Slovensko-portugalska pesniška naveza v Braziliji

Barbara Korun

Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki jo stresa v nenavadno mičnih gibih, drhtljajih in dregljajih, vidim tri bele obraze, svoje pesniške sopotnike. Čisto spredaj je starejša, suha, žilava gospa, ki se je prav pred kratkim skoraj stepla z razcapanim suhcem v japankah za prazno pločevinko piva, ki jo je potem skrbno spravila v veliko črno vrečo, zdaj pa poplesuje z elegantnimi gibi in z brezzobimi usti v nasmehu. Pritlikavec brez ene noge se je dvignil na berglah in prav tako poplesuje, ena od žensk se mu je pridružila v par – nihče ga ne pomiluje, nihče se ga ne izogiba. Tudi mene nekdo zagrabi v plesni objem, najprej se skušam spomniti plesnih ur iz srednje šole – kako se že, hudiča, pleše samba?! – potem pa se izvijem in samo občudujoče gledam: kamor seže moje oko stojijo ljudje vseh oblik in oblek in plešejo. Smo pred katedralo na glavnem trgu v Salvadorju, v Braziliji, tole je zadnja noč pred odhodom nazaj domov, pot do sem pa je bila dolga – začela se je vsaj pred štirinajstimi leti.

Prva pot slovenskih literatov v Brazilijo se je zgodila leta 2000 v organizaciji Centra za slovensko književnost (CSK) in DSP (poleg Braneta Mozetiča so se je udeležili še Andrej Blatnik, Evald Flisar, Tomaž Šalamun in Svetlana Makarovič), ob tem je izšla knjižica z njihovimi prevodi. Druga pot gre od Braneta Mozetiča in CSK preko prevajalke in lektorice slovenščine v Lizboni Mateje Rozman do portugalskega pesnika in založnika Casimira de Britta, velikega ljubitelja Slovenije in slovenske poezije (rad poudari, da je bil kar 23-krat v Sloveniji – večkrat tudi kot dolgoletni predsednik portugalskega PEN). V tej zgodbi sta nastali (poleg posameznih monografij) tudi dve »nedokončani« antologiji: 13 slovenskih pesnikov v portugalščini (Sopro, Lizbona 2008) in 13 portugalskih glasov v slovenščini (Aleph, Ljubljana 2009), na njunih »temeljih« pa leta 2012, ko sta postali evropski prestolnici kulture slovensko mesto Maribor in portugalsko mesto Guimarães, dvojezična slovenska in dvojezična portugalska antologija Slovenski in portugalski pesniki XX. stoletja. Zahtevno in obsežno knjigo je pomagal realizirati širok uredniški odbor, številni prevajalci in pesniki, slovenski del le-teh je na našem potovanju zastopala dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica na ljubljanski FF, ki je ›slovensko poezijo‹ predstavila zgodovinsko, v živo pa smo jo zastopali Milan Dekleva, Brane Mozetič in Barbara Korun.

Svojo pot smo začeli v Lizboni, kjer smo v ponedeljek, 27. oktobra, nastopili v ogromni knjigarni eminentne verige FNAC v središču mesta. Na prireditvenem prostoru, ki vključuje oder z ozvočenjem in kavarniške mizice, kjer se da tudi kaj naročiti, se je odvila sproščena praizvedba programa, ki smo ga kasneje z variacijami še petkrat ponovili, vsakič bolje in z večjo samozavestjo: poleg predstavitve projekta in knjige (ki je med drugim dobila tudi nagrado za najlepšo knjigo na slovenskem knjižnem sejmu) smo se z branjem predstavili tudi vsi trije pesniki iz Slovenije, svojo poezijo pa je – poleg naših prevodov – bral tudi Casimiro de Britto. Vendar se predstavitev ni zaključila s tem: izdatno smo v obeh jezikih brali tudi ›fizično mrtve‹ pesnike, tako slovenske kot portugalske. Pred branjem v ogromni knjigarni, ki zajema dve nadstropji trgovinskega centra v središču mesta, smo obiskali kavarno, oddaljeno le za dober streljaj, v kateri je navadno posedal Fernando Pessoa, ter njegovemu kipu natančno in potrpežljivo razkazali vso debelo dvojezično dvojno antologijo.

V Rio de Janeiro smo prileteli iz Pariza, polet je trajal skoraj 13 ur. V Riu je bilo vroče in vlažno, prvi obhod hrupnega in umazanega mesta pa me je razočaral – tudi slavne peščene plaže, na katerih so poležavali prvi kopalci (tam je zdaj pomlad). K sreči je ta vtis naslednjega dne popravil pogled z vrha Sladkornega hlebčka (Pão de Açucar), kamor smo se pripeljali s skoraj 100 let staro vzpenjačo – razgled na ogromno mesto (ki ima skoraj dvakrat toliko prebivalcev, kot jih ima Slovenija), ki obliva hribovje nenavadnih oblik, je bil veličasten, kolumbovski. Nastop smo imeli tega večera v majhni, a izredno lepo urejeni in dobro založeni knjigarni Livrerii da Travesso v Botafogu, zelo blizu slavne Copacabane. Tam nas je pričakala živahna in podjetna Ana, učiteljica slovenščine v Riu, ki je na naš večer pripeljala tudi ves svoj razred. Tako se je po predstavitvi razvila živahna debata, žeja po slovenski kulturi in slovenščini je bila pri vseh zelo močna; v glavnem je šlo za sinove in vnuke prvih priseljencev ali pa tudi za njihove partnerje; zanimivo pa je, da se k slovenščini vrača pravzaprav že tretja generacija, generacija vnukov in vnukinj.

Naslednje presenečenje nas je čakalo sledečega jutra na Državni univerzi v Rio de Jaineru na Instituto de Letras, kjer nas je sprejel tamkajšnji profesor protugalske književnosti Sérgio Nazar, tudi sam pesnik. Z nami se je pogovarjala tudi predstojnica oddelka in nam pokazala najnovejšo knjigo oddelka – šlo je za še neobjavljene korespondence najbolj znane brazilske književnice Clarise Lispector, ki je zadnjih dvajset let preživela v Riu, kjer je tudi pokopana. Pravo presenečenje pa je bila pa povsem polna predavalnica, z več kot stotimi študenti in študentkami, ki so nas dobro uro in pol nepremično poslušali, po branju pa javno izrazili svoje veselje, da so preko nas spoznali Slovenijo (Portugalsko bolje poznajo) in da so našo poezijo popolnoma »razumeli«, kar kaže, je rekla ena od profesoric, da so stvari literature univerzalne, da se tičejo slehernika, ne glede na kraj njegovega prebivanja in njegov izvor.

Naslednja postaja je bila Brasilia, glavno mesto in upravno središče, »utopični odgovor« znamenitega brazilskega arhitekta Oscarja Niemayerja »na sodobni urbani kaos«. Čeprav je prestolnica fotogenična (vsaj Niemayerjeve zgradbe to zagotovo so), je nekako prazna, mrtva, predimenzionirana (brez avtomobila ne moreš nikamor): na obeh straneh velike, prazne ravnice tečeta avtocesti, za njima se vzpenjajo nebotičničniki najboljših in najdražjih hotelov ter – ogromne upravne zgradbe, ki tečejo v ravnih, kilometerskih vrstah. Pred branjem v dvorani knjigarne »Cultura em Brasil« (spet v trgovinskem centru), kjer smo imeli elitno, večinoma diplomatsko publiko, nas je (prva) slovenska veleposlanica v Braziliji Milena Šmit povabila na kosilo – pogovor je bil živ in zanimiv; glede na svojo izkušnjo s slovenskim razredom v Riu smo izrazili željo, da bi se slovenščina v Braziliji poučevala sistematično na univerzitetni ravni, ne vedoč, da bodo podobno željo po sodelovanju izrazili kak dan kasneje na univerzi v Salvadorju, kjer smo zaključili svojo turnejo ›na najvišji ravni‹.

V Salvadorju, na Bahia State University, največji univerzi tega dela Brazilije, ki ima kar 3 milijone študentov v 26 kampusih, nas je namreč sprejel sam rektor in nam izrazil željo, da se kulturni izmenjavi Slovenije in Portuglaske pridružila še Brazilija, torej da bi podpisali nekakšen tripartitni sporazum in antologijo razširili še z brazilskimi pesniki in pesnicami. Tu sta se izkazali Mateja Rozman in Alojzija Zupan Sosič, in upati je, da bo to srečanje imelo kakšne pozitivne posledice za vse. V majhni slavnostni sobi s portreti prejšnjih rektorjev (med njimi je bila celo ena ženska) so se prerivali fotograf in fotografinja in TV-snemalec, branje v predavalnici pa je za razliko na začetku izgledalo dokaj borno, poslušalcev skoraj ni bilo, povrhu tega pa je vse preglasila ogromna klimatska naprava. Po kakšni uri postavanja in čakanja se je dvorana napolnila in izkazalo se je, da je med pričujočimi celo več pesnikov in pesnic, nekaj med profesorji, nekaj med študenti. Tudi vprašanja so bila zanimiva – Braneta so vprašali na primer, kako ga v Sloveniji sprejemajo kot pesnika, pač glede na njegov gejevski aktivizem. Milan Dekleva jim je vprašanje vrnil: njega je zanimalo, kako je pri njih s pesnicami – v antologiji brazilske poezije, ki je nedavno izšla v slovenščini, je zasledil zgolj eno ali dve. Dobil je odgovor, da se stanje sicer izboljšuje, da pa se tu problem še dodatno zaplete zaradi rasne segregacije.

To je videti tudi tu, na glavnem trgu, kjer vsak torek po maši plešejo le črni domačini in beli turisti (Salvador je bilo pristanišče, največji trg sužnjev iz Afrike, še zdaj je 80% črnski). Temu je prirejeno tudi bogoslužje – prav nič na tem trgu ne daje slutiti, da gre za krščanstvo, še najmanj izvrstne kajpirinje, mešanice trsnega žganja in sveže iztisnjenih sokov, ki nam jih kar na plesišče samoiniciativno nosi podjetna natakarica. Ampak vse se konča zgledno – čeprav nas taksist vozi po tesnih, temnih in razdrapanih ulicah, se po dolgi vožnji vendar srečno vrnemo v svoj hotel. Naslednja postaja – Slovenija.

O avtorju. Barbara Korun, pesnica, kritičarka, esejistka, rojena 1963 v Ljubljani, je po diplomi iz slovenistike in primerjalne književnosti  skoraj dvajset let poučevala literaturo na ljubljanskih gimnazijah, delala kot lektorica in dramaturginja v različnih gledališčih, trenutno je samozaposlena v kulturi. Po izidu svoje prve knjige leta 1999 je začela nastopati kot moderatorica literarnih dogodkov in mentorica pesniških delavnic. Izdala je šest … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Okupacija prepovedanih knjig v razbeljenem Mariboru

    Miša Gams

    Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige … →

  • Kdo je kdo

    Primož Čučnik

    Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža … →

  • Met kocke ni dovolj ali Eksperimentalna poezija nekoč in danes

    Gregor Podlogar

    Obrnil se je ključ v sobo je stopila noga. Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003), Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike) … →