Srečen konec?

Andrej Predin, Prihodnost d.o.o. Maribor: Litera, 2014. (Piramida)

Aljoša Harlamov

Pisavo Andreja Predina lahko umestimo v književno nišo med žanrsko oziroma pop ter literarno oziroma umetniško prozo. To zanjo žal pomeni, da je zaradi nekaterih značilnosti slovenske literarne scene pogosto spregledana. Širša bralska javnost teh knjig ne vzame v roke tako pogosto, kot bi si morda zaslužile, literarni kritiki pa jim očitajo oziroma jim očitamo vse tisto, kar jim taka pozicija prinese. A je znotraj te kategorije Predin vseeno nekako pri vrhu oziroma netipičen – njegova prva romana sta naletela na pozitiven sprejem tako stroke, ki je Na zeleno vejo(Modrijan 2007 in 2011) izbrala za Cankarjevo tekmovanje 2011/12, kot izposojevalcev v slovenskih knjižnicah. Pri čemer mu je najbrž šla na roke tudi kontroverza, ki so jo hitro spletli dušebrižni šolniki in starši, ko so v njegovem omenjenem prvencu naleteli na »piceke in lulike«, ki bi lahko nepovratno pokvarili njihove nedolžne otročiče.

Njegov tretji roman Prihodnost d.o.o. (Litera, 2014) je nadaljevanje. Nadaljevanje Predinovega začinjenega in humornega stila, ki ga ni manjkalo niti v njegovem drugem romanu Učiteljice (Modrijan, 2010); predvsem pa duhovno nadaljevanje prvega, na katerega se navezuje eksplicitno (omeni materino epizodo z zdravstveno-kozmetično ordinacijo, ki jo je začela z doktorjem Romanom) in z aluzijami (mnogokrat uporabljena fraza »priti na zeleno vejo«), četudi ima glavni protagonist Prihodnosti drugo ime. Sicer pa je tudi avtor sam nekje omenil, da gre pri vseh treh za nekakšno »mariborsko trilogijo«. Tako kot prejšnja romana je tudi najnovejši ogrlica anekdot, ki so postavljene v Maribor in so zavestno lokalno kolorirane – na pripovedni ravni z jezikom protagonistov, z značilnimi vulgarizmi, frazami, pa tudi elementi prozodije mariborskega govora; na zgodbeni ravni pa z umestitvijo dogajanja v čas po vstajah, ki so skrajšale mandat prejšnjemu županu, Kanglerju, ter z vnašanjem splošne družbenopolitične klime, ki vlada v mestu vse od takrat (minus fuzbal). Poleg tega pogovorni jezik dialogov s svojo sredotežno silo sebi prilagaja tudi pripoved, kar ima za posledico izredno tekoče branje, čeprav hkrati tudi nekaj manjših stilskih kiksov.

Ker je zgodba pomaknjena nekaj let v prihodnost od romana Na zeleno vejo oziroma se dogaja v sedanjosti, pripovedovalca Andreja zalotimo sredi tridesetih let. Njegova realnost je realnost mnogih te starosti: nezaposlen, brez ženske (ta je sicer umrla), napol živi pri mami, od katere si izposoja denar in pri kateri išče čustveno oporo, nekako cinično apolitičen, zmeraj jasno proti, nikoli brez dvoma za; svoje življenjske skrbi pa preganja predvsem z alkoholom in nedozorelim guncanjem afen s kolegi. Njegov motiv za ureditev razmer je tako le sin Marcel, ki »mu pomeni vse na svetu« in ki mu ga želi socialna služba zaradi Andrejeve bedne finančne situacije odvzeti ter dati v rejništvo. Da bi to preprečil in v nekaj preostalih mesecih do naslednjega poziva nabral čim več denarja, skupaj s kolegi ustanovi vedeževalsko firmo Prihodnost d.o.o. Na to krovno zgodbo se nato pripnejo še različne druge vzporedne ali stranske zgodbe, z različnimi žanrskimi elementi ali momenti: kriminalna zgodba o Janezu Prešernu – Nova vas II ima »[z]a razliko od vsakega poštenega slovenskega delavskega naselja […] mafijozota, ki je dejansko Slovenec«; pa socialnopolitični elementi z mariborsko vstajo oziroma z zaprtimi vstajniki, med katerimi je tudi Andrejev prijatelj z vzdevkom Krava, sem pa lahko uvrstimo tudi anarhopolitično ustanovitev posebne (črne) tržnice; ter ljubezenska zgodba, ko nepričakovano (in usodno) naleti na svojo srednješolsko punco Darjo, ki je v Maribor pribežala pred nasilnim možem.

