Svet je literatura, literatura je svet

E. L. Doctorow, Življenja pesnikov. Prevod: Lili Potpara. Spremna beseda: Julija Uršič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018 (Moderni klasiki)

Silvija Žnidar

»Zgodovina, kot jo pišejo zgodovinarji, je nezadostna«, je nekoč izjavil ameriški pisatelj E. L. Doctorow (1931–2015). Po njegovem mnenju namreč zgodovina pripada prej »romanopiscem in pesnikom, kot pa preučevalcem družbe«, ker ti »vsaj priznajo, da lažejo«. Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo. Obravnavanega pisatelja poznamo tako predvsem po historično obarvanih romanih, kot so Billy Bathgate, Svetovna razstava in Ragtime, ki so prevedeni tudi v slovenščino. V letu 2018 pa je pri Cankarjevi založbi izšla tudi zbirka njegove kratke proze z naslovom Življenja pesnikov v prevodu Lili Potpara. In čeprav so morda njegovi krajši teksti v senci njegovih romanov in čeravno v kratkoprozni kategoriji ameriške književnosti morda ni ravno omenjan in obravnavan toliko, kot recimo Edgar Allan Poe, Ernest Hemingway, Jack London, Donald Barthelme, Raymond Carver itd., je pričujoča zbirka kljub vsemu primer izpiljene, premišljene in pomensko nasičene literature.

Čeprav njegovi romani morda niso ravno politično angažirani ali tendenčni, pa Doctorow vseeno slovi tudi po tem, da so ti teksti vsekakor podprti z zavestjo o socialnih problemih in o zatiranih posameznikih ter skupinah. Glede svoje politične orientacije je izjavil: »Rekel bi, da sem levičar. A iz pragmatične, socialno demokratske levice – humanistične levice, ki je previdna glede ideološke vneme.« Pri tem se pogosto loteva ravno ideologij, ki funkcionirajo opresivno ali zavajajoče ter ruši in demistificira sodobne mite oziroma mitologije, predvsem tiste, ki podpirajo fenomen »ameriškega sna« na račun zatiranih, izrinjenih. In čeprav kratke zgodbe Življenj pesnikov morda niso tako eksplicitna in obsežno opisna glede zgodovinskih in družbenih problemov, pa le ti obstajajo vseskozi prisotni kot podstat, kot eno izmed temeljnih počel in gibal Doctorowe proze. Skozi prizmo posameznikov in njihovih zgodb, skozi analizo in morda celo demistifikacijo samega pisateljskega poklica tako pridobivamo informacije o družbenih polemikah, o ameriški realnosti, o odnosu med intimnim in javnim itd.

Zbirka Življenja pesnikov, ki sicer nosi svoje ime po istoimenskem biografskem delu Samuela Johnsona iz 18. stoletja, sestoji iz šest kratkih zgodb in novele, ki nosi isti naslov kot sama knjiga. Tematsko in stilsko zgodbe variirajo, čeprav se zdi da sta prva in zadnja nekakšen okvir, oklepaj in zaklepaj. Ti sta tisti, ki se najbolj direktno in očitno nanašata na pojem avtorstva, literarnega ustvarjanja, nastajanja teksta samega. Pisatelj v družini, prva v zbirki, je tako kot romana Billy Bathgate in Svetovna razstava upovedana skozi otroško perspektivo, izriše lik deškega pisatelja, ki s pisanjem lažnih pisem za babico »podaljšuje« življenje očeta, ki je že preminil. Tukaj se demonstrira sama »moč« fikcije, ki zraste iz smrti (očeta) ter nadaljuje neko izmišljeno življenje, ga obogati in nadgradi (sin pripiše očetu boljšo usodo, kot jo je imel v »resničnem življenju«), hkrati pa nadvladuje in kontrolira življenje tistega, ki jo piše. Le resnica (priznanje, da je oče mrtev) lahko daje končno svobodo umetnosti. Zgodba je tako lahko tudi varljiva, prepriča posameznike v neko drugo varianto resnice. Življenja pesnikov, zadnja zgodba/novela, pa se formira skozi glas odraslega pisatelja Jonathana, za katerega lahko na podlagi določenih podatkov sklepamo, da je odrasla verzija »pisatelja v družini«. Jonathan tukaj skorajda piše svoje življenje skozi življenje drugih, predvsem ustvarjalcev; večina le teh je zasidrana v krizi, tako osebni in kreativni. Neštete upodobitve nezvestobe, ki spominjajo na formulacije in jezik Andrea Dubusa, lahko obenem postavljajo pod vprašaj avtentičnost odnosa, življenja, pa tudi samega avtorja v odnosu do (svoje) literature, ki pa ima prav tako svoj obstoj, svoje razmerje do realnosti. Kaj pa nadalje reprezentirajo vmesne zgodbe? Delo tega pisatelja, ki ga spremljamo od otroštva do odraslosti? Variacije na temo fikcije in realnosti? Nianse sodobnosti? Razmerje med zunaj in znotraj umetnosti? So morda projekcije, fasete lika avtorja in njegovega odnosa do naracije? Sam avtor o zgodbah pravi: »Pisal sem jih v takšni sekvenci, kot se pojavijo v knjigi. Ko sem nato vnovično bral zgodbe, sem odkril povezavo, kot um, ki išče svojo lastno geografijo. Ugotovil sem, da sem ustvaril lik persone, ki jih je ustvarila. Tako sem napisal novelo, da bi ji dal glas. Videl sem možnost, da bi predstavil piščev um, tako v formalnih zgodbah kot tudi v izpovednem načinu. Novela je zgodba zgodb

