Strašna, strašna knjiga

Katarina Marinčič, Po njihovih besedah. Ljubljana: Modrijan, 2014. 

Aljoša Harlamov

Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta potrdila globalno občinstvo in medijski aparat – to prisili, da si o čtivu izdelamo lastno sodbo. In če se kot literarni kritik vrednotenju tako ali tako ne morem izogniti, je v isti sapi res, da se vsake toliko pojavi knjiga, ob kateri bi si želel sapo še vsaj nekaj časa zadržati. A seveda ravno takrat, če si pošten do sebe in svojih bralcev, če svojo kritiško »avtoriteto« jemlješ vsaj z nekaj distance in če te ni strah vsake toliko časa premisliti svoje pozicije in svojih metod, ne smeš čakati. Četudi tvegaš, da boš v naslednjih branjih svoje mnenje povsem spremenil in/ali da boš s prvim mnenjem o knjigi ustrelil povsem mimo. Ker to pač ni nič strašnega – razprava o knjigah mora biti živa in človeška. Poleg tega mislim, da vsaj v tem primeru bojazni, da bi knjigi naredil pretirano škodo, ni. Ne le zato, ker ima literarna kritika itak zelo omejen vpliv na branost ali nebranost knjige; ampak ker upam staviti, da bo četrti roman Katarine Marinčič prejel več kot dovolj slavospevov in vzhičenih besed. In vse si bo najbrž tudi zaslužil.

Po njihovih besedah (Modrijan, 2014) pa je namreč strašen roman. Tega se je gotovo zavedal že založnik; knjiga je v poznavalskih krogih že pred izdajo veljala za eno od knjig leta, vsekakor pa je bila nestrpno pričakovana – in ta pričakovanja so bila netipično visoka. Malo zaradi dosedanjega opusa avtorice, za katerega je prejela tudi obe najpomembnejši nagradi, kresnika za Prikrito harmonijo (Mladinska knjiga 2001) ter Dnevnikovo fabulo za zbirko novel O treh (Mladinska knjiga 2005); a tudi zato, ker je od slednje, ki je njeno zadnje izdano delo, minilo skoraj deset let. Pričakovali smo torej nekaj velikega in enkrat celo so se pričakovanja povsem izpolnila. Ponavljam še enkrat: Po njihovih besedah je strašen roman. Tako kot njene prejšnje knjige je tudi novo delo Katarine Marinčič izpisano v avtoričinem prepoznavnem slogu, ki je izbrušen, privzdignjen in patinast, detajliran, skorajda manierističen, kolegica ga je imenovala »bidermajerski«, da teče vedno po robu patetike in sentimentalizma, ki pa jima skoraj nikoli ne zapade. Bralec resda potrebuje nekaj strani, nekaj zgodbe, da se nanj navadi, toda ko se … Gostota in lepota teh stavkov sta trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi. To je knjiga, ki gre skupaj s padajočim snegom na drugi strani okna, s skodelico čaja in poležavanjem v postelji – s časom, ki počasi mineva, ne da bi mi to opazili. Da niti ne omenjamo strukture …!

Pa jo bomo vseeno. Torej, v romanu beremo izmenično štiri zgodbe, prehajamo skozi dve ali celo tri plasti bližine/odmika od njih. Prva zgodba in prva plast je neke vrste okvirna zgodba – nastajanje samega romana, ki naj bi ga pisal pisatelj Pavel. Ta svoje delo sproti komentira, presoja, z njim smo vpeti v umetniški ustvarjalni proces; to je izbiro »pravih« besed, načinov, razpoloženj in tehnik; deloma pa z njim tudi mimogrede osmišljamo in interpretiramo dogajanje. Pavel je skratka avtor preostalih treh zgodb, ki tvorijo pred bralčevimi očmi nastajajoči roman in ki so vse utemeljene na avtobiografijah. Ena je zgodba nemško-ruskega trgovca, oboževalca antike in ljubiteljskega arheologa Heinricha Schliemanna, ki je našel Trojo ter »druge zaklade« homerskih epov; druga je zgodba o popularnem piscu pustolovskih romanov Karlu Mayu, ki je vse do svoje smrti vztrajno zatrjeval, da gre pri njegovih knjigah za popis njegovih resničnih junaštev; tretja pa je zgodba P., šefa protiobveščevalne službe v »neimenovani deželi«, v kateri zaradi opisanih dogodkov ter (psiholoških) profilov Tovariša in Tovarišice hitro prepoznamo Ceaușescujevo Romunijo. Nisem povsem prepričan, čemu je »identiteta« slednjega prikrita, toda z malo raziskovanja po spletu hitro pridemo do podatka, da se pod inicialko P. skriva fikcijska podoba Iona Mihaija Pacepe; knjigo njegovih spominov z naslovom Rdeči horizont imamo tudi v slovenskem prevodu (Cankarjeva založba, 1990).