Osrednja zgodba, ustanovitev vedeževalskega podjetja, deluje odlično in je sama po sebi mikro analiza mariborske socialne situacije. V nameri, da ljudi prepričajo, da njihovo vedeževanje dejansko deluje, začne družba skrivaj posredovati, premikati stvari ter tako v svoji skupnosti mimogrede in iz povsem sebičnih namenov izvede nekaj dobrih del: ostarelo žensko in moškega rešijo osamljenosti, neki družini pomagajo v stanovanjski stiski ipd. Ravno zaradi te samozadostnosti pa se žal začne rušiti vse drugo. Če je Predinu v prejšnjih dveh romanih kljub razkropljenosti še uspevalo bralcu posredovati vtis enotnosti, mu v zadnjem to ne uspeva najbolje. Vsi drugi motivi so bodisi šibkejši, izdelani z več moraliziranja in sentimentalnosti, bodisi so v zgodbo vpeti preveč površinsko, nemotivirano, ker imajo zgolj funkcijo podaljševanja zgodbe in odlašanja s sicer povsem predvidljivim razpletom. Tako npr. zgodba z bojem za zaprte vstajnike izpade kot slab izgovor za povsem klišejski prizor s podtaknjenim odvajalom v hrani mariborske občinske gospode, ki spada bolj v filme tipa Policijska akademija (Predinov roman je bil sicer najprej scenarij); nasilni Darjin mož je tam kvečjemu zato, da bi Andrej v kontrastu izpadel večji frajer … Roman pa še dodatno razpada pred bralčevimi očmi, ker se dogodki odvijajo izjemno hitro, obenem pa pripoved mestoma kaotično preskakuje iz ene zgodbene niti v drugo. Vse to je najbrž tudi vzrok, da se na vse to naložijo še nekatere nelogičnosti ali nedoslednosti (zakaj bi Prešeren uničil podjetje, ki so ga ustanovili njegovi otroci; zakaj potrebuje tako dolgo in nato še nekakšno pretvezo, da pride v njihove prostore itd.?).

Da bo ironija popolna, pa se je ob novem Predinovem romanu prav res težko izogniti tudi moralno-etičnemu premisleku. Čeprav bi morali najbrž na ravni idealnega bralca Andreja razumeti kot pozitivni lik, ki ima pač nekaj prepoznavnih in tako prečloveških napak, da se jim lahko smejimo oziroma da ima zgodba zaradi teh nek določen suspenz, neko negotovost, zaradi katere bi naj toliko bolj goreče navijali za tega »underdoga«; pa je kljub humorističnim in prispodobičnim elementom zelo težko spregledati jasne znake alkoholizma in zanemarjanja v Andrejevem odnosu do Marcela. Pločevinka piva, ki si jo zvečer privošči po napornem dnevu (in naporen je vsak dan), se nekaj stavkov kasneje preveč mimogrede spremeni v »pločevinke«, ki jih zjutraj za njim pospravi mali; s slednjim se v resnici ukvarja smo toliko, da ga odlaga pri materi; večine svojih problemov se loteva z begom v popivanje ter nazadnje Marcela vzame s sabo celo na proteste, ker mu je tako neprevidno obljubil (ker ga v resnici ni poslušal), čeprav prav vse kaže na to, da bo gotovo prišlo do nasilja … Tako da končni srečni razplet, v katerem junak dokaže, da se lahko mali človek upre sistemu, dobi denar, žensko in službo ter obdrži otroka, pravzaprav ne pomirja, deluje nasilno in zaradi zadnjega celo nepravično. Vsaj za Marcela bi bil srečen razplet romana prej to, da bi otroka takemu staršu vzeli; junak pa se v resnici ni uprl sistemu, temveč ga je okoli prinesel z njegovim lastnim orožjem – govorico denarja, saj je dobra finančna slika starša očitno več vredna od razmer, v katerih otrok dejansko živi.

O avtorju. Aljoša Harlamov (1983) je leta 2016 doktoriral iz slovenskega modernističnega romana na Oddelku za slovenski jezik in književnost FF v Ljubljani. Literarno kritiko, eseje in druge prispevke objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah in časopisih. Od 2016 zaposlen na Cankarjevi založbi kot urednik. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Novi Maribor

    Mojca Kirbiš

    Pri zbirki kratkih zgodb in odlomkov iz romanov zadnje generacije mariborskih piscev oziroma piscev, ki so si za dogajalni prostor v svoji stvaritvi vzeli štajersko … →

  • Anatomija pesništva ali pesnik poezijo svojo pod secirni nož postavi

    Silvija Žnidar

    Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica