Tajkunovo domotožje

Igor Karlovšek, Bahamski dokument. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 (zbirka Nova slovenska knjiga)

Matej Bogataj

Karlovšek je začetnik tranzicijske kriminalke, pravzaprav je njegov Bazen, ki govori o nečedni povezanosti politike in partijskega vrha in kriminalnega podpodja v časih prezrelega socializma podlaga in predhodnik tistega kasnejšega pisanja, ki je dalo pred različne vpletene v času počeznega lastninjenja kovček denarja in spremljalo, kaj se bo s kovčkom zgodilo. In če smo Karlovškovim protagonistom, ki jih zdaj spet lahko flegma imenujemo junaki, saj so spretni na borznih parketih in pri pranju denarja, potem sledili pri njihovih zapletenih manevrih in včasih tudi pri vratolomnih vožnjah in kakšnem krepko odmerjenem udarcu ali pri prikrivanju svoje prisotnosti in istovetnosti, lahko zavidali tisočere denarne in finančne spretnosti, smo se potem začudili tudi njihovim nasprotnikom. Roman Odvetnik je že v naslovu precej obetal, saj Karlovšek, spomnimo, izhaja iz stroke in so njegove proze načeloma polne pravnih znanj in poznavanja postopkov in kompetenc, zato morda skoraj obljuba, da bo pokukal v zakulisje tistih pisarn, ki so s proceduralnimi postopki ›oprali‹ najbolj s cekini posute, ki so pogosto že stopili čez črto, torej na drugo stran, kriminalno. Kljub temu je bil zadnji Karlovškov roman rahlo presenečenje. Najprej zato, ker se je v času vrnil nazaj, pravzaprav v čase pred Rodoljubom in Klanom, objavljenima sredi devetdesetih, torej v čase travmatičnega služenja vojaščine v nekdanji nedemokratični in oh in sploh vojski, pa tudi glede na distribucijo moči je bil roman trdno zasidran nekje recimo v osemdesetih. Odvetnik je postavil nasproti pravniško družino, nekakšnega kralja na Betajnovi s skoraj neomejenimi sposobnostmi in partijskega trdorokca obenem, ki spravi hčer na psihiatrijo, njenemu partnerju pa nekaj mesecev med služenjem vojaškega roka, seveda zaradi »zvez in poznanstev« posebej težkega in napornega in kazenskega, torej izoliranega, zamolči, da je donosila. Srečajo se torej skoraj skoncentrirano zlo in preganjana nedolžnost, vmes je nekaj prepoznavanj in nekaj silnih preobratov: ali nam ni že Aristotel dal za primer najbolj ganljivega anagnorisisa tistega, pri katerem starš prepozna otroka (kot lastnega)?

Zdaj, v Bahamskem dokumentu, pa spet: že po nekaj straneh, (zato ne odkrivamo nič bistvenega za napoved samega razpleta, ki mora v takšnem čtivu ostati skrivnost do konca in naprej, torej tudi v kritiki) ko se najmlajša tožilka odpravi na pogajanje v Frankfurt s slovenskim tajkunom, ki bi za nekaj let zapora manj vrnil nekaj od nakradenega oziroma prigoljufanega denarja, se na njegovo domačnost na tujem terenu odzove z vprašanjem, zakaj jo tika, saj ni njen oče. In on, šarmantno bogat s čopkom in slovensko posadko na privatnem letalu in vilami na Bahamih in leseno hiško ob finskem jezeru ji odgovori, da je točno to: njen oče. In vidi punca noseča še Bahame in Finsko in se vozi v privatnem letalu, v katerem strežejo slovenske nacionalne specialitete.

Bahamski dokument je tako nekakšno nadaljevanje Odvetnika; za oba je značilno, da je v ozadju spletke avtoriteta, ki si jemlje pravico poseganja v karkoli. Ne glede na želje okolice, takšen gospodar upravlja z usodami vseh in obenem, po istem ključu, tudi z najbližjimi. Takšno totalno in totalitarno vpletanje pa ima za družinske člane usodne posledice, v Bahamskem dokumentu recimo nič manjše kot to, da je Primož Levstik, človek z dokumentom, ki dokazuje vpletanje visoke politike v izčrpavanje raznih holdingov in skladov, sploh postal tajkun. Ki ga hči, še ravnokar tožilka, zdaj kot visoko noseča odvetnica brani (asociacija na Fargo, kjer visoko noseča policistka rešuje primer namesto okoliških nesposobnežev, se nam ponuja kar sama) in je na tožilski strani njen očim, s katerim se s tajkunom borita za naklonjenost iste ženske. Ki je enega ljubila, pa je zaradi očetovih groženj pobegnil v tujino in se poskušal dokazati, tudi s sumljivimi posli, in je potem zaživela z drugim, bolj umirjenim in poudarjeno pravičniškim. Ob tem novopečeni odvetnici pomaga še njena novoodkrita ruska polsestra, na katero naredijo atentat, potem ko so likvidirali prej njeno mater. Tudi sicer je Dokument poln trdih kriminalnih prijemov, zvemo o uboju partnerjev in sploh vseh, ki so povezani z odtekanjem denarja v davčne oaze, in s fanti z ministrstev se očitno ni za hecati. Če parafraziramo Žižka, ki je svoje čase izjavljal, da je največji panker oblast sama, imamo zdaj opraviti z državo oziroma njenim mehkim tkivom, ki je sama največji tajkun in potem preganja – pač v skladu z vzklikom: primite tatu! – poštene biznismene, ki jih razglasi za tajkune in prejudicira njihovo krivdo. Kajti Primož Levstik nam je nekako simpatičen, sam trdi, da so ga pomočili, čeprav nikoli do konca ne razumemo, zakaj, razen zaradi družinskih vrednot, se je pripravljen z državo sploh bosti, ob vseh vilah na Bahamih in na Finskem in nasploh širom po svetu.

Vendar slutimo: Bahamski dokument je bolj kot kriminalni družinski roman. Kot da bi hotel Karlovšek povedati, da s pravom in pravico, ki naj bi se zapletla in prikazala v trikotniku med sodiščem, tožilstvom in obrambo, ni pri nas nič, ker nas je za en sam razširjen incest in potem namesto pravnih norm prevladajo čustva in mreženja. Bahamski dokument je roman o grešnem kozlu, nastavljenem medijskim hijenam, pa tudi poslanem v sodno areno za zadovoljitev krvoželjnega apetita množic, hkrati pa je roman o tem, kako zamegljena čustva vplivajo na sodno resnico. Samo med filmi imamo namreč primere, v literaturi jih nisem zasledil, pa sem prebiral tako Schlinka kot Grishama in še kakšnega pravnega kriminalkopisca, kakršnega nam ponudi Karlovšek, ko tožilec zaradi slabe obrambe in očitnega navijaštva sodnice ‘prestopi’, torej popusti pred argumenti obrambe, tokrat kar najbolj čustvenimi in sklicujočimi se na občo pravico. In se umakne, če že ravno ne poskuša dokazati obdolženčeve nedolžnosti.

Karlovškov roman lahko beremo s še enim sodobnim pravniškim čtivom, Skubičevim Samo pridi domov. Pri obeh smo občudovali prepričljivost finančnih transakcij na tujih bankah, mi, ki o tem ne vemo kaj prida. Vendar se raziskava pozna pri obeh. Je pa med romanoma temeljna razlika, čeprav se v obeh pokaže, da krivec ni vedno tisti, za katerega mislimo, da je, oziroma da je glavni krivec skrit: Skubic sugerira, da dobrodelneži niso vedno brez lastnih interesov, da je v biznisu in advokaturi izredno pomemben piar, s katerim se pravi krivec pred javnostjo preobleče v vlogo pravičnika. Zdaj se pri Karlovšku zlomi glavni pravičnik, ko prizna, da je proces na nek način montiran, da obdolženec nima šanse, ker je obramba šibka in sodišče pristansko, zato sam uravna nesorazmerje.

Po drugi strani se zdaj pokaže, da je Karlovšek že v kakšnem prejšnjem romanu, ne samo v Odvetniku in v Dokumentu, morda pisal vzporedno zgodbo o družini. Če se spomnimo pisateljskih začetkov o slabljenju in privatizaciji podjetij, tam je bil storilec vedno trdno vpet v družino. V zadnjih dveh romanih je razsutje družine in potrebni napori, da jo zlepijo skupaj, posledica pretekle totalitarne odločitve, ki je zaradi trme in zaradi vzvišenosti nihče ne prepozna kot napako. 

Vendar je še ena bistvena razlika med Skubicem in Karlovškom; prvi izhaja iz tradicije modernizma, kar pomeni, da dobivamo informacije o dogajanju v kriminalnemu žanru na neobičajen način, torej skozi imanenco, ki šele v določenem trenutku zazija in plane resnica skozi poč med uprizarjanim in dejanskim. Bahamski dokument pa s silnimi čustvenimi preobrati, ne samo anagnorisisom, tudi z zapletanjem in razpletanjem nekdanjih ljubimcev, pa z divjimi akcijami in atentati, pa s popisi nosečniških slabosti in partnerskih crkljanj po izgubi službe kaže, da bolj korenini v komunikativnem delu proze. V tistem segmentu, ki se približuje popularnim žanrom, takšna je karakterizacija in postopno odkrivanje pravih storilcev, takšen je ganljiv zaključni govor obrambe, ki je zelo podoben moraličnim zaključkom hollywoodskih sodnih procesov. Hkrati pa kot da nam Karlovškek govori, da pravo in pravica ne moreta obstati, dokler smo med seboj v sorodu ali svaštvu in dokler nismo polno razviti: ne nazadnje se celo na razkošje obsojeni tajkuni obnašajo kot Lepe Vide, v tujini pogledujejo proti domu, doma pa proti v davčnih oazah nakopičenem bogastvu, lepoti in globini finskih jezer in azurnih karibskih lagun.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poljub Rdeči kapici

    Matej Krajnc

    Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbi Ervina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne.

  • »… stebla besed izgubljajo čitljivost.«

    Diana Pungeršič

    Naslov četrte pesniške zbirke Barbare Pogačnik bralcu ponudi enega od ključev, s katerim odpre vrata v zbirko. Kot je Carrollova Alica v čudežni deželi v temelju literatura igre, humorja, […]

  • Osti & Co.

    Tina Vrščaj

    Ob novem, daljšem proznem delu Josipa Ostija Duhovi hiše Heinricha Bölla lahko lagodno uživamo in se zabavamo, lahko pa se nam ob njem poraja tudi kupček vprašanj. […]