»Sveta preprostost opisa«

Wisława Szymborska, Radost pisanja: zbrane pesmi. Prevod in spremna beseda: Jana Unuk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019 (Nova Lirika)

Silvija Žnidar

Za pesniški opus poljske pesnice Wisławe Szymborske (1923-2012), ki je pod naslovom Radost pisanja v izrednem prevodu Jane Unuk izšel lansko leto, bi lahko rekli, da je kompleksno ljubezensko pismo svetu, in vsemu kar na njem in okoli njega obstaja. Iz njega pronica v ospredje čudež vsakdanjih, spregledanih stvari, razsvetljujoča in žareča prezenca predmetov in biti(j), ki jih v trenutkih vsakdana pozabimo ali jih ne opazimo. Kajti če obstaja nekakšna temeljna rdeča linija ali nit, ki teče skozi teksturo celotnega Szymborskinega opusa, je to skorajda otroško čudenje, pristna radovednost in presenečenost nad predmetnostjo in materialnostjo, ki se nam morda ne zdi veličastna, nad naravo, njenimi organskimi in neorganskimi prvinami, elementi in sestavi življenja, ki na splošno ne pridejo v prvi pesniški plan. Enostavnost, samoumevnost, sivost in dolgočasnost sveta se pod besedami pesnice razblinijo – razkrivata se čudežnost in čarobnost, ki tudi v najbolj žalostnih, morda celo tragičnih pesmih presevata iz najtemnejših razpok.

Wisławo Szymborsko, ki je leta 1996 za svoje delo prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost, nekateri imenujejo kar »prva dama poljske poezije«: ob Czesławu Miłoszu in Zbigniewu Herbertu je verjetno eno izmed najbolj reprezentativnih in poznanih imen poljske lirike 20. stoletja. V Radosti pisanja, ki vključuje na koncu še nekaj Szymborskinih zelo literariziranih recenzijskih oziroma revijalnih zapisov, najdemo zbrane njene izdane knjige poezije, na začetku pa pod naslovom Črna popevka (2014) stojijo še njene knjižno neobjavljene zgodnejše pesmi, ki se zaradi bridkosti vojnega izkustva oziroma travme tudi nekoliko razlikujejo od ostalih. Gre za pesmi, ki so, kot lahko beremo v spremni besedi Jane Unuk, izhajale med leti 1944-1948. Zbirki kot sta Zato smo živi (1952) in Vprašanja, zastavljena sebi (1954) pa v to tematsko polje integrirata tudi »graditeljstvo« nove prihodnosti pod komunizmom, obnovo ljudstva oziroma ljudi po vojni. Sama Szymborska je nekaj časa stopala vštric z novo nastalo politično ideologijo (bila je tudi članica partije, kar so ji pozneje nekateri kritiki očitali), o čemer pričajo začetne pesmi in zgoraj omenjeni pesniški izdaji, ki poleg raznorodnih tem nakazujejo tudi na grajenje nove socialistične države. Vendarle pa se je »čar« mladostniške politične vneme kmalu razblinil, kar je obrat, ki naj bi ga po mnenju poznavalcev Szymborskine poezije nakazovala v manjši meri že zbirka Klicanje Jetija iz leta 1957 (kot lahko morda razberemo iz »hamletovsko« obarvane pesmi Rehabilitacija: »Čas je, da svojo glavo v roke vzameš, / ji rečeš: Ubogi Yorick, kje je tvoja nevednost, / kje tvoja slepa vera, kje tvoja nedolžnost, / tvoje božekako, tvoje duševno ravnovesje / med preverjeno in nepreverjeno resnico?«). Pogosto raziskovalci dojemajo to delo kot Szymborskino prvo (tudi sama se je zaradi razdora s svojo zgodnejšo ideološko tendenčnostjo »odrekla« nekaterim zgodnjim pesmim). Klicanje jetija in naslednja zbirka Sol (1962) sta tako že zelo nazorna pokazatelja Szymborskinega prepoznavnega in nezmotljivega stila, ki se je brusil in nadgrajeval vse v oziroma do zrele poetike.

