Synecdoche, New York

Leonora Flis, Upogib časa. Ljubljana: LUD Literatura, 2015. (Prišleki)

Veronika Šoster

Ameriški fizik in pisatelj Alan Lightman se v svoji knjigi Einsteinove sanje ukvarja s časom, pri čemer vsakemu konceptu nameni eno kratko zgodbo. Nekatere so popolnoma fantastične, spet druge bližje resnici, vse pa uokvirja zgodba mladega Einsteina, ki se ubada z relativnostno teorijo. Podobno bi lahko pričakovali tudi pri novi knjigi Leonore Flis, saj nas premami z upogibanjem časa, torej z nečim, za kar se lahko ponovno zahvalimo legendarnemu razkuštranemu Albertu. Toda v Upogibu časa še zdaleč ne gre za odkrivanje raznih odštekanih časovnih teorij, čeprav gre – metaforično – prav za to. 

Protagonistka, ki bi jo lahko mirne duše enačili z avtorico, pa tega iz mnogo razlogov seveda ne smemo, namreč potuje. Večinoma v New York, kjer študira in spoznava mesto v vsej njegovi veličini. Einstein je torej govoril o ukrivljanju prostora in časa oziroma prostora-časa, avtorica pa ta koncept posvoji, potem pa ga razbremeni fizikalnih zakonov, ga preobrazi in spremeni v literarno delo, ki na več nivojih dokazuje, da je nekaj na tej teoriji. Če poenostavimo: za svoje potovanje v prostoru si zares vzame čas, ob tem pa bralca s svojimi opisi kot črvina posrka s seboj ter se odloči, da mu bo razkazala, kje se je njen čas ustavil, kje se je raztegnil, kje pohitril, kje preskakoval in kje zablokiral ali celo zadremal. 

Pri tem pa ni površna, saj se po mestu premika z vsemi čutili, in vse njene zaznave se potihoma prelivajo v stavke, kjer zaživijo čisto svoje življenje. Njene ulice »soparno stiskajo pohodnike v koridorje senc, ki jih na beton zlivajo stolpnice«, rumeni taksiji smradijo ozračje, bela sopara ji »na čelo in vrat lepi lase.« Drugače je na višini, tam »zrak skoraj diši. Po poletju, po oceanski sopari.« Upogib časa je čutna študija tega ljubljenega mesta, ki nikoli ne spi in v katerem čas mineva drugače. Tudi prostor se, mimogrede, kdaj obnaša po svoje, sploh »v starih manhattanskih hišah, [… kjer] se tla pogrezajo, valovijo, predvsem pa skoraj vedno visijo v eno stran.« Well, hello there, Albert. Če se vrnemo na ulico, ta »diši po sladkorni peni in krofih z luknjo v sredini in debelo sladkorno glazuro,« eno izmed čutil je seveda voh, ki se po navadi vklopi ob njenih sprehodih mimo tržnic ali drugih ponudnikov hrane. To je samo en način, kako avtorica ustvarja avtentičnost okolja, ki ga več kot očitno pozna kot lasten žep, saj popolnoma neobremenjeno in nepretenciozno našteva razne okoliše, predele mesta, ulice in trge – kakor domačinka, ki je vsako od njih prehodila že tolikokrat, da ji je za vse skupaj rahlo vseeno.

To je za tujca velik dosežek, ki ga nikakor ne smemo spregledati, čeprav vemo, da se lahko nekdo, ki zamenja okolje, bolj neobremenjeno predaja opazovanju, lahko piše z večje distance in odkrije kaj, kar je domačinom postalo nevidno, vsakdanje. Še toliko bolj zato navduši njeno ubesedovanje vtisov, ki je tekoče in nazorno, a nikoli prenasičeno ali dolgočasno, sploh pa daleč od promocijskega. Je pa res, da so njeni opisi raznih ustanov ali predelov mesta včasih preveč enciklopedični: »City University of New York (CUNY) je še ena od javnih visokošolskih institucij v New Yorku, ki kljub statusu državne ustanove od študentov zahtevajo visoke šolnine. Sestavlja jo več fakultet, ki so razporejene po vseh petih newyorških okrožjih.« ali pa: »Hell’s Kitchen je predel New Yorka, kamor so se nekoč naseljevali imigranti, predvsem irske in italijanske krvi, […] danes pa je to vedno bolj trendovski predel na zahodni strani Manhattna, ki se razteza med 34. in 59. cesto vse do reke Hudson.« Taki odlomki na žalost delujejo prepisani iz predstavitvenih brošur ali iz uradnih strani, kar pokvari izkušnjo drugače svežega in samoniklega sloga. 

Da bi nas še bolj umestila v prostor in čas, uporablja ogromno referenc, ki se nemoteče vklopijo v pripoved. Najprej gre za dejanske slavne osebnosti, ki jih protagonistka sreča v mestu, to sta recimo Art Spiegelman in Woody Allen, vmes pa najdemo filmske (Dvoriščno okno Hitchcocka, Nevarna razmerja, Scottov Alien), literarne (Howl Allena Ginsberga, DeLillov Kozmopolis, Ellisov Ameriški psiho, Maus), glasbene (Nina Simone, Yoko Ono), filozofske (Slavoj Žižek, seveda), popularne reference (Sex and The City, revija Rolling Stone, Harry Potter, Macy’s) in seveda vse mogoče ameriške simbole (že omenjeni krofi z luknjo, Burger King in McDonald’s ipd). To bi lahko v kakem drugem tekstu izpadlo nadležno, v njenega pa, preprosto, paše. Dodatna razsežnost knjige so fotografije, ki jih je na potovanjih posnela avtorica. Vse so črno-bele in zasedajo prostore med poglavji ali se prikradejo med samo pripoved. Delujejo precej old school, polne so sivin in črnin, pravzaprav so profesionalno neprofesionalne. Kar se tiče grajenja vzdušja, je Flis res mojstrica.

Upogib časa ne deluje samo na enem nivoju, saj je tudi metaforično močan. Gre za nenehno spominjanje in pozabljanje, ki je boleče in prijetno obenem, ter se plete nekje na ozadju misli protagonistke. Eno ozadje je romantično, spremljamo namreč ljubezensko razmerje, ki se nikakor ne ustali, ki prehaja med prostorom in časom ter beži od samega sebe, drugo pa je družinsko, saj se protagonistka spominja svojega očeta, ki »je odšel neki petek, na prvi pomladni dan«. Ti odlomki najbolj zadenejo, saj so tudi najbolj iskreno spisani, obenem se nam preko njih razkrije protagonistkin motiv; »Ko sem imela devet let, mi je obljubil, da me bo peljal v New York. To je bilo najino veliko potovanje. Samo najino.« Sploh je spomin močan medij za Leonoro Flis, kar postane jasno, ko v zgodbi o prijateljici pesnici slišimo verz »Line by line I unremember you,« na katerega protagonistka reagira zelo močno: »Pomen pojma ›unremember‹ se mi zdi dokončen, izbrisati vse, ene spomine zamenjati z drugimi. Ne znam in nočem.« Nič čudnega ni torej, da se tako oklepa New Yorka, da se tako pobožno staplja z njim in se mu predaja z vsemi čuti. Seveda so v knjigi nekatere zgodbe namenjene tudi drugim mestom, recimo New Orleansu, a glavni ostaja ljubi NY, simbol za izpolnitev obljube, ki ne more biti izpolnjena, a vseeno je.

Žanrsko gre pri Upogibu časa za neke vrste kratke zgodbe, ki so med seboj povezane, obenem pa ostajajo miniaturne. Vseeno to ni zbirka, v kateri bi se kaj pretresljivega zgodilo, saj se zgodbe ne gradijo proti vrhu, tudi posamezne zgodbe ne delujejo na tak način. Bolj gre za prizore, kot da bi iz filma kova Lost in Translation izrezali posamezne kadre, pri tem pa ne bi bilo pomembno, kje se začenjajo in kje končujejo. Tako je Upogib časa knjiga, ki ni tipično leposlovna, saj prehaja iz dopisnega dnevniškega zapisovanja v lirične opise urbanega okolja, na koncu pa je njen vtis mehak in tako domač, da se počutimo, kot da bi bili tudi sami del nje.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Semifantazijski proekološki zaris tukajšnjosti

    Anja Radaljac

    Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v “prostor zaznave” potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter “sproščenim pripovedništvom,” ki ni zavezano pripovedovanju “osebnih zgodb”.

  • Odsev: onkraj upa in obupa

    Klemen Kordež

    A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

  • O moškem, ki je pisal čisto kratke zgodbe

    Veronika Šoster

    Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.