Spopad s pismi, recenzijo, gledališčem in literarnim večerom

Ljubezen v pismih – gledališki triptih. Ljubljana: Slovensko mladinsko gledališče, 20.–22. 6. 2013

Aljaž Krivec

V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.

Toda kako obravnavati (nekdaj) zasebna pisma? Za odgovor na to vprašanje se naj navežem na spremno besedo Lada Kralja, ki jo je moč najti v knjigi Pisma Joži, ki je izšla leta 2001 pri Založbi Obzorja. Kralj priznava, da je očitek svojevrstnega voajerstva možen, vendar pa je treba priznati, da je poznavanje tovrstnih tekstov hkrati lahko bistveno za poznavanje geneze del nekega avtorja. Da pa je temu res tako, mora do njih pristopati pristojna oseba, ki se z avtorjem ukvarja profesionalno in ob tem do njega tudi goji spoštljiv odnos, ne glede na vsebino pisem.

Če do pisem pristopamo na opisan način, nam ta lahko služijo kot pomemben dokument, vendar pa, kot opozarja Kralj, gre za več kot le to. Pisma je namreč možno brati tudi kot literarno delo samo na sebi – elementov, ki nam to omogočajo, je več. Claudio Guillén, ki ga Kralj povzema, v tekstu »On The Edge of Literariness: The Writing of Letters« meni, da pisma postanejo literarna, ko se v njih prepleteta fikcionalnost in poetičnost, bistvene so tudi  prispodobe in metafore, ki še najbolj sodijo v literarni diskurz, slednje pa velja tudi za pisateljski slog pisem. A najbolj oprijemljiv in viden literarni element pisem je vpeljava kakega lika, ki ga je pisatelj uporabil v kasnejšem delu, včasih pa celo delo samo ali njegov krajši odlomek. Tako je trditev Vincenta Kaufmanna (v delu Relations épistolaires), da se pisma vzpostavljajo kot gradivo, enakopravno literaturi, še kako upravičena.

Upoštevajoč to vedenje sta gledališki produkciji Pisem Joži in Pisem Nori še posebej zanimivi, saj vsaka od njiju nudi svoj pristop k problemu pisem. Pisma Joži, ki jih je zasnoval in (skoraj sam) izvedel Ivan Rupnik, so bliže prvemu, dokumentarističnemu načinu obravnavanja pisem. Ogled bralne uprizoritve še najbolj spominja na dogajanje v studiu, v katerem snemajo dokumentarni film o Slavku Grumu. Gre namreč za mešanico doživeto recitiranih Grumovih pisem, suhoparno komentiranje njihovih nejasnih delov in posredovanje faktografskih podatkov o literatovem življenju.

Po drugi strani pa so Pisma Nori v zasnovi in izvedbi Damjane Černe predstavljena kot umetniško delo. Tako so pisma večkrat razrezana in ponovno sestavljena v novih zaporedjih, pomembni  so scenski efekti, poleg tega pa v izvedbo ni vneseno nikakršno besedilo, ki ga ne bi bilo najti v samih Joyceovih pismih. Dokumentaristično torej v tej izvedbi ni prisotno, pač pa sta zato toliko bolj pomembna avtoričina interpretacija in občutek, ki ga dobimo ob samem spremljanju predstave. Naj na tem mestu omenim, da obstaja tudi bistvena razlika med načinoma, kako so ena in druga pisma vstopila v širšo slovensko javnost. Lado Kralj je v Pismih Joži upošteval vse prej navedene principe raziskovanja tovrstnih besedil in tako je spremna beseda napisana v strogem strokovnem diskurzu. Po drugi strani pa je Mitja Čander, pisec spremne besede k Pismom Nori, zapisal svoje razmišljanje o Joyceovi osebnosti, ki je ni navezal na njegovo literarno ustvarjanje, ali pa vsaj ne v zadostni meri.

To bistveno razliko med predstavama pa je mogoče vnesti še v širši literarni kontekst z vprašanjem: na kak način sploh predstaviti neko delo širši javnosti? Strokovne razprave in literarne kritike, ki bi se naj z literaruro ukvarjale s pomočjo korpusa znanj iz literarne vede, iz tega konteksta izpadejo, zato pa nas toliko bolj zanima predstavitev nekega dela v okviru literarne recenzije in literarnega večera.

Čeprav je recenzijo težko natančno definirati, pa se po navadi strinjamo vsaj glede njene dolžine, saj naj bi šlo za kratek tekst, ki ne omogoča prostora za natančno in poglobljeno razpravo o literarnem delu, tako pa recenzije razumejo in poimenujejo tudi različni slovenski mediji, ki jih prebiram. A bistven razloček med njimi je v tem, da za predstavitev nekega dela ubirajo oba prej predstavljena načina, torej tako tistega, ki pisma razume kot dokument, kakor tudi tistega, ki pisma postavi v območje umetniškega literarnega dela in jih na tak način tudi predstavi. Kljub temu največkrat srečam  dokumentarističen način, ki delo zvrstno opredeli, pove besedo ali dve o avtorju, za jedro teksta pa služi obnova obravnavanega dela. Tekstov, ki poskušajo s pomočjo sloga in ritma pisanja ter ubeseditvijo nekaterih glavnih motivov besedila posnemati občutek, ki ga dobimo ob branju literarnega dela, je neprimerno manj. Seveda ne menim, da bi si recenzija morala  vzeti umetniško svobodo, ki si jo je v okviru uprizoritve privoščila Damjana Černe, vendar pa bi lahko upoštevala vsaj to, da lahko obstaja tudi brez (po)stranskih komentarjev, ki nam o nekem konkretnem delu včasih pač ne povedo posebej veliko.

