»Spisalo se jim je!!!«

Prebranec, večer mlade proze. Ljubljana: Menza pri koritu, 11. februar 2013.

Mojca Kirbiš

Tako kot že uveljavljene Mlade rime z vabljivim podnaslovom »najbolj rokenrol pesniški večeri v Republiki Sloveniji in njeni širši regiji« tudi Prebranec organizira Kud Kentaver. Tudi slednji se dogaja v domačnem vzdušju metelkovske Menze in daje prostor novim, še neuveljavljenim, a tokrat proznim upom, ki smejo svoj nastop poživiti tudi z videoprojekcijo. Serija večerov nove proze ima še eno majhno razliko s sestrskimi pesniškimi večeri – kot so kasneje razkrili organizatorji, bodo vsaj zaenkrat puščali prostor tako manj kot bolj uveljavljenim piscem in s tem namenoma brisali mejo med njimi.

Prvi Prebranec je povezoval Dejan Koban in začel z branjem bitniške klasike Na cesti Jacka Kerouaca. Tudi srbske specialitete, po kateri je serija literarnih večerov dobila ime, čisto zares ni manjkalo (ampak zaradi nezanemarljive številčnosti publike zagotovo hitro zmanjkalo). Branje sta uvedla novejša obraza Maja Čehovin s kratko zgodbo in Matjaž Drev z odlomkom iz romana. Maja Čehovin je z neorealističnimi prizori in fantastičnim koncem pustila vtis krhkega, a koherentnega nastopa, Drev pa je prebral dinamičen, a mogoče premalo kompakten dialog iz svojega pravkar nastajajočega romana. Uvodni solidni občutek se je potem stopnjeval z nastopom naslednjih dveh avtorjev. Monika Vrečar je brala iz svojega prvenca Kdo je najel sonce. Nekompromisna zapeljivost, s katero si je avtorica privoščila poslušalce, je popolnoma v skladu z glasno in avtentično pisavo ustvarjalke tako imenovane x (ali že y?) generacije. Tako podžgano publiko je potem dobil v roke nagrajenec festivala mlade literature Urška Janez Grm s prav tako že izdanim prvencem Sinice Sablje Sladoled. Grm je s samosvojim, bizarnim humorjem postmodernistične detektivske zgodbe energično zavzel oder.

Tako organizatorji kot nastopajoči na literarnih večerih se očitno vedno bolj zavedajo, da so branja lahko tudi samostojni dogodki, ki niso le podaljšek ali promocija nekega bolj pomembnega početja v samotni tišini. Kar se pa vsebine slišanega tiče: Pred kratkim sem si ogledala bero novonastalih filmov diplomirancev AGRFT-ja in ne morem se znebiti nekega občutka podobnosti ob poslušanju t. i. nove proze. ›Novi‹ avtorji večinoma obvladajo kompaktnost forme, imajo občutek za detajle, ko zrcalijo realnost, kažejo drugo plat resnice in se pri tem ne spozabijo, da bi moralizirali ali povedano vsaj vedno znova reflektirajo, odzivajo se na aktualno tematiko, se sukajo okoli ›resnice‹, a je nikoli pompozno ne izrečejo, da bi postali moteči, varujejo se s cinizmom, humorjem, pobegom v fantastiko. Pripovedovalko v zgodbi Monike Vrečar, ki je prav tako pisateljica, literarna kritičarka zavrne z besedami »preveč spolnosti, premalo substance«. Čeprav me v tem trenutku prešine, da se v tej ›samokritiki‹ skriva delček resnice, pomislim: Mi, lačni velikih zgodb, ampak, če bi jih nam povedali, tele velike zgodbe, bi jim verjeli? Celoten vtis večera torej: pristno in všečno.

O avtorju. Mojca Kirbiš, rojena leta 1981 v Mariboru, je diplomirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in magistrirala iz vzodnoevropskih študij na Svobodni univerzi v Berlinu. Občasno piše književne recenzije in kritike ter prevaja.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Grajenje neke skupnosti, vsaj začasne«

    Mlade rime so eden izmed najbolj vztrajnih, prijetnih in svežih ciklov literarnih dogodkov v prestolnici. Kako ste dobili idejo za festival in koliko se njegove … →

  • Avtor in/ali delo

    Anja Cimerman

    Xavier Le Roy je po študiju biokemije in doktoratu iz molekularne biologije na univerzi v Montpellierju začel svojo poklicno pot kot znanstvenik. Po izkušnji z … →

  • Neobstoječa generacija 80.

    Gabriela Babnik

    Če bi nekdo padel z lune in pristal ravno v sredini razprave o generaciji 80., ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature 31. maja … →