacijo s pozicije enega izmed pripovedovalcev. Biti v koži drugega kot pisec ni več toliko racionalen akt, saj predpostavlja namreč drugačno empatijo in določeno mero sočutja. Jančar skozi roman dosledno ohranja princip vživljanja, najsi gre za partizane ali četnike, za Nemce ali Ljubljančane. Čeravno se bralci različnih generacij glede na svojo vpletenost (predvsem tisti, ki so vojno doživeli) in poznavanje zgodovinskih dejstev (razločujemo lahko vsaj med generacijo, ki je vsrkala razlage pred osamosvojitvijo in po njej) apriori laže poistovetijo s tem ali onim pripadnikom, stopijo na to ali ono stran, pisatelju ni mogoče očitati, da bi se postavljal v vlogo sodnika. To prepušča bralcu, pisatelj pa dosodi le v prid univerzalnega pomena življenja, ki je nad vsako drugo idejo. Ne glede na konec, ki jasno razkrije žrtve in njihove rablje, je roman zgrajen tako, da ne kaže s prstom na krivca, temveč prej ponuja revizijo razmišljanja o nesmiselnosti nasilja, o posledicah zapriseženosti ideologijam.

O avtorju. Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

  • Preveč medlo, da bi pustilo vtis

    Lara Paukovič

    Opus Roberta Simoniška je do sedaj obsegal dve pesniški zbirki in zbirko kratke proze, s Sobo pod gradom pa se je avtor podal tudi v … →

  • Dolgčas, vzgiba

    Tadej Meserko

    Trinajst besedil zbranih v knjigi Pisanja in znamenja v večini predstavlja miselno prozo, ki je najbližje esejistiki, razen zadnjega besedila, ki je nagovor ob podelitvi … →

Izdelava: Pika vejica