Surov prostor bivanja: življenje med padanjem in vztrajanjem

Kristian Novak, Cigan, ampak najlepši. Prev. Đurđa Strsoglavec. Ljubljana: Beletrina, 2020 (Žepna Beletrina)

Silvija Žnidar

Težko bi rekli, da Romi kot literarni liki niso na neki način zaznamovali literarne produkcije ali se vpisali v zgodovino svetovne književnosti. Spomnimo se na primer Mériméejeve Carmen (po kateri je kasneje nastala Bizetova opera), Hugojeve Esmeralde iz Notredamskega zvonarja, na slovenskih tleh Halgata in Pištija iz Lainščkovega romana Namesto koga roža cveti. Če smo seznanjeni z angleško književnostjo 19. in 20. stoletja, vemo, da Romi kot posamezniki ali skupina neredko nastopajo v vlogi specifičnih likov, simboličnih karakterjev ali tropov pri avtoricah in avtorjih, kot so Virginia Woolf, sestre Brönte, George Eliot, Elizabeth Gaskell, Charles Dickens, D. H. Lawrence. Romi odigrajo znatno vlogo na primer tudi v zelo znanem, za postmodernizem prelomnem romanu Sto let samote G. G. Marqueza, F. G. Lorca pa okoli njih oziroma njihove simbolne funkcije zgradi znani Ciganski romansero. In še bi lahko naštevali. Vendarle pa lahko ob tem tudi predpostavimo, da gre pri njihovi reprezentaciji (ki kljub vsemu še zdaleč ni tako pogosta, kot bi si lahko želeli) pogosto za stranske like, ki so neredko tudi zaznamovani s predsodki ali stereotipi, so mistificirani, demonizirani, romantizirani, so v (simbolni, kontekstualni itd.) službi glavnih likov, se pravi so tisto »drugo« družbe. Tako kot smo verjetno na splošno manj seznanjeni z dejanskimi romskimi avtorji oziroma pisci romskega porekla (kot sta na primer Jovan Nikolić ali Ceija Stojka), se tudi dokaj redko srečamo z literaturo, ki bi se konkretno posvečala Romom, se poskusila približati njihovi »realni« eksistenci v svetu, problemom, ki jih doživljajo kot manjšina, itd. Na srečo je eden izmed tistih, ki skušajo z literaturo premostiti ta »primanjkljaj«, hrvaški pisatelj Kristian Novak, to opravil na pripovedno in vsebinsko izjemen način; če citiramo zapis na slovenski knjižni izdaji – Cigan, ampak najlepši je »mojstrski literarni dosežek, ki iz marginalcev, v literaturi pogosto obsojenih na stranske ali tipizirane vloge, ustvari polnokrvne junake in z njimi resnični svet«.

Medžimurski Rom Sandi je eden izmed pripovedovalcev, fokalizatorjev zgodbe romana, hkrati pa tudi osrednji lik, okoli katerega se spletajo oziroma v katerega se stekajo naracije ostalih likov. Zgodba, ki jo upoveduje, je njegovo (težko) življenje, od otroštva do trenutka, ki sovpada z romanesknim dogajanjem (ne nujno v čisti kronološki liniji). Milenina izpoved postavlja v ospredje njeno ljubezensko razmerje s Sandijem in posledice, ki ga to prinaša. Naracija detektiva Plančića razkriva podrobnosti tragičnega zločina, v katerega je vpleten Sandi, ob čemer se odstirata tudi širša družbena problematika medetničnega nasilja in s tem povezanega diskurza ter koruptivnost znotraj policije. V roman je zajet še en pripovedovalec, za katerega se na prvi pogled zdi, da nima toliko zveze z ostalimi liki, katerih usoda se razpleta v Medžimurju, in sicer Kurd Nuzat, ki bralcu predoča surovo in kruto zgodbo migranta, ki išče boljše življenje z begom v Evropo.