Kaj pa navsezadnje določa to razpoznavno lirično pero? Kot smo že navedli, je Szymborska pesnica radovednosti (»Lahko bi bila jaz – ampak brez čudenja, / to pa bi pomenilo, / da sem nekdo čisto drug«), investirana v vse, kar obstaja, pri čemer se osredotoča na najmanjše posamičnosti (»ker je v detajlih usmiljenje«), skozi igrivo imaginacijo manifestira vsakršno nenavadno individualnost fenomenov, prevprašuje možnost holistične pesniške refleksije, zavrača posploševanje, pri čemer pogosto ohranja posebno humorno, duhovito držo. Pravzaprav Szymborskina poezija postavlja vprašanja sebi, svetu; raziskuje, se opredeljuje do vednosti. Lahko bi rekli, da je njena lirika tako precej filozofska, epistemološka (Czeslaw Miłosz je njeni pisavi pridal označbo »eksistencialistična«, nekateri jo povezujejo celo z materializmom in razsvetljenstvom), pri čemer tudi vzpostavlja dialog z nekaterimi filozofskimi imeni, kot sta na primer Platon in Heraklit. Vendarle pa se Szymborska ne poda na pot za trdnimi, končnimi resnicami ali morda celo transcendencami, njena poezija se distancira od metafizike; v bistvu se je sama zelo zanimala tudi za naravoslovne znanosti, biologijo, evolucijo itd. Čeprav je spoznanje, oziroma raje spoznavanje nekakšna nuja v njenih besedah, pa ostaja pesniški glas vselej odprt za nove perspektive, poglede, dialoge, druge plati, dopušča dvoumnosti, izpostavlja arbitrarnost človeških označevanj (iz pesmi Nebo: »Kar pada v brezno, / pada v nebo iz neba«; in: »Ločitev na zemljo in nebo, / to ni pravi način / za razmišljanje o tej celoti«). Sama je v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade dejala, da je »ne vem« geslo (njene) kreativnosti, ki je pomembno tako v znanosti kot umetnosti. Njena poezija je v skladu s tem izjemno živeča forma, vselej iščoča, vselej v gibanju in razprtosti, zajeda se v vsakršno kapilaro sveta in ljudi. K temu poetičnemu tematskemu in vsebinskemu polju se lepo prilega tudi sam slog, izreka pisave. Če je v zgodnejših pesmih zaslediti morda večjo nagnjenost k bolj »klasičnim« ritmom poezije, k besednim inverzijam itd., pa je kasnejša poezija bolj (če uporabim za to zvrst nehvaležno besedo) pripovedna, prosta in prečiščena. Kljub temu pa je pisava iskriva, gibljiva; včasih se celo zdi, kot da jo zapisuje pravljičarka s prostodušnim posluhom za govorico sveta. Pri tem se Szymborskine pesmi ponašajo tudi z izjemno imaginacijo za igranje z jezikom, besednimi zvezami, semantiko, metonimijami, aluzijami, antitezami in paradoksi, včasih so verzi zapisani v obliki dialoga, kar le še stopnjuje vsebinsko zvedavost, kdaj pa kdaj pesnica popiše odsotnost s prisotnostjo in obratno, skozi negativ. Morda je takšen Szymborskin način pisanja najbolj presenetljiv ravno v pesmih, ki so žalostne, celo tragične. Diskrepanca med razrahljanostjo pisave, izreke in težo povedanega še bolj ozavesti, razgali bolečino. Nazoren primer tega sta pesmi Mačka v praznem stanovanju, ki ubeseduje smrt človeka skozi (užaljeno) mačko, ki jo je pustil za sabo ter Monolog psa, vpletenega v zgodovino, ki ga na koncu sicer srečnega življenja brutalno pokončajo. Pri vsem tem je pomembno tudi, da Szymborskine pesnitve zavzamejo dosledno antiromantično držo, se distancirajo od romantične linije poljskega pesništva. Med njihovimi besedami tako težko najdemo sledi razčustvovanosti, apoteoze absolutov, nostalgičnosti, vihravega zanesenjaštva (še samega boga je v pesmih manj, oziroma se »preseli« v metafore). Ta poezija se zavezuje iskrivosti, ironiji, opreznosti, premišljenosti – kljub svoji »naivni« stanci in nekaterim drugim karakteristikam je v svojem bistvu Szymborska do neke mere tako zares dedič razsvetljenstva.

Pri ne malokateri Szymborskini pesmi se tudi zdi, kot da zremo v fotografijo ali sliko nekega iz časa vzetega, zamrznjenega trenutka, katerega anatomijo nato secirajo in analizirajo verziCelo bežen hip ima bujno preteklost«; ali: »Do koder seže oko, tod vlada trenutek«). Pri tem sam čas kot tak ni pristranskega pomena, v celotnem opusu mu pripada relevantno mesto. Po drugi strani je kar nekaj pesmi, ki dejansko govorijo o umetniških delih, slikah ali fotografijah, kot so na primer Freska v Zimski palači, Breuglovi opici, Rubensove ženske, Krajina, Album, Koloratura, Fotografija množice, Zamrznjenost, Vermeer in tako dalje. Pri tem ne gre za zgolj na odziv ali čustveno reakcijo na umetnino, ki bi se preobrazila v ustvarjalno inspiracijo, pri Szymborski slike in fotografije oživijo na novo, dobijo novo zgodbo, razni motivi slike se razvijajo in govorijo zase, se postavljajo v nove kontekste, reagirajo na prostor, se umeščajo v sedanjost in zgodovino: tako se formira svojevrsten in edinstven dialog umetnosti z umetnostjo, pod vprašaj se postavlja njen status nadčasovnosti in nepremičnosti, nastaja komentar h kreativnosti, k njenim razsežnostim in tudi njenim omejitvam. Syzmborska se ne izogne niti metapoeziji, refleksiji o lastnem pisanju in ustvarjanju na splošno, občasno celo ironizira lasten poklic oziroma poklicanost, kot je to razvidno iz pesmi Pesniški večer. Po drugi strani pa se Radost pisanja, po kateri nosi opus naslov, ponaša z domiselno avtopoetiko, demonstrira oživljanje, nastajanje pisave skozi bitja, stvari, povzdiguje veličastnost in mogočnost imaginiranja (literarnih) prostorov. Na podoben način, kot se Szymborskina poezija poigrava s koncepti umetnosti, se loteva tudi same zgodovine. Iz njenih arhivov briše prah, jih rekonceptualizira za sedanjost, za opombo, za nove »nauke« (»Ob navadnih dneh verjamem v trajnost, / v perspektive zgodovine«). Nekatere njene pesmi so dialektika med »zdaj« in zgodovino, reflektirajo odnos posameznikov do zgodovine oziroma zapisovanjem le te, raztelešajo same historične dogodke (kot na primer v pesmih Glasovi, Začeta zgodba, Napisano v hotelu, Obglavljenje, Resničnost zahteva, Ljudsko štetje itd.). Včasih Szymborska z besedami oživi nekatere like, ki so zapisani v mitološki zgodovini, jim vdahne govor, jih pozicionira v izviren tekstualen kontekst, predvsem, če so bili pred tem utišani – kar lahko vidimo v Kasandri in Lotovi ženi.

