Skulirani in pripravljeni poslušati

Otvoritev 5. festivala Mlade rime (ponedeljek, 18. 6. 2012, Menza pri koritu)

Barbara Jurša

V ponedeljek, 18. junija 2012, se je že petič pričel petnajstdnevni festival Mlade rime, finale celoletnega druženja v Menzi pri koritu, ki naj bi mlade pesnike rekrutiralo v literarno nastopanje. Prvo srečanje v okviru festivala se je zgodilo pravzaprav že ob štirih popