Središče in obrobje

Novi razmisleki o evropskih središčih in obrobjih. Mednarodna konferenca ob 50. letnici revije Dialogi. Maribor: 17. 9. 2015.

Miša Gams

Čeprav bi lahko naslov konference, ki je 17. septembra potekala v Mariboru, razumeli tudi na način, da se imajo Mariborčani za deprivilegirano periferijo v primerjavi s centralizirano Ljubljano, v kateri je odobrenih daleč največ razpisov, projektov in delovnih mest, je bilo za prevoz Ljubljančanov na mariborsko konferenco več kot dobro poskrbljeno. Javna agencija za knjigo je namreč organizirala miniavtobus za 15 oseb, na katerem sta se poleg mene, nadobudne novinarke z gorenjske periferije, ki je morala vstati ob 5.30, da je pravočasno prišla do Ljubljane, nahajali točno dve osebi, pa še ti sta bili tako ali drugače povezani z JAK-om. Direktor JAK-a je v uvodnem nagovoru na konferenci omenil, kako sredstva za kulturo iz leta v leto bolj usihajo, zato sem nehote pomislila na to, koliko bi lahko privarčevali že s tem, če bi optimizirali oz. racionalizirali prevoze Ljubljančanov na kulturne prireditve. Brez zamere, a Ljubljančani so privilegirani že s tem, da se več kot polovica prireditev odvije v prestolnici, če pa je kakšna slučajno oddaljena nekaj več kilometrov, morajo organizirati brezplačen avtobus, da se znebijo občutka morebitne deprivilegiranosti. Bolj smiselno bi bilo pričakovati, da bi organizacije in društva omogočile brezplačen avtobus za tiste »periferce«, ki imajo do ljubljanskih prireditev več ur vožnje in slabše povezave (ter možnosti za delo) kot privilegirani »centralci«. Čeprav zadnja leta zaznavamo upad obiska kulturnih prireditev tako v centru kot na periferiji (razen mogoče nekaterih večjih festivalov) in bi lahko organizirani brezplačni prevozi vsaj deloma pripomogli k izboljšanju že tako katastrofalne situacije v kulturi, pa je problem poleg brezvoljnih in lenih obiskovalcev prireditev moč najti tudi pri nepragmatičnih organizatorjih, ki pozabijo v obvestilu navesti telefonski kontakt za morebitno odjavo od prevoza.

Vendar pa na konferenci, na kateri je sodelovalo šest predavateljev in dva voditelja, ni bilo govora o odnosu med Ljubljano in Mariborom, temveč o ekonomskih, socialnih in kulturnih razmerah znotraj Evropske unije, ki se zaostrujejo in povečujejo razkorak med bogatimi in revnimi, centrom in periferijo. Belgijski ekonomist Eric Toussaint, ki je eden najodmevnejših ekonomskih aktivistov v Evropi, se je na začetku konference pomudil pri razlogih, zakaj je odnos Evropejcev iz leta v leto bolj skeptičen do politike v Bruslju. Kot pobudnik Komisije za odpis dolgov v tretjem svetu nam je zagotovil, da je v letih 2009/2010 prišlo do ponarejanja podatkov glede finančne situacije v Grčiji, da bi v Bruslju »opravičili« evropsko pomoč »najšibkejši« članici in povrnili kredit nemškim in francoskim bankam. Vse, kar se je v Grčiji dogajalo od takrat naprej (ukinitev javnih služb, znižanje števila zaposlenih in pokojnin, povečanje davkov itd.), je po njegovem mnenju protiustavno, saj naj bi prišlo do kršitve mednarodnih pogodb in zlorabe osnovnih človekovih pravic. Pri tem je poudaril, da je pomembno zagovarjati argumente proti grškemu odplačevanju dolgov, saj je posojilo Grčiji ne nazadnje zakuhala slovenska vlada, ki se o tej odločitvi ni posvetovala s svojimi državljani. 

Upokojeni profesor sociologije Rastko Močnik je nadaljeval debato v revolucionarnem duhu skozi shematski prikaz ekonomskih nesorazmerij v svetovnem merilu (za primerjavo: rast plač in produktivnosti je po letu 1950 povsod rasla, po letu 1970 pa je višina plač kljub visoki produktivnosti začela strmo padati) ter grafov, iz katerih je bilo razvidno, da ekonomski cikli postajajo čedalje pogostejši in intenzivnejši, kar lahko po njegovem mnenju pripelje do padca neoliberalnega kapitalizma. V drugem delu predavanja je Močnik pokazal nabor fotografij z več protestov ter pokazal na vidike doseganja razrednega kompromisa za ceno slabljenja socialne države. Tako Močnik kot Toussaint sta sicer spregovorila o močnem centru (Bruselj, Nemčija) in čedalje bolj siromašni periferiji (južna in vzhodna Evropa), vendar se nista dotaknila špekulacij na temo vzrokov za novodobno kolonializacijo niti nista spregovorila o možnih rešitvah migrantske krize, s katero se Evropa te dni spopada že v apokaliptičnih razsežnostih.

