Sprehodi po labirintih spomina

Štefan Kardoš, Vse moje Amerike. Maribor: Litera, 2017. (zbirka Piramida)

Domen Slovinič

Štefan Kardoš je v petnajstih letih izdal pet romanov, ki se tako ali drugače dotikajo življenja v Prekmurju, poleg tega velja za avtorja, ki rad eksperimentira s pripovednimi tehnikami, s slogom in stilom. Njegov najnovejši roman Vse moje Amerike predstavlja peti poskus v takšnem pisateljevanju – v osnovi gre za roman o »izkušnji pisanja romana«, kot tudi sam zapiše.

Roman je sestavljen iz dveh delov. V prvem se izmenično odvijata dve zgodbi in sicer zgodba pisatelja K.-ja, ki se po kapi znajde v bolnici in pa življenje njegovega dedka Šandorja, ki se po koncu prve svetovne vojne (pri rosnih desetih) z bratrancem Ferijem odpravi v Ameriko (v Bethlehem) živeti k stricu in teti. V začetku tridesetih se vrne nazaj v rodne Križevce na prošnjo staršev, a politične spremembe, poroka in otrok ter druga svetovna vojna mu prekrižajo načrte za povratek, kar ga žre celo življenje. Vnuk K. prav tako odrašča v Križevcih, kjer se kot ustvarjalen otrok počuti hendikepiranega, saj mu tamkajšnje garaško kmečko življenje ne ustreza, svojo »Ameriko« odkrije med študijem v Ljubljani. Kasneje ga zadane kap, posledica kapi je tudi začasna izguba spomina in K. se, poleg odsekov iz svojega osebnega življenja naposled spomni svojega dedka ter obljube, ki mu jo je dal ob njegovi smrti (torej kakih petnajst let nazaj) – da bo napisal roman o njegovem življenju. Bralec kmalu opazi, da so poglavja iz Šandorjeve mladosti (pot v Ameriko iz Križevcev, tamkajšnje življenje v 20-ih in pot nazaj domov v 30-ih letih prejšnjega stoletja) v resnici poglavja, ki jih je K. do tedaj spisal. Zaradi težav s spominom, ki pisatelja hudo pestijo in potlačene krivde, ki ga spremlja ob neizpolnjenih obljubah (dedku je obljubil, da ga bo peljal v Ameriko, kar se nikoli ne zgodi, samemu sebi pa, da bo napisal roman o njem), se K. obrne na psihoterapevta, ki mu osvetli njegovo psihološko obsesijo ovekovečenja Šandorjevega življenja v obliki knjige, pisatelj pa začne dvomiti v resničnost dogodkov, ki jih je popisal v dokončanih poglavjih, saj se nekateri podatki ne ujemajo z »dokaznim materialom« (fotografije, pričevanja drugih članov družine). V drugem delu se nato K. prelevi v prvoosebnega pripovedovalca, v pripoved vključi že objavljeno zgodbo Potovanje v Ameriko in se o eksodusu v Ameriko ter o tamkajšnjem življenju pogovori s stricem Gezo.

Osnovni niti romana sta torej vzporedni zgodbi Šandorja Amerikanca in njegovega vnuka, pisatelja K-ja. Prvi je obseden z Ameriko in povratkom tja, ki se nikoli ne zgodi, drugega zadane kap teden dni pred rokom oddaje teksta, ki ga »bremeni« že leta. Oba živita v preteklosti, glavna tema romana pa je predvsem človeški spomin in predstave o preteklih dogodkih, ki jih človek interpretira po svoje, ponavadi po nekem čustveno – nostalgičnem ključu. Ni namreč naključje, da postane Šandor v zrelih letih dementen, kakor tudi to, da se K-ju po doživeti kapi spomin delno izbriše, prav to ga prisili v brskanje po sebi, posledično pa tudi o resničnosti tega, kar je dotlej napisal v še nedokončanem romanu. Seveda ne moremo mimo številnih referenc na Kafko, saj ga junak vneto prebira v mladih letih in četudi ga ne razume, ga njegova dela neizmerno privlačijo. Posebno mesto zaseda Kafkova Amerika, saj nam jo pripovedovalec celo na kratko obnovi. K. se tako znajde v vrtincu občutij krivde in sramu, popačenih interpretacij dogodkov in odnosov, zato tudi ne more dokončati romana, saj so vrzeli v sami zgodbi zanj prevelike.

Kardoš vse te zgodbovne linije spretno strne v celoto – nekatera poglavja o Šandorju so tako samo osnutki, na koncu prvega dela knjige je bralcu dan vpogled resnične fotografije junakovih preteklih generacij, tretjeosebni pripovedovalec iz prvega dela se v drugem prelevi v prvoosebnega, torej dobimo pripoved iz perspektive glavnega junaka … intertekstualnost je v tem romanu na vrhuncu. Je pa res, da se s takšnimi postopki v tem primeru tudi malce porazgubi poglobljenost zgodb; točneje merim na to, da je prvi del boljše napisan (in predstavljen) od drugega. V resnici se nam lahko zdi, da gre v romanu za zapletene zgodbe ravno zato, ker se gledišče pripovedovalca menjuje domala iz poglavja v poglavje, problem takšnega eksperimentiranja pa je ponavljanje. Zato je drugi, sklepni del (iz K-jeve perspektive) bolj ponavljanje/preverjanje že poznanih informacij iz posameznih zgodb kot neko jasno nadaljevanje zaključka njegove zgodbe (in zgodbe romana). V redu, junak se spravi s sabo in s preteklostjo, vseeno pa bi lahko pisatelj osvetlil še kakšen manj jasen del iz K-jevega življenja (ali Šandorjevega ali morda njegovega strica Ferija, ki se zdi v celoti izmišljen lik – stric Geza se ga recimo sploh ne spomni, ko pripoveduje o preteklosti), da ne bi imeli občutka, da v drugem delu zgolj beremo neko drugačno interpretacijo že znanih epizod iz sage o Novakih.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc (pripovedovalec K. bi zlahka lahko bil avtor sam), zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja. Dodatni elementi bi roman definitivno lahko izboljšali in prečistili, vendar pa tekst v svoji osnovi več kot stoji.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tonja Jelen: Pobalinka

    Zarja Vršič

    Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško … →

  • Nazaj k naravi

    Zarja Vršič

    Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

  • Družinska tragedija na Divjem vzhodu

    Nika Mušič

    Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.