Svet sestavljanke v sestavi

Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Aljaž Koprivnikar

Predstavljaj si svet, ne tako daleč od naše sodobnosti; svet ki razpada, njegove pripadnike, nezmožne komunikacije, skupek informacij, ki pred očmi razpada na pol. Zveni znano? Tak razdrobljeni svet in njegove razpoke, ki se kažejo tudi znotraj naše aktualnosti, nam šiva Jasmin B. Frelih, ki je za svoj prvi roman Na/pol v letošnjem letu prejel nagrado za najboljši prvenec.

Roman Na/pol nam predstavi svet prihodnosti, kjer se dogajanje prekriva s plastjo skrivnosti, prahom nejasnosti, s tematiko že poznanih izgubljenih družbenih vrednot pa lahko ta svet še vedno trdno povežemo z našo aktualnostjo. Priča smo tridelni zgradbi, trem zgodbam, različnim prostorom treh glavnih likov, nekoč povezanih, sedaj razdrobljenih, vendar se koščki razbitega prepletajo, praznina se polni, vse do konca romana, ki zgodbe med seboj preplete, se konča na pol, sredi stavka.

V dogajalnem času prihodnosti, po veliki krizi, po rezu, ki se je zgodil v svetu, se znajdemo v futurističnem mestu Edo, v prvi zgodbi Palača palačink. Avtor narativno linijo začne s slovenskim gledališkim režiserjem Evanom, ki se pred spominom propadle ljubezni zateče v mehanični vsakdan mesta, kjer gradi svojo novo predstavo. Pred našimi očmi se naslika vizija propadajoče, postapokaliptične družbe tujcev ne-človeškega velemesta, ki zato, da preživijo potrebujejo drogo, pobeg kamorkoli izven tega sveta (skorajda v stilu dekadenčnega spleena), da se izognejo dejstvu, da so globoko osamljeni ali sami. Frelih s kratkimi, izčiščenimi stavki umiri siceršnjo kaotičnost dialogov zunanjega sveta, z obujanjem drobcev spomina nekdanjih čustev in ljubezni pa Evana prikaže kot skorajda človeškega, v svetu mimobežnih senc izgubljene humanosti. Celota ostane zamegljena, svet se prekine, na koncu stavka umanjka pika, celotno strukturo pa Frelih vrže v prepad.

Iz dušeče atmosfere velemesta vzniknemo v ruralnem svetu slovenske prihodnosti, v drugo narativno linijo absurdno disfunkcionalne družine Volk, v zgodbo ob praznovanju Abrahama politika Krasa. Frelih se v uvodu prikloni Tolstojevemu razumevanju družine (a se hkrati z zgodbo odmakne daleč od njegovega socialno-moralnega nauka in pacifizma) ter nam s širokim zamahom prikaže skoraj nepregledno množico likov družine, ki predstavlja univerzum groteske in absurda, ki ga avtor uporabi kot ogledalo družbe. Priča smo praznovanju družine, ki s seboj, kot je pri Slovencih v navadi, pripelje stare zamere in nesoglasja, ki se groteskno izrisujejo pred bralčevimi očmi. Frelih se dobro poigra z žanrom družinske sage, dogajanje je zgoščeno, s pomočjo karikature ter sarkazma pa mu uspe sicer že videne »slovenske« like podati izrazito plastično in sveže. Avtor v zgodbi prikaže nepoštenost družbenega sistema, in četudi se nam zgodba znotraj kompleksnosti od vseh ostalih zazdi še najbolj jasna, veliko stvari ostaja nejasnih. Ne izvemo, zakaj divja vojna, kot tudi ne dobimo odgovora na psihološke pojedine njegovih likov, ki drug drugega žrejo v posredovani črni komediji.

Iz človeške komedije preidemo na tretji del, Poetrylitics, na stičišče politike in poezije, v katerem vidimo Frelihovo alegorično upodobitev preko pesnice Zoje, ki sporoča, da lahko zgolj umetnost reši družbo. Družbo, ki je po Velikem rezu (poskus ureditve novega sistema), ki je prekinil Veliko kakofonijo (neubranost, množičnost glasov), zdrsnila v razdrobljenost, nezmožna komunikacije, in je izgubila družbeno-moralni kompas. Na ravni sloga ter preko nekaterih podobnih likov (lik, ki v hladilnik shranjuje mačja trupla) prepoznamo slog Murakamija ter aplikacije na njegov roman Kafka na obali. V tej zgodbi, polni posameznih nesrečnih usod v gostoti različnih idej, smo priča največjim rezom in prepadom; Frelihov jezik je razkosan, pesniški, velik del zgodbe je namenjen refleksiji, dolgim notranjim monologom, ki režejo v zgodbo in v svet, z željo po konkretnem preobratu, vse do vrhunca. Do katerega nas Frelih pelje, a nas na vrhu zapusti.