Z zgodovino, oziroma časom bolj na splošno, pa sta pri Szymborski pomembna tudi pojma spomina in pozabe – oba sta namreč potrebna, da se življenje lahko nadaljuje. Kolikor je spomin nujen, da ohranjamo vez s preteklostjo ter z njeno pomočjo gradimo sedanjost, toliko je nujna tudi pozaba, da ne ostanemo v preteklosti in pozabimo na prihodnost. Težke dogodke in travme je potrebno pustiti za sabo, za tančico spomina, da lahko zaživijo najmanjša, svobodna dejanja, ki delajo življenje. To morda najbolj ponazori pesem Konec in začetek: »V travi, ki je prerasla / vzroke in posledice, / mora kdo mirno ležati / s klasom med zobmi / in strmeti v oblake.« Pri Szymborski pa v tkanino spomina (in pozabe) niso zaviti zgolj velike časovne prelomnice, kataklizmični, zaznamujoči dogodki, temveč tudi povsem vsakdanji trenutki, dnevi, ki so zbežali iz naših življenj brez posebne teže, »majhni« ljudje, ki se ne zapišejo v zgodovinske anale. Občasno se tako v svojih pesmih poda na »iskanje« izgubljenega časa, vendar ne z hromečo nostalgijo in žalostjo; pri tem gre bolj za spoznavanja (presenetljivih, nujnih) dejstev obstoja, sprejemanja minevanja, ne-vedenja, kot nakazuje pesem Govor v uradu za najdene predmete, čigar poetika je zelo blizu liriki ameriške pesnice Elizabeth Bishop (v tem konkretnem primeru se spomnimo predvsem pesmi o izgubah z naslovom Ena umetnost), s katero si Szymborska deli kar nekaj tematskih sorodnosti.

Na tej točki že lahko opustimo kakršenkoli dvom v širino Szymborskinega zanimanja za kakršnekoli fenomene. Preprostost, s katero njena poezija stopa v svet, je izjemna, v sebi nosi znamenje otroške opreznosti, čudenja, ki vse vidi na novo prvič. Svetu niti ne postavlja velikih, grandioznih, svojevrstnih eliotovskih »grozečih« vprašanj, ki bi »vznemirjala vesolje«; snovi se raje približuje z naivnim spraševanjem, kajti: »ni bolj perečih vprašanj / od naivnih vprašanj«. Njena prizma pogleda je tako v bistvu precej »fenomenološka«, poskuša uzreti stvari takšne kot so, zase, v svojem okolju ter v njih uzreti nenavadnost, individualnost. Sartre je nekje tako obravnaval poezijo Francisa Pongea, »pesnika stvari«: »Stvari so živele v njem veliko let. Naseljevale so ga, prekrile vsako najbolj oddaljeno nišo njegovega spomina. Bile so prisotne znotraj njega… in zdaj skuša raje iztrgati te pošastno zvijajoče se cvetice iz svojih notranjih globin ter jih upodobiti, namesto da bi določil njihove lastnosti na osnovi trenutnega opazovanja«. Če ta stavek nekoliko parafraziramo oziroma priredimo ta zapis, bi lahko veljal tudi za Szymborskino delo. V tem pronicljivo oko natančno opazuje objekte in subjekte, četudi ne more zares spoznati, saj je človek najbolj tuj naravi, svetu (»Samo, kar je človeško, je lahko res tuje. / Preostalo so mešani godovi, rovarjenje krtov in veter«). Vendarle pa je dialog, približevanje organski in anorganski materiji nujen za vez z drugim, s svetom, četudi je v samem bistvu okrnjen, kot povesta pesmi Molčanje rastlinPogovor z vami je nujen in nemogoč«) in Pogovor s kamnomNe boš vstopila, reče kamen. / Manjka ti čut pripadnosti«). Ob seznanjanju s stvarmi se pesnica včasih tudi »obregne« ob kakšne pretekle pesnike, kot je bil William Blake, ki je v zrnu peska videl cel svet – medtem ko je (zanjo) zrno pač zrno, in kot mnogo stvari obstaja mimo človeka in njegovih struktur ter pomenov, ali kot beremo v eni izmed pesmi: »O, kako prepustne so meje človeških držav! / Koliko oblakov objestno pluje nad njimi, / koliko puščavskega peska se presipa iz ene dežele v drugo, / koliko gorskih kamenčkov se kotrlja na tujo posest / v izzivalnih poskokih!«. Sicer Szymborska sama zre občasno skozi mikro- v makro-kozmos, vendar to počne skorajda ponižno, brez velikih metafor in grandioznih narativov (»Kako je vse lahko v dežni kaplji. / Kako nežno me objema svet«).

