Telesa v svetlobi

Tone Škrjanec, Sladke pogačice. Ljubljana: LUD Literatura, 2015. (Prišleki)

Domen Slovinič

Tone Škrjanec je pesnik, ki je v zadnjih petnajstih letih izdal lepo število zbirk, poleg tega je avtor številnih prevodov, predvsem ameriških avtorjev, kot sta npr. Frank O’Hara in William S. Burroughs. Sodeloval je tudi pri več glasbeno-pesniških projektih. Pri LUD Literatura je pred kratkim izšla njegova nova pesniška zbirka z naslovom Sladke pogačice.

Primož Čučnik je nekje zapisal: »Če za koga, potem lahko za Toneta rečemo, da vseskozi piše eno samo knjigo pesmi, razporeditev komadov po zbirkah pa je pač del časovne ureditve.« In res, ob prebiranju njegovih zbirk človeka prevzame občutek »že videnega«, ampak ne v negativnem smislu – Škrjanec se vedno znova prikaže kot vnet prikazovalec realnosti okoli sebe, brez dlake na jeziku, z zelo redko metaforiko in z natančnim realističnim slogom, ki ponazarja vsakdanje življenje takšno, kot je. Njegovo opazovanje se dotakne vsega – trivialnih opravkov, urbanega vrveža, sprehodov po Golovcu, tišine v stanovanju, gledanja zvezd in odpadanja listov z dreves, vse to pa lahko postane predmet njegovih pesmi. Tudi v novi zbirki se njegova »opazovalna metoda« v prvinski obliki ne spremeni: »Kaže, da danes ne bo nič / s sprehodom po mestu. Tudi / večerni obisk je začel vse / bolj viseti v zraku. Hladno postaja / in pečice še ne delajo.« V neki drugi pesmi beremo: »Danes bi si rad / samo malo spočil oči / od nadzorovanja vedno / istih scen. Danes ne bom / opazoval temačnih / hodnikov pod garažo.« Škrjančeve pesmi tako lahko v osnovnih obrisih označimo kot nekakšen potopis skozi avtorjevo občutenje sveta okoli njega, tako urbanega, uličnega, kot tudi tistega bolj klasično romantičnega, ki najde svoje motivno mesto v zavetju narave.

Vendar pa neposrednost ni edina značilnost Škrjančevega pesnikovanja; v njegovih pesmih je veliko surrealnih trenutkov, stičišč med sanjami in resničnostjo, ki jih pesnik z občutkom poveže v neko celoto. Tako zbirka na več mestih meji med budnostjo in spanjem, vse dogajanje, ki se zgodi vmes, pa veže nešteto popisov občutenih stanj, ki so človeška, saj se avtor dobro zaveda lastnega obstoja ter mej, ki mu jih postavlja »telo«, zemeljsko življenje. Zato je njegova poezija tudi izrazito telesna, vezana na čute, predvsem na vid, vonj in sluh, v nekaterih tudi na tip (predvsem v erotičnem smislu). V Ljubezenski pesmi zapiše: »Spomini vse bolj spominjajo na telesa, / ki so se sprehajala skozi mojo zgodovino. / Kako jih mislim.« Poleg telesnosti, ki je de facto realnost, lahko avtorjeva občutenja razumemo tudi skozi pogosto uporabljen kontrapunkt med svetlobo in temo. Škrjanec je zelo očitno svetel pesnik, ki to svetlobo išče skozi deževna jutra in snežne meteže, med kipi v Toskani, med opazovanjem veveric na drevesih in v vetru na regratovih travnikih; kot protiutež temu se pojavlja tema, noč ter s tem v povezavi tudi sanje, izkrivljanje tistega očitnega realnega.

V zbirki Koža smo lahko prebrali: »Poezija je pojavna oblika popolne svobode. / Vse, kar zapišem, je zares in zaskeli ob dotiku.« Če je telo tisto, ki skozi osebne doživljaje opazuje in popisuje svet ter stremi k svetlobi, stremi tudi k čimvečjemu občutku svobode (mimogrede, motiv ptice je pri njemu zelo pogost), zato bi lahko rekli, da Škrjančevo zbirko preveva izredno močna želja po individualnosti, nedotakljivosti, izven spon katerih koli družbenih okvirjev. Njegov glas in njegove besede niso nikoli pompozne, narekovalne ali prevratniške, temveč umirjene, mestoma večkrat meditativne. Uničevanje in sovraštvo, kot ga (človeški) svet pozna, sta mu tuja in nemalokrat se ob to obregne s skoraj naivno držo. Hkrati pa je v njegovi poeziji tudi veliko (avto)ironizacije in nenadnih prebliskov pesniške igrivosti, ki definitivno kulminira v zadnji trivrstičnici: »Nekaj sem zapisal. / Potem zbrisal. / Zdaj ne najdem več.«

Sladke pogačice ne predstavljajo posebnega odmika od pesniških smernic Toneta Škrjanca, hkrati pa je to tista zbirka, pri kateri se morda te iste smernice najbolj izkristalizirajo v neko celoto in s tem poudarijo svojo relevantnost v današnjem času. Na prvi pogled se morda zdi, da gre tu predvsem za prepost, direkten pristop k pisanju poezije, vendar podrobno branje razgrinja sodobno življenje in ga oblikuje po svoji volji. Hkrati pa zbuja občutek, da lahko takšni poeziji zaupamo, kar vsekakor ni samoumevno.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sen poštenega kolonialista

    Robert Kuret

    Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

  • Uzreti se takšnega, kot si

    Leonora Flis

    Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Izdelava: Pika vejica