Švedski pisatelj – čudno blizu, čudno znan

Mats Kolmisoppi na obisku v Ljubljani (pogovor z Dušanom Šarotarjem v Trubarjevi hiši literature, 19. 11. 2012)

Gabriela Babnik

Mats Kolmisoppi (1976), menda v zadnjih desetih letih eden najzanimivejših švedskih avtorjev, je v Ljubljano pripotoval tik po podelitvi nagrade v Stockholmu. Ker gre za avtorja štirih knjig – dveh romanov in dveh zbirk kratkih zgodb –, se je moderatorju večera in stanovskemu kolegu Dušanu Šarotarju najprej zdelo smiselno zastaviti eksistencialno vprašanje: kako je biti pisatelj na Švedskem? Kolmisoppi, na prvi vtis precej tih, že skoraj plah, je pojasnil, da je v zadnjih letih na Švedskem v ospredju eksperimentalna literatura, medtem ko je bila do sedemdesetih let najbolje sprejeta epska zgodba in v osemdesetih politično angažirana literatura, ki je želela spreminjati stvari. Tako je na Švedskem prišlo do različnih estetik, čeprav se večina še vedno identificira z veliko epsko zgodbo. “Jaz sam sicer nisem tako zelo eksperimentalen,” je o sebi dejal pisatelj na obisku.

Šarotarjevo vztrajanje pri vprašanju, ali ima literatura na Švedskem pomembno vlogo, se je torej zdelo smiselno, čeprav je slovenski avtor večino časa izhajal iz lastne literarne krajine in percepcije literature. Kolmisoppi je, očitno v zadregi, pojasnil, da je politična in hkrati eksperimentalna literatura v zadnjem času na Švedskem postala pomembnejša kot kdajkoli. Šele ko se je zgodil preskok iz kontekstualnega k njegovi zbirki kratkih zgodb Undantagen (2012), katerih skupna tema je kapitalizem, se je nekoliko sprostil. “Mnogi moji liki v mojih kratkih zgodbah so jezni. Toda jeza ne prihaja iz njihove notranjosti, temveč od zunaj.” Ko je Šarotar omenjal kratkost, preciznost njegovih stavkov (v slovenščino je eno izmed zgodb iz omenjene zbirke prevedla Mita Gustinčič Pahor), se je Kolmisoppi vrnil k družbenemu kontekstu literature: “Zaradi švedskih demokratov danes ne govorimo o rasizmu, temveč o kritiki imigracije. Sam pa sem mnenja, da je treba stvari poimenovati z njihovim pravim imenom.”

V svojih drugih dveh romanih, Ryttlarna (2005) in Bryssel (2008), se avtor sprašuje o pripovedovanju zgodb in o projekcijah, ki jih povzema mesto, kot je Bruselj. Naslov romana Ryttlarna aludira na ptice, ki konstatno nekam potujejo, vendar brez določenega cilja, medtem ko je roman o Bruslju, mestu, ki se nahaja v središču evropocentrične zavesti, pisal, ne da bi ga obiskal – a kljub temu so ga nekateri kritiki bralcem priporočali “kot izvrstno popotniško literaturo”.

Šarotar je na vprašanje, kaj naredi literaturo literaturo, dobil precej predvidljiv odgovor: jezik. “Ko pišem, vedno začnem z jezikom. In ko začnem pisati, nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo,” je pojasnil Mats Kolmisoppi, zaradi česar se je zdel čudno blizu, čudno znan. Tudi iz tega razloga se je Šarotarju zdelo smiselno komentirati, da ima tudi sam podoben pristop, in sicer na način sledenja tišini v sebi. “Ja, toda jaz pravim, da vse prihaja od zunaj. Jezik je namreč obstajal pred nami,” je pretirano stavo na metaforično zavrnil švedski pisatelj, ki piše izključno na računalnik. Tipkanje na računalnik je namreč zanj kot igranje na klavir. “Če uporabljaš dve roki, je zagotovo bolje, kot če uporabljaš samo eno.”

Toda če avtor v zgodbo vstopa z jezikom, kako potem poveže jezik in zgodbo? V tem smislu se Kolmisoppiju zdi dobro, da stvari ostanejo nepojasnjene, težko razumljive, tuje.  In ko se je že zdelo, da prodiramo v osrčje večera – morda celo v osrčje Kolmisoppijevega litearnega ustvarjanja –, je slovenski pisatelj in moderator tok misli zopet ponesel na stran spraševanja o tem, ali je za avtorja pomembno biti švedski pisatelj. Kolmisoppi, nekoliko začuden nad srednjeevropsko percepcijo literature, je pojasnil, da je zanj pomembno pisati v švedskem jeziku, čeprav mora biti literatura pri povzemanju drugačnosti vedno tudi univerzalna. Vojnovićevo pisanje, na primer, ima veliko skupnosti s sodobno švedsko literaturo. “Sicer pa ne, ne želim postati nacionalni pisatelj.” In če je bil Kolmisoppi na začetku precej pesimističen glede lastne zmožnosti komuniciranja z drugo osebo, potem se je kasneje vdal v usodo in začel pisati ne več kot intelektualni, post-modernistični pisatelj, temveč v skladu z merami lastne duše.

In ker je po prebranju slovenske verzije Kolmisoppijeve zgodbe postalo očitno, da kljub brutalnemu, črnemu humorju v zgodbo vstopa kot pesnik, je na koncu ostalo samo še vprašanje: kaj mu daje proza, česar mu poezija ne? “Pisati prozo pomeni biti del kapitalizma,” je dejal zdaj že ne več plahi švedski pisatelj, “medtem ko že sama gesta pisanja poezije prinaša uporniško držo.” Proza mu torej daje strukturo, zaradi katere sploh piše, čeprav trenutno ne piše ničesar oziroma izvaja life research. Bere, razmišlja, gnoji njivo, kot bi dejal Ciril Kosmač.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sanje za Brice

    Pavla Hvalič

    Letos se je v Medani od 28. do 31. avgusta že četrto leto zapored odvil festival (založbe) Sanje: Dnevi knjige in vina. Da se čas … →

  • Vsak čas je po svoje nasilen

    Ana Geršak

    Maturitetni dijaški intervju z Andreïjem Makinom — Človek, ki pripada eni sami kulturi, si domišlja, da ga ta kultura povsem predstavlja, da v celoti uteleša njegov jaz. Toda soočenje z drugo in drugačno kulturo človeka spremeni, tako kot jezik.

  • Vsi njegovi otroci so izgubljeni

    Iva Božič

    Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.