Primer Ljubezni v pismih pa je neprimerno bolj relevanten za vprašanje literarnih večerov. V okviru teh sem zaznal bistveno razliko med predstavitvijo poezije in proze, upoštevajoč, da literarnih večerov, ki bi predstavili kakšno dramsko besedilo, takorekoč ni, saj so ta navadno predstavljena kar v polnokrvni gledališki predstavi ali vsaj v bralni uprizoritvi. Branje poezije je največkrat … dogodek. Pesnik glede nastanka neke pesmi ne pove veliko, samo pesem pa prebere s poudarki na določenih besedah, verzih ali celih kiticah, recitira jo v določenem tonu in ritmu, včasih so poslušalci deležni celo imitiranja kakšnega glasu ali petja. Tovrstna vznesenost prikazuje način, kako bi naj po pesnikovem mnenju pesem brali, s tem pa jo hkrati samodejno postavi v novi kontekst. Predstavitev pesniške zbirke je navadno nekoliko drugačna, vendar doživetost ob branju ne umanjka, pesmi pa kljub povedanim faktografskim podatkom navadno obdaja skrivnostnost – večkrat sem opazil, da moderator literarnega večera v primeru posameznega avtorja sploh ne govori o ustvarjanju predstavljene pesniške zbirke, kakor da bi s tem posegel nekam, kamor ne bi smel.

Predstavitev proznih del pa je največkrat kar diametralno nasprotje pesniškim večerom. Seveda je potrebno upoštevati, da je predstavitev romana težko izvesti v času, ki ga zamejuje trajanje literarnega večera, kar samo po sebi kliče po avtorjevem posredovanju, saj mora za glasno branje izbrati odlomke, ki se zanj zdijo relevantni, preostalo pa skuša zajeti v okviru vprašanj, ki mu jih postavlja moderator. Občutek, ki ga avtor, če delo seveda recitira prepričljivo, uspe zbuditi v poslušalcih, se tako hitro izgubi med kopico raznoraznih vprašanj, ki nam velikokrat o delu ne povedo prav veliko. Časovne omejitve sicer ni v primeru zbirke krajših proznih sestavkov, kamor lahko uvrstimo tudi pisma, saj lahko ta učinkujejo tudi vsako zase, vendar pa že tako ali tako le redko naletimo na avtorja, ki bi svojo prozo bral tako doživeto, kot to navadno počnejo pesniki. Preprosto rečeno: literarni večeri, na katerih so osrednje zvezde prozaisti, nam navadno ponudijo razmeroma enolično branje literarnega dela, ki je tako predstavljeno kot kup mrtvih črk na papirju.

Seveda med vsemi načini predstavitev obstajajo razlike, zaradi katerih jih težko zvedemo na skupni imenovalec. Gledališka predstava je umetniška forma sama po sebi in v tem kontekstu z literarnim večerom ali literarno recenzijo naj ne bi imela dosti skupnega. Bistven je tudi razloček med načinoma, kako nek tekst prebere igralec in kako ga prebere njegov avtor, pozabiti pa ne velja niti na element prostora in vprašanja, kdo je tisti, ki govori – avtor predstavlja nek tekst kot njegov avtor, igralec pa ga predstavi skozi vlogo, ki jo igra na odru. A kljub temu se mi zdi, da je ravno serija predstav v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča v svoji naravi takšna, da odpre vprašanje, če lahko neko besedilo občinstvu podamo bolj prepričljivo, če ga predstavimo s čustveno distanco, faktografsko, tako rekoč tako, kot je zapisano, ali pa je boljša pot tista, ki želi nek tekst pred nas postaviti v živi obliki in s tem v nas zbuditi čustva, ki jih je čutil pripovedovalec in bi jih morebiti tudi mi sami, če bi brali v domačem naslanjaču. Ergo: je pomembneje izvedeti ali začutiti?

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • “Obdrži moja pisma zase, draga. Napisana so zate.”

    Gabriela Babnik

    Pred leti sem prijateljici ob vljudnostnem “Kako si kaj?” menda precej nevljudno odgovorila – “Tako, kot izgledam.” Ton mojega glasu ni bil agresiven (in ne, … →

  • Nazaj v srednjo šolo

    Aljaž Krivec

    Slovenska literatura se izven prostora, po katerem lomasti nekaj entuziastov, ne pojavlja posebej pogosto. Še največ se o njej v širšem javnem prostoru pogovarjamo, ko beseda nanese na pouk … →

  • Preigravanje mola v duru ali resnica pod vprašajem

    Ana Gabrijelčič

    Mislim, da nihče od nas, ki smo se v petek zvečer nagnetli v dvorano Stara pošta Slovenskega mladinskega gledališča, da bi si ogledali glasbeno-gledališki performans … →