Na prvi ravni beremo torej zgodbe omenjene trojice, ki so nastale na podlagi njihovih lastnih besed(il) (od tod naslov), a so zmeraj tudi kritično reflektirane – njihovo lažnivost ter dvojno fikcijsko naravo (prvič, pogosto so svoje življenje sami namenoma olepšali ali dramatizirali, drugič, gre za predelavo tega materiala v roman, izmišljuje si tudi pisatelj) pa pogosto komentira Pavel na drugi ravni. To še najraje pri Karlu Mayu, kjer mu pomaga tudi gledalka/bralka, neimenovana gospa, katere status je nejasen. Najverjetneje gre pri slednji sicer znova za Pavlov izmislek, njegovo razdvojenost, distanco do lastnega teksta ali pač za retorično figuro, saj avtorica svoje postmodernistične prijeme črpa tudi iz njihovega izvora – eksperimentalnega razsvetljenskega romana; a bi lahko istočasno šlo tudi za pisateljičin alter ego in v tem smislu v romanu nastopa kot implicitni avtor. Vsekakor se v pripoved nekajkrat vmeša še nekdo tretji, na tretji ravni, ki nagovarja Pavla in ga npr. pokroviteljsko kara, kadar v svoji pripovedovalski vnemi prehiteva dogajanja: »Pavel! Ustavi se vendar in misel poskočno obrzdaj!« Besede, ki so najbrž mišljene ironično, saj so vpete v elegični distih v heksametru, kamor se za nekaj strani prelije Schliemannova zgodba, medtem ko je tista Karla Maya ves čas pisana v obliki drame, ali, natančneje rečeno, gledališke uprizoritve – Pavla se ne da obrzdati.

Glavna tema romana je torej avtobiografskost oziroma nemoč/neresničnost avtobiografskega pisanja. Pisatelj Pavel o tem pove tole:

Nekega poletja, ravno sem bil praznoval štirideseti rojstni dan, so mi po naključju, ki ni bilo naključje (knjige sem dobil za darilo!), prišle v roke tri avtobiografije. Na sredozemski plaži sem prebral, kar so nam Heinrich Schliemann, Karl May in P. povedali o sebi. Vzljubil sem jih, še posebej njihovo lažnivost. (Ne bom rekel, da jih lažnivost povezuje: to bi bilo preveč shematično in z moje strani izraz neutemeljene skromnosti. Povezujem jih jaz, druži jih moja umetniška samovolja, licentia poetica, s katero sem, po njihovem zgledu, včasih tudi prikrajal njihove zgodbe.) Pet let sem se ukvarjal s temi možmi in se jih nisem naveličal. Ena stvar pa me je motila že od samega začetka: velika verjetnost, da bodo bralci v njihovih življenjih iskali usodne ženske.

(str. 424–425)

Ob branju romana se težko znebimo občutka, da je ta vpogled v ozadje, vzgibe nastanka dela vsaj deloma resničen. Laž, nezanesljivost pripovedi, karakterne šibkosti junakov … so edina povezava med tremi, sicer precej naključnimi zgodbami oziroma zgodovinskimi usodami. A vendar ne smemo niti Pavlovih besed vzeti za suho zlato, saj so v središču vsake od njih, kljub njegovemu zanikanju, zelo blizu vira iluzije na eni strani ter trde resnice na drugi, vedno tudi ženske. Schliemannov zaničljiv odnos do prve žene oziroma prve družine je jasen pokazatelj njegovega epskega egocentrizma in mačizma; tudi Karl May se svoje prve žene Emme znebi takoj, ko neha omogočati njegovo fantazijo o boljšem življenju, težko zasluženem po vseh njegovih neštetih potovanjih in pustolovščinah, in jo zamenja za Klaro, ki ga v njej podpre; P. pa že po nuji stvari živi dvojno življenje – enega, predanega odrasli hčeri, drugega, od prvega povsem ločenega, predanega krvavim delom v službi Tovariša in Tovarišice. Res sicer povezava med njimi ni eksplicitna, poleg tega so zgodbe izpisane v detajlih in širini ter na način, ko se povezava med njimi neprestano izgublja oziroma slabi – pri tem pa je pisatelj Pavel preveč agent, njegova vloga je preveč zgolj funkcijska, da bi knjigo resnično povezal v neko trdnejšo celoto. To slednje je moja prva, a manjša zamera romanu. A glede na vse ostalo bi najbrž moral biti navdušen. Zakaj torej nisem oziroma kakšna je moja končna ocena romana?

Če si sposodim kar besede iz dela: »Pišem roman z nejasnim naukom. V naših krajih bom zaradi tega nauka, natančneje zaradi njegove nejasnosti, spet obveljal za modrega pisatelja.« Enako velja, se bojim, za umetelno sestavljene romane. Čeprav me mika, da bi roman zaradi njegove mojstrske večravninske sestave, zaradi imenitne ironične distance in (tehnične) igrivosti, proglasil za nekaj najboljšega, kar je izšlo pri nas najmanj v zadnjem desetletju, vsa ta artificielnost v kombinaciji s stilizirano pripovedjo vendarle deluje tudi nekoliko neživljenjsko, umetno. Kompleksnost strukture še ne pomeni nujno kompleksnosti celote oziroma branja. Kako naj bi v letu 2014 postmodernistična metafikcija še delovala vznemirljivo, četudi se napaja drugje kot v ameriškem in evropskem postmodernizmu osemdesetih let? Ali še važneje: Zakaj lažnivosti avtobiografij zoperstaviti umetelnost pripovedi? Slednja je, kakor koli jo že obračamo, vendarle samo tehnična veščina, nova plast laži – če ni napolnjena z življenjem, s telesom in duhom. Tako roman deluje vse preveč »profesorski«, teoretičen; lep, a na neki žalosten način nekoliko prazen. Ali bolje: gre za velik, odličen roman, ki pa mu manjka nekaj odločilnega, da bi bil večji od tega, večji od sebe.

Zato se ob vsej distanci in retoriki, ob vseh komentarjih in lepoti stavkov kot bralec preprosto nisem mogel vživeti v ljudi, o katerih naj bi roman pisal. Osebe, nastopajoče v romanu, me niso prepričale – pa ne gre za to, da bi me morale, ampak za to, da brez tega ni tiste res največje literature, ni stika med tekstom, ki naj bi bil vendarle namenjen bralcu, in bralcem kot živim bitjem, ki v tekstu išče neko univerzalno, človeško noto. Schliemann, May, P. in drugi so se mi, tako kot Pavel, zdeli bolj konstrukti, papirnata, ploska bitja, bolj sredstva za dosego cilja kot »resnični« ljudje. Res pa je, da se mi je tako zdelo tudi prvič, ko sem prebral Lenkova Telesa v temi, in res je, da je Po njihovih besedah temu navkljub in ravno zaradi tega tudi knjiga, ki zapriseženemu bralcu nikakor ne dovoli, da bi jo prebral samo enkrat. Zato je nisem odložil daleč od sebe, z veseljem pa čakam tudi, kaj bodo o njej pisali in razmišljali drugi.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ženska boli

    Davorin Lenko

    Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.

  • Gatsby v novi preobleki

    Zarja Vršič

    Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

  • Med prividom in resničnostjo ali med življenjem in smrtjo

    Aljaž Koprivnikar

    Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.