Svet na pol

Jasmin B. Frelih, Na/pol. Ljubljana: Cankarjeva, 2013.

Erik Toth

Zahtevna in prežemajoča knjiga. Pod kožo se prenese in nežno muči, ker tuhtaš, kaj in zakaj. In hkrati v mislih postavljaš vprašanja Jasminu B. Frelihu o njegovem literarnemu prvencu Na/pol. Avtor nam namreč ponudi trodelno strukturo. Tri zgodbe, trije glavni liki. Sprva nepovezani, nato pa eno. Čas je bližnja prihodnost. V kateri ni čutiti sigurnosti, miru, otesanosti, svetlosti, človeškosti in polnosti. Prvi lik je Evan, gledališki režiser, ki se je preselil na Japonsko, da bi uprizoril zadnjo imenitno predstavo, ki pa se raje drogira in umika spominom na nekdaj izgubljeno ljubezen (in življenje). Drugi del strukture nosi junak Kras Volk, ki se s svojo disfunkcionalno družino prebija skozi dneve okrog abrahama in umika lastnim strahovom – vojaški minister, ki ne pozna čustvovanja in se mu raje izogne. Tretja zgodba pa nam predstavi Zojo, pesnico v New Yorku, ki je povabljena na novo zbirališče  novodobne newyorške umetniške scene, da bi predstavila svoj izjemni talent, kar pa začini nori oboževalec.

Prvi del strukture z Evanom je razpreden s kratkimi stavki in z dinamičnimi preskoki prizorov. Ciničen lik v urejeni družbi, ki jo prezira, ker želi pozabiti. »Iskrenost je za bebce. Vse je predstava.« Tako nas opozarja Frelih. Pripravi nas, vendar ne razumemo takoj. Ker ne začutimo iskane polovice. Ker želimo iti naprej in poiskati smisel. V drugem delu se soočimo z novim. Kras Volk je glava odtujene družine, ki skuša nadoknaditi zamujeno, vendar živi v ciničnem svetu, ki ga je ustvaril sam Volk. Pretvarjanje je edini pogoj preživetja, ker si lahko zelo hitro tarča zveri.  V tretjem delu pa nas preseneti poetičnost, spojena s pripovednostjo. Zoja kot del višje ideje umetnosti, ki pa se morda ne zgodi. Iz kratkostavčno drvečih zgodb, v katerih tudi ločila (namerno) umanjkajo, in preko pripovednega območja družinske zgodbe pridemo do kolaža zvrsti, ki poudarjajo umetniško z umetniškim.

Tri ideje, tri sporočila, ki tvorijo Na/pol. Roman, ki ne deluje kot roman. Ker bi lahko vsaka posamezna zgodba delovala zase, se razširila na mesto drugih dveh, prevzela njuno mesto in ponudila popolnoma drugačen izid. Začutiti pa je, da le tako, kot jih je Frelih postavil, izpade vse skupaj celostno. Občutek pa vseeno tekom branja zavaja: ali držimo v rokah roman ali izbor zgodb?

Med ugotavljanjem prozne oblike romana pa nam vsebinski del tudi ne ponuja odgovora, saj prepletanja ni, no, vsaj do zaključnega poglavja, kar pokaže veliko spretnost avtorja – ravno dovolj informacij, da se napetost ohrani. Le en element se pojavi kot lepilo, kot navidezna rdeča nit, ki se ob koncu žareča pojavi pred nosom, žugajoča o možnostih dojemanja sporočilnosti pripovedi: pismo z letalsko karto, ki ga prejmejo glavni liki. Frelih nam skorajda izda poanto in vsili idejo bega kot poglavitne ideje svoje knjige. Umik od nevzdržnosti, ki pa s(m)o si jo  sami (liki) ustvarili. Avtor neizprosno ločuje in lepi, da bi bralcu (morda tudi nenamerno) otežil iskanje druge polovice, ki je morda ni. Pred nami je triptih, ki se v zaključnem delu prelevi, nepričakovano, tako na/pol, da pozabimo na željo katarze in sledimo avtorjevemu toku.

Ne glede na nekaj prej omenjenih zavajajočih usmeritev je začutiti, da nas avtor prisili v razmislek na brezkompromisno vzpostavitvijo čisto novih temeljev in konkretno kritiko nad človeško odmaknjenostjo od lastnega jaza, ki spominja na tisto bajko o iskanju svoje polovice, vendar gre v tem primeru za iskanje lastne izgubljene polovice, ki smo jo odtrgali in zavrgli, ker ni bil pravi čas zanjo.