Na splošno lahko zapišemo, da se celota zbirke v prvem planu vrti okoli deziluzij ameriškega sna, dezintegracije družine, odtujenosti, anksioznih kratkih stikov znotraj individuuma, problemov manjšin. Zgodba Vodarna se pri tem bere kot tekst s primesmi (sodobnega) gotskega ali grozljivega romana ali celo noir filma (»Možakarju sem sledil do sem. Vse, kar je počel, se mi je zdelo skrivnostno, nič manj tudi nezadržna sila, ki ga je ta novembrski dan gnala k vodarni«). Morda bi zgodbo lahko razumeli kot drobno podobo mikrokozmosa smrti in njene razsežnosti, oziroma majhnosti nasproti mehaničnosti sveta in njegovih ritualov. Zgodbo Willi bi lahko označili za zlato jamo freudovskih interpretacij – tukaj je otrok priča materini nezvestobi in očetovemu besu. Posledica je razpad ideala družine, vdor nasilja vanjo, kar spominja celo na vzorce Shakespearjevega HamletaHotel sem ga ubiti, tega morilca svoje matere, ki jo je ubijal. Hotel sem skočiti skozi okno in mu zabosti vile v hrbet, a sem hotel, da jo ubija, hotel sem, da jo ubija namesto mene. Hotel sem biti on.«). Zakon skorajda mitskega očeta je tukaj predstavljen kot agresiven, nepremagljiv. Lovec je pripoved »primanjkljaja«, ki vodi v občutek dezintegracije lastne persone, v iskanje potrditve izven sebe, v nujo po vzdržanju nasproti strahu pred lastno izpraznjenostjo in otrplostjo. Tuje poslaništvo se morda najbolj dotika polemike migracij, odnosa do »tujcev« Amerike. Temu se pridružijo še fantazije oziroma predstave o nasilju, grandioznosti, dominaciji nad ženskami nezadovoljnega, mentalno iztrošenega ali izpraznjenega moškega srednjega razreda, ki se stopnjuje v groteskno iluzijo lastne pomembnosti ob katastrofalnem dogodku. Usnjeni mož je nato skorajda učni primer odtujenosti družbe in posameznikov, je literarna krajina odpadnikov, likov z obrobja (»Kaj je najpomembnejše dejanje Usnjenega moža? Svet dela tuj. Ga oddaljuje. Odtujen je«). S to tematiko je morda najbližje Doctorowim romanom, kot je na primer tudi Danielova knjiga, ki je literarna parafraza usmrtitve zakoncev Rosenberg in temu sledečih konsekvenc, kjer se kaže iluzorična, goljufiva narava tančice ameriškega sna – a da se vzdržuje njen lesk, padejo žrtve, se izbirajo odpadniki. Seveda pa lahko, kot že rečeno, v drugem planu, v ozadju teh pripovedi razbiramo različne komentarje, »dopolnila« na temo avtorstva, ki jo vpeljujeta prva in zadnja zgodba. Tako bi lahko razpravljali o borbi avtorstva in literature proti mehaničnosti sveta, o izobčenosti umetnosti, o krizi umetnika in tako dalje.