V osnovi je ena prvih opaznih kvalitet knjige sam stil pisanja oziroma pripovedna strategija, kjer se naracija razbije na več delov (podobno kot v romanu Območje brez signala Novakovega sorojaka Roberta Perišića) in v milejši rašomonski maniri sopostavlja različne perspektive. Sicer ne gre za velike nedoslednosti ali odstopanja v prekrivanju zgodb, poteku dogodkov, temveč za manjše nianse; relevantne so predvsem različne diegeze, razni »človeški filtri«, prisvajanja raznih dogodkov, interpretacija skozi prisvojen način, prizmo. Avtor se na neki način s tem tudi izogne zavzemanju moralno vzvišenega, fiksnega stališča. Bralca poleg tega pritegne svojevrstna »sofoklejevsko-ojdipovska« struktura razvijanja teksta, se pravi analitični pristop k tekstualnemu razkrivanju dogodkov. Podobno kot pri Novakovem predhodnem romanu Črna mati zemla se že v samem začetku zavedamo, da je prišlo do kataklizmičnega dogodka, ki je zaznamoval več ljudi, ne vemo pa točnih podrobnosti, vemo le, da je kot eksplozija zamajal svet številnim likom. Šele počasi, skozi različna poglavja, razdrobljeno naracijo, skozi dvome v (ne)zanesljivost pripovedovalcev (Milena pogosto postavlja svojo »kredibilnost« pod vprašaj: »Povej, kaj bi rada slišala, pa se bom zlagala …«), nam avtor podaja koščke mozaika, ki jih proti koncu vse bolj vročično vleče v celoto. K razgibanosti pisave pripomore tudi raba različnih jezikov in dialektov (ustreznica medžimurskemu narečju je v slovenskem prevodu prekmurščina), zaradi česar se zdijo liki bolj živi, »sami svoji«, govorica bolj neposredna, zaradi česar se ji tudi sami bolj približamo. Če v zgodbah o Romih nemalokrat najdemo magične elemente (ki se vežejo na njihove tradicije, običaje itd.) ali rabo elementov magičnega realizma, pa se Cigan, ampak najlepši zavezuje »trdi« realnosti, z nekaj izjemami (na primer Sandijevo materjo, ki na steno riše »preroške« skice) – vendar ta blagi nadih magičnega realizma, ki se ne razširi v popolnoma razvito fantastično komponento, rabi bolj kot pripovedni efekt za vzdrževanje napetosti zgodbe, izpostavlja »gravitacijsko silo« oziroma težo usode posameznika, za katerega se zdi, da je zapisan slabemu, padcu, dušeči družbeni situaciji.

Takšna dinamična forma izmenjujočih se pripovedi v tem primeru zelo dobro podpira vsebino oziroma se spaja z njo. Precejšen del knjige namreč temelji na strahu in iz njega izhajajočih konfliktih; dinamika med liki, skupnostmi, nasprotniki se formira po nekakšnem agonističnem principu, pri čemer se boj nikoli ne umiri, temveč se borba (za obstoj, svoje mesto) vselej nadaljuje. Ni pravih zmagovalcev niti poražencev. Vse premetava v primežih življenja, v mehanizmih moči. Formira se sicer precej nasprotnih strani: vaška skupnost belcev, »gadžev« (Neromov), proti Romom, Romi proti Romom, skupnost(i) proti paru iz različnih etničnih skupin, prijatelj proti prijatelju, sodelavec proti sodelavcu itd. In niti ne zgolj to. Liki so tudi v nenehnem v boju z abstrakcijami, brezobličnimi, a zastrašujočimi pojmi – s strahom, smrtjo, eksistencialnimi problemi. Boj, konflikt med liki poteka na nekakšni horizontalni ravni, v medosebnih odnosih. Sandi deluje proti svoji skupnosti, prijateljem, ko se zaplete z Mileno, hkrati pa pride v navzkrižje z njenimi sovaščani. Milena se prav tako čuti nemočno pod pritiski svoje skupnosti, zdi pa se nemogoče, da bi se vključila v Sandijevo. Plančiću se zdi, da je v službi na več frontah, prihaja v spore s sodelavci, po drugi strani pa se upira pritisku in diskurzu medijev, javnosti. Najbolj kompleksni boji potekajo morda ravno z neotipljivimi fenomeni, pri čemer liki večkrat občutijo nemoč, ki se kaže v (vertikalni) obliki padanja v neznano, v spodmikanju tal pod nogami; kot beremo v tekstu: »Vem, da ponoči sanjaš, da padaš in se ne moreš ustaviti. Vidim te, kako se mučiš v sanjah.« Pri tem so v prvi vrsti v igri eksistencialni, življenjski strahovi in anksioznosti (knjiga naslavlja svoje razdelke po imenih različnih fobij). Nekateri junaki (kot sta Sandi in Nuzat, ki se nenehno borita z možnostjo revščine in sovraštva) padajo vse življenje, z ene točke prepada na drugo, od ene ogrožajoče situacije k drugi, drugi padejo, ko izgubijo občutek trdnosti, smiselnosti krhke strukture svoje eksistence, ki so si jo ustvarili z domnevno normalnim življenjem (Milena, Plančić). Tako niti ni nenavadno, če eno izmed središčnih (Sandijevih) metafor odvezovanja niti, ki povezujejo življenje in smrt, dojemamo v nekem nedojemljivem prostoru padanja, nekje med zavednim in nezavednim. Pri tem ni zanemarljiva niti povezava z rudarstvom oziroma rudniki, kopanjem v globino, spodkopavanjem temeljev (ta simbolika stoji na samem začetku knjige); zgodba prodira v globino, liki prodirajo do najbolj skritih, temnih kokonov psihe.

Seveda v romanu ne gre spregledati družbenokritične komponente, ki zadeva odnose do manjšin, diskriminacijo in stereotipe. V tem je Cigan, ampak najlepši podoben romanu Oblak kožne barve Nebojše Lujanovića (kjer so prav tako v ospredju Romi oziroma odpor določenih skupnosti do njih), le da Novak morda pri tem stopnjuje surovost, direktnost in zgoščenost v jeziku, se odpoveduje odvečnim pripovednim lokom, ornamentom itd. Iz Novakovega romana lahko razberemo, da je v sovraštvu belske skupnosti do Romov znova na delu strah, strah pred tem, česar ne poznajo, kar med njimi dela razlike, kar naj bi iz njih delalo nasprotnike. Predvsem pa tem, kar razbija njihove predstave o tem, kaj je normalno, kako naj bi izgledalo življenje »spodobnih« ljudi. Da bi se utrdila lastna pozicija (znotraj) normalne družbe, se nasprotnika pogosto degradira na živalsko raven, na nekaj, kar ruši človeške temelje, norme (poleg tega je verjetno »laže« sovražiti posameznika, če mu odvzameš človeškost): »O Ciganih se je začelo govoriti kot o podganah. Hitro se razmnožujejo, jedo vse, širijo okužbe, ne vprašajo, kam smejo vstopiti. Napadajo brez premora. Z njimi se ne moreš dogovoriti.« Pri tem si za boljšo predstavo izposodimo oziroma vzemimo iz konteksta citat iz razprave Julije Kristeve o abjektu, o tistem, kar zavržemo, odvrnemo (v grozi): »Tako ni pomanjkanje čistoče ali zdravja tisto, kar povzroča abjekcijo (zavrženje), ampak to, kar zmoti identiteto, sistem, red. To, kar ne spoštuje meja, pozicij, pravi. To, kar je vmes, kar je dvoumno, kompozit.« Vse, česar ne razumemo, kar ogroža red, v katerega verjamemo, deluje kot tuje, sovražno, vse to skušamo odvrniti, še preden bi se nam približalo, preden bi imeli možnost seznanjenja, preden bi nevednost, ignoranco diskriminacije in stereotipov lahko nadomestili z izkušnjo, vednostjo. Vendar roman tu naredi še korak naprej. Morda niso zgolj razlike tiste, ki nas najbolj hromijo oziroma onemogočajo svojo premostitev. Največji strah je morda prav slutnja, da smo si s tistimi drugimi v resnici podobni. Kot opazi Milena: »[M]i pa postajamo vse bolj grenkobni in vse bolj bolni. In se jih bojimo. Ne samo, da bo kdo z nožem zabodel koga od naših, da bo do nas nepravičen brez kesanja … Mislim, ja, tudi to. Ampak v prvi vrsti zato, ker so nam kljub vsemu podobni. Če predolgo gledaš v njihovo smer, mogoče opaziš kaj znanega, kaj svojega […]. Ampak največja razlika ni nekaj, kar se vidi, temveč je v stvareh, ki jih prikrivamo.« Lep primer tega je na samem začetku knjige, kjer nekateri pripadniki romske skupnosti napadejo dve medicinski sestri, ki sta romskim ženskam prišli predavat o kontracepciji. Kmalu zatem se jim belci nasilno maščujejo. Iz teksta je razvidno, da belci prezirajo romsko nasilje nad ženskami, njihovo družbeno ureditev, »primitivne« navade itd. Po drugi strani pa v neki obliki sami ravnajo podobno, kot na primer ko se razve za Milenino razmerje s Sandijem, ki ga vaščani fizično napadejo. Žensko v tem kontekstu dojemajo kot (belsko) lastnino neke skupnosti, ki se je tuji, zaničevani osebek ne sme dotikati. Milena pri tem sporu niti ne sme sodelovati, odvzet ji je govor (»›Ka delata na mojon grünti? Kakšo obnašanje je tou?‹ ›S teuf se ne pogučavleva,‹ je rekel suhec in iztegnil roko proti meni. Tako se utiša psa«; in: »Ampak moj brat je uletel, preden so zleteli. […] Aha, zdaj se nenadoma lahko pogovarjamo. Zdaj je namreč prišel moški, ne starec, ne jaz, ne Cigan«). Roman na več točkah kaže na vzporednice (ali na njihovo možnost) v (odklonskem) delovanju med seboj različnih skupin, pri čemer nekateri vaščani čutijo potrebo, da racionalno opravičujejo svoja dejanja, ravno s tem namenom, da ohranijo dostojanstvo, da se dvignejo nad to, kar dojemajo kot nizko. Hamer, eden izmed vaščanov, skuša tako svoj posel tihotapljenja migrantov razumsko in moralno opravičiti, čeprav pozna (grde) posledice, spet neki drug individuum, predstavnik zakona, na videz neškodljiv in dobrohoten, v »skrivnem življenju« izkorišča belo blago, sili migrantke v spolne odnose.

Vendar Cigan, ampak najlepši v svoji kritičnosti ne stoji na vzvišenem piedestalu morale, ne obsoja niti ne pomiluje. Predvsem reprezentira surovo, brutalno realnost, situacije in dogodke v njihovi neposrednosti, pri čemer pušča prostor za interpretacijo in komunikacijo, riše okoliščine, ki prepuščajo bralcu, da si sam ustvarja mnenje, širi obzorje, razbira družbene, sistemske vzvode tako za delinkventno vedenje posameznikov znotraj skupin kot tudi za diskriminacijo. Pri tem knjiga ne izpostavi zgolj sovražnega, ekstremističnega (»desničarskega«) diskurza, temveč tudi liberalne pristope (z intenzivirano (politično) korektnostjo privilegiranega razreda do manjšin), ki morda s svojo vzvišeno moralno držo in vero v »prav(ičn)o stran zgodovine« predstavljajo le drugo stran istega kovanca, ki se oddaljuje od družbenih problemov, ostaja na površini korektnosti in sočutja »na daleč« ter tako ne rešuje njihovih povodov, pogojev itd., saj se sooča z lastno krivdo privilegiranosti, zaverovanostjo v lastne ideale in celo (moralno) narcisoidnostjo (kot opaža Plančić: »Ne vem, ali me razumeš, ampak ti so mi še bolj dvignili pritisk. Poglejte, kako smo pričakovano ustvarjalni, napredni in resnično besni, prekleto duhoviti in lucidni. Borimo se za boljši svet s svoje blazine, v levi roki skodelica posebno hrustljavih kosmičev«).

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O Materinstvu. O smislu. O času.

    Mateja Arnež

    Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

  • Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

    Jasna Lasja

    Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

  • Ni vsak tat za v ječo ali vsak črn kvadrat umetnost

    Irina Lešnik

    Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

Izdelava: Pika vejica