Trije različni junaki se znajdejo na koncu svojih moči, vsem je skupna vozovnica za Šiv, tamponsko cono, kjer se niti prepletejo. Bežijo od stvarnosti, ki jo označuje svetovni sistem Velikega reza, kateri v svoje prebivalce vrezuje stanje izgubljenosti, odrezanosti drug od drugega. Sledi končno poglavje X, epilog, kjer se vsi trije akterji ponovno srečajo – da bi se sešili? Je odhod v prvotni svet po rezu sploh mogoč? V zadnjem delu, pogosto izrazito surrealističnem, v osprednje stopi nov glas, kreator, pisatelj, ki preko vedno glasnejših vprašanj svoje like popelje na rob sveta, do radikalnega šiva.

Pisatelj, v katerem lahko ugledamo fiktivni lik avtorja, se sprašuje, kako končati razpoko biti in ne biti in zapolniti praznino. Zgodi se pobeg iz teksta v življenje, k telesnemu, k ljubezni. Tri zgodbe se zašijejo, zapolnijo razpoke, v skorajda ekspresionistični izmenjavi dialogov pa se sredi besede roman Na/pol konča z idejo ljubezeni in umetnosti kot odrešiteljice človeštva. Bralec tako dobi zaokroženost teksta, vendar je konec sredi besede, z izginom v prazno, vprašljiv. Je avtor zmagovalec, ali poraženec svojega teksta? Dokončnega odgovora ni, sklepni kaos vprašanja namerno pusti odprta.

Četudi konec odvzame nekaj prepričljivosti v pojavu že slišanega lepota bo odrešila svet (ki ga bralec sicer lahko razume tudi ironično), nam Frelih postreže s čudovitim slogom ter bogatim naborom tem, ki izpostavljajo družbeno in se vežejo z našim, aktualnim časom. Hkrati dobro operira z mešanjem registrov posameznih diskurzov, pokaže obvladanje dramaturških prijemov ter odlično izpostavi grotesko ter fantastiko v skorajda kafkovskem stilu. Bralec je tako priča zaznavam, ki se pred njim kažejo v paleti različnih tonov od poetičnega, satiričnega, ironičnega, apokaliptičnega vse do surrealnega stanja zmede. Prav Frelihov slog je tisto, kar povzdigne roman na zaslužen piedestal. Avtor z izgradnjo montažnega razdrobljenega sosledja dogodkov, ki nenehno prehaja, izgradi roman, ki sicer deluje zmedeno, včasih celo na pol ter kot tak zahteva angažiranega bralca, vendar pa je ta nagrajen s premišljenim jezikovnim bogastvom, ki deluje izrazito neklišejsko. Roman s svojo odprto strukturo tako bralcu pušča prostor za lastno interpretacijo ob angažiranih vprašanjih kaotičnosti, izpraznjenosti sveta, katerih smisla ni vedno mogoče osmisliti, pojasniti, vse do trenutka, ko ga avtor pripelje do končnega zaključka sestavljanke. Zapustiti moramo tekst, da bomo lahko živeli, zaključili sestavljanko, da bi lahko razumeli konec romana Na/pol.

Kritika je nastala na Literaturini kritiški delavnici.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Svet na pol

    Erik Toth

    Zahtevna in prežemajoča knjiga. Pod kožo se prenese in nežno muči, ker tuhtaš, kaj in zakaj. In hkrati v mislih postavljaš vprašanja Jasminu B. Frelihu … →

  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

  • Kaos svetovnih razsežnosti, ujet v pripoved

    Nika Švab

    V futurističnem romanu Na/pol mladega literata Jasmina B. Freliha spoznamo tri predstavnike različnih načinov življenja. Vsak živi na svojem koncu sveta in živi svoje življenje, … →