Poleg vsebinske raznorodnosti pa iz zbirke razberemo tudi Doctorowo formalno in stilsko pretanjenost. Kot omenja že Julija Uršič v spremni besedi, je pisatelja mogoče uvrščati v postmodernizem, sploh glede na njegovo spogledovanjem z žanri in historično metafikcijo. Po drugi strani pa nas ob branju njegovih del prešine slutnja, da mu primanjkuje cinizma in sarkastično-ludistične distance njegovih takratnih pisateljskih sodobnikov, kot so John Barth, Thomas Pynchon ali Robert Coover. Na neki ravni izražajo njegovi teksti večji interes za humanizem, skrb za človeka in družbo. Psihološki profili njegovih literarnih likov so pretanjeni, razslojeni, odkrivajo temačne razpoke; sploh v kratkih zgodbah se približa morda avtoricama gotskega »nadiha«, kot sta Shirley Jackson in Katherine Ann Porter. Je pa njegov način podajanja teksta precej (post)moderen. Opazna je intertekstualnost (povezana z žanrskim preigravanjem), s katero se avtor približa nekemu diskurzu, ga problematizira, predeluje ali se od njega oddaljuje (»Melville je živel tam in Hawthorne, ki me je učil romantike, in celo William Cullen Bryant«). Medbesedilnost nastopa tudi v spregi z metafikcijsko, avtoreferencialno komponento, pri čemer se zgodbe nanašajo same nase, na svoje vzore, predloge itd. In če kratke stike morda »doživlja« kak Doctorow lik, ti – prosto po Davidu Lodgeu – »pretresejo« samo besedilo: stiki med realnim svetom in fikcijo niso redki. Avtor prav tako operira s podvojitvami, variacijami, ponovitvami besednih zvez, stavkov ali scen in likov, in ne le znotraj ene same zgodbe (v zgodbi Willi je na primer materino prešuštvovanje vzporejano in stopnjevano s parjenjem živali), ampak znotraj celote (podoba mesticev v Tujem poslaništvu in Življenju pesnikov). Narator je večkrat nezanesljiv, včasih s težavo razbiramo, kdo govori, teksti večkrat presekajo narativni lok.

In kljub vsemu so Doctorowi teksti izjemno pripovedni, zato niti ni nenavadno da so po njegovih književnih predlogah posneli več filmov (med drugim tudi po eni izmed kratkih zgodb z naslovom Jolene, ki je, zanimivo, nastala po navdihu istoimenske pesmi Dolly Parton). V svojo kratko prozo mu uspe vložiti veliko sestavin in mešanica na koncu »učinkuje«. Od nekih eksistenčnih ravni, ki zadevajo beleženje razrednih, spolnih in rasnih razlik, ki pretresajo urbano mentaliteto in njene tesnobe in tegobe, posameznikove stiske, pristopamo nato tudi k eksistencialnim, ontološkim ravnem. Tu gre za prevpraševanje oblike, za smisel življenja samega, ki se »zdi nezadostno«, v navezavi s tem gre za analizo sestava umetnosti, princip njenega nastajanja in obstoja, njenega odnosa in do sveta do avtorja. In zunaj je tukaj pogosto znotraj, tekst je realnost, avtor je pisava in obratno. Če za naše potrebe »zbanaliziramo« Derridaja, potem »izven pisave« tako ali tako ne obstaja. Odlika Doctorowa pa je tudi v tem, da piše iz transgresije: v njegovih delih se lomi družinska celica, se razkrinka patriarhat, krhata se vladavina logosa in ameriški mit. Zaradi vseh teh razlogov in še kakšnega več, je Doctorow izjemno aktualen avtor, ki nagovarja bralca na več različnih načinov, mu »pomaga« razmišljati o širših družbenih vprašanjih, o vlogi posameznika v svetu in življenju, o sami literaturi na sploh.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Metafizika koz in Balkana

    Muanis Sinanović

    Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Izdelava: Pika vejica