In kar je morda na koncu najbolj osupljivo spoznanje Szymborskine poezije, je življenje sámo po sebi, v vozlu naključja in nuje. Pesmi se čudijo nad neverjetnim dejstvom, da obstoj sploh »obstaja«, da bivamo na takšen način in ne drugačen – da je to v bistvu enkraten dogodek, če ne že spektakel (»Čemu v pretirano enem telesu? / Tem in ne drugem? Kaj delam v tem plesu? / Na dan ki je torek? V hiši in ne gnezdu? / V koži ne perju? Z obrazom ne mreno? / Zakaj prav tokrat sama osebno? / Ravno na zemlji? /«). A čeravno Szymborskina poezija občuduje in ljubi ljudi, čudež njihove eksistence, pa je očitno v njeni poeziji prostora za vse ostalo. V bistvu se občasno celo posmehne človeški veri v lastno superiornost (»Častivredni Gostje, / v tem oziru smo v veliko boljši formi, / življenje je lepo in zemlja je naša«); s tem zavrača ego- in antropocentričnost, zaobjema celoten kaos vsemirja, zaradi česar je takšna pisava v današnjem času še posebej dobrodošla. Sporoča, da je treba ceniti drugost, takšno kot je, se ji približati; da je potrebno sestopiti iz visokih stopnic samoumevnosti; da je potrebno ustvarjati umetnost, ki »presega resničnost«, a hkrati pri tem ne udušiti življenja, ki je enkratna danost. Szymborskina poezija je tako izjemen sogovornik, kar se tiče vseh majhnih in zelo zahtevnih tem – a to počne na tako rahel in svetel način, da tudi sam bralec ne more drugega, kot da se čudi. Kajti najbolj enostavne in v jeziku zadržane pesmi v nekem trenutku najbolj zadanejo, kot o tem priča Dlan: »Sedemindvajset kosti, / petintrideset mišic, / kakšnih dva tisoč živčnih celic / v vsaki blazinici naših pet prstov. / To je čisto zadosti, / da napišeš Mein Kampf / ali Medveda Puja

 

 

Naslov »Sveta preprostost opisa« je citat iz Szymborskine pesmi Klošar

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ujeti trenutek v jantar besede

    Ana Geršak

    Tanikawa velja za eno najprepoznavnejših imen sodobne japonske poezije, tako prepoznavno, da se je več kot enkrat znašel na listi potencialnih prejemnikov nobelove. Če to ni dovolj: velja tudi za inovatorja na področju prepletanja videa in poezije.

  • Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega

    Matej Krajnc

    Poleg Lalića in Arpa nas je v letu 2016, tokrat v zeleni izdaji, pričakal tako imenovani bitniški gospod. Tako bi se bržčas glasila zelo hitra in površna oznaka enega … →

  • Vse je v nas

    Gaja Kos

    Tako kot zna Tove Jansson otipljivo popisovati naravo, no, pravzaprav vse, kar je okoli nas, pa tudi v nas, zna s svojimi unikatnimi, čudaškimi liki zadeti tudi v bistvo človeka. Oziroma v katero izmed njegovih pla(s)ti. V tokratni knjigi se dotakne samote/samosti/osamljenosti, obsesij, depresije ali vsaj zametkov le-te, pa tudi demence.

Izdelava: Pika vejica