Mešanje oziroma menjava jezikovnih registrov in prepletanje različnih načinov dialoga z bralcem nakazuje na avtorjevo načrtno idejo plasiranja nečesa polifoničnega. Izhajajoč iz prej omenjenega bi se lahko zdelo, da avtor kritizira, po njegovem mnenju, polovičarsko obnašanje sodobne družbe. Ta razlaga pa bi izpadla le kot klišejski način razumevanja celotnega teksta. Raje bi poudaril način upravljanja z bralcem, ki se razkrije tekom branja in je prikrit med vrsticami teksta. Avtor nas želi spraviti v nelagodno situacijo zaradi prisotnega načina nizanja pripovedi, ki pa v načelni zaokroženosti izdelka izpade kot nepogrešljivi del celote.

Da nas on prevzame in vodi do bistva, ki naj bi nas čakalo ob koncu bralne poti. Ker nas vodi. Vse do konca, ko nas (iz)pusti v nezaključen zaključek, ki naj bi ga sami oblikovali. Rešili naš lastni misterij, ki najbrž sploh ne zahteva odgovora, le bivanje. Le nadaljevanje (na)polnega življenja. Avtor nas opozarja na razpoko, ki je od vekomaj prisotna v človeku samem, da se odloči, ali jo zakrpa ali pusti, da se širi, dokler sam vanjo (morda) pade. Razpoka, ki nas lahko loči od doma, ljubezni, sebe. Razpoka identitete posameznika, ki ves svet nosi v lastnemu umu in ga po mili volji oblikuje. Dokler razpoka obstaja, šviga vse ven in noter. Ko pa izgine, ostanemo (na pol) praznih rok.

Tekst je nastal na Literaturini kritiški delavnici.

O avtorju. Sem Erik Toth, rojen v Kopru, 23. oktobra 1984. Odraščal sem v Izoli, srednješolsko izobraževanje pa zaključil na Gimnaziji Koper. Diplomo sem pridobil na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, iz smeri Kulturni študiji in antropologija. Na isti instituciji sem vzporedno študiral tudi zgodovino. Trenutno sem doktorski študent smeri Zgodovina … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Ime, Priimek pravi:

    To je že nekakšno norčevanje uredniških politikov tega portala ali kako prosim? No-ro.

  • Anja Radaljac pravi:

    V navezavi na Dijano Matković, ki je ob neki priložnosti izpostavila, da je recepcija (mladih) slovenskih avtorjev presenetljivo neuravnotežena; žal mi je za literaturo, ki bi lahko bila pokrita v tem času, na tem prostoru. In škoda, navsezadnje, tudi za Freliha; če ni vsaj malenkost samokritična oseba, ne vidim načina, da si ob takšni recepciji ne bi mislil, da je več kot zgolj genialen pisec.

  • Ana Schnabl pravi:

    Takole na dalec bi ocenila, da je problem vsaj v tem primeru sistemski: organizirana je bila delavnica kritiškega pisanja, sodelujočim pa je bilo zagotovljeno, da bodo najboljši (ali raje: najbolj korektni) teksti objavljeni na internetih. And this is what happens, povorka enega in istega, ki v resnici nikogar več ne zanima. Predlagam, da se v bodoče – če se že objavlja veriga kritik enega besedila – sopostavljajo različne ocene izbranega besedila in naj bodo te vsaj zares dobre. Zgornji tekst je čisto simpatičen, vendar si kot bralka knjig, revij in internetov želim, da bi vsa orodja mediacije jemali enako resno in zagotavljali enako stopnjo kvalitete, morda več od zgolj-simpatičnosti. Tega je zares že strašansko veliko.

  • Zvocnica pravi:

    Če zaradi česa cenim zapise Anje Radaljac, je to zato, ker je njena jeza egalitarno porazdeljena, prišpičena in pravilno usmerjena. Vse to, kar umanjka tretjemu komentarju, ki je pač že znano iskanje rešitev in mediacij tam, kjer jih absolutno ni. Ker pravilna usmeritev definitivno obstaja.

    Klikni na moje ime.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaos svetovnih razsežnosti, ujet v pripoved

    Nika Švab

    V futurističnem romanu Na/pol mladega literata Jasmina B. Freliha spoznamo tri predstavnike različnih načinov življenja. Vsak živi na svojem koncu sveta in živi svoje življenje, … →

  • Seks, potovanja, prasci in neuresničene želje

    Tim Uršič

    Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da … →

  • Kliči me po imenu ali sploh ne

    Emilija Kastelic

    Kliči me po imenu bi lahko sprejeli kot prijetno presenečenje. Kot odlično darilo za božič starejšemu bralcu/ki, ki se bo spominjal/a svojih mladih dni, ali … →

Izdelava: Pika vejica