Za sivimi eminencami konference, ki jo je organizirala revija Dialogi, ki letos praznuje 50-letnico ustanovitve, sta v sekciji »Družba« nastopila še Özge Yaka, turška aktivistka, borka za okoljsko pravičnost in kritično teorijo, ter Alex Drace-Francis, nizozemski profesor kulturne zgodovine sodobne Evrope in literature. Yaka je spregovorila o geopolitični in metaforični prekoračitvi nacionalnih meja in povzdignila probleme sodobne Evrope na transnacionalno raven. Pri tem se je vprašala, zakaj so migranti, ki se zadnje tedne zgrinjajo v Nemčijo, namenjeni izključno v Center, če pa ima v času globalizacije vsaka država ne glede na svoj standard svoje zmagovalce in poražence, zatiralce in zatirane, prekarce in brezposelne. Alex Drace-Francis pa je, po drugi strani na problem evropskega centra in periferije pogledal skozi vidik literature. Po kosilu se je debata s strani družbene problematike tudi v celoti preusmerila na kulturno: Marko Juvan je razpravljal o razlikah med epom in romanom ter o tem, kakšno vlogo lahko zavzame pri tem narod, ki ga zaznamuje Prešernov Krst pri Savici, medtem ko je Simona Škrabec ugibala, kaj se ujame v luknjičasto mrežo, ki je stkana iz prevodov. Udeleženci kongresa smo tako pri zadnjih predavateljih pogrešali bolj konkretno navezavo na osrednjo temo, najbolj pa se nam je tožilo po predavanju Jima McGuigana, ki je zaradi prometne nesreče odpovedal svoj nastop. Eden vodilnih analitikov evropske kulturne politike je imel namen govoriti o politiki EPK in kot vzorčni primer navesti Liverpool kot evropsko prestolnico kulture.

Manko je vsaj deloma zakrila Emica Antončič, odgovorna urednica revije Dialogi, ki je predavanje angleškega raziskovalca in pisatelja povzela skozi vidik mariborske izkušnje EPK-ja. Tako, kot je bil namen neoliberalne angleške kulturne srenje, da se v Liverpoolu tovarniške delavce nadomesti s kulturnimi delavci, prekarci, ki bi za simboličen denar organizirali megalomanske kulturne prireditve, je podoben proces hierarhičnega zaposlovanja kreativcev (in za ta namen novačenja Ljubljančanov) potekal tudi v Mariboru. Po drugi strani pa je tako v rojstnem mestu Beatlov kot tudi v štajerski prestolnici šlo ogromno denarja za velike infrastrukturne projekte, ki so po koncu prireditve ostali prazni in nefunkcionalni (primer Vetrinjskega dvorca). McGuigan odločno trdi, da so velike kulturne investicije zablode in prevare evropske elite in da je njihov glavni namen razslojevanje, zasužnjevanje in siromašenje večinskega dela evropskega prebivalstva. Čas je, da se nehamo slepiti, da bomo z megalomanskimi kulturnimi projekti, katerih glavna funkcija je začasna zabava dekadentnih in vsega naveličanih Evropejcev, razsvetljevali ljudi in jim vbrizgali nove vrednote in izkušnje, saj so prireditve, kot je EPK, le del neoliberalne mašinerije, ki je sama sebi namen.

Mednarodna konferenca, ki se je odvijala v Veliki dvorani Rektorata Univerze v Mariboru, bi bila prav gotovo zanimiva tudi za študente, če bi se jim organizatorji približali z umestitvijo predavanj na oktobrski termin. Edini študentje so se nahajali pred predavalnico, kjer so delali kot prostovoljci pri izposoji slušalk za prevajanje. Poleg rutinskega dela so zelo temeljito predstavili različne tematske izvode revije Dialogi in se izkazali za bolj duhovite od nastopajočih predavateljev. Morda ne bi bilo odveč, če bi Dialogi kakšno svojo številko revije (če že ne celo konferenco) namenili problemu gerontokracije in akademskega elitizma na Slovenskem, saj opažam, da se tovrstnih intelektualnih dogodkov najbolj udeležujejo starejši od petdeset let, po možnosti prijatelji profesorjev in sodelavci najožjih krogov kulturnih revij. Kako pritegniti k sodelovanju in polemiziranju politično (ne)korektne mlade, ki se zaradi slabo plačanih prekarnih del kljub brezplačnemu avtobusu niso zmožni udeležiti celodnevne konference, bi moral postati glavni izziv za pobudnike naslednjih podobnih projektov … 

O avtorju. Miša Gams je magistra antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka, pogovor z namišljenim prijateljem itd. V prostem času kdaj napiše tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Eno leto, ki sem ga posvetil dialogu, je bilo predolgo

    Mojca Pišek

    Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

  • Najbolj me veseli, ko se iz množice idej izloči najboljša, ko veš, da je to to

    Mojca Pišek

    Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

  • Ministrstvo za kulturo potrebuje temeljito kadrovsko prenovo

    Mojca Pišek

    Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Izdelava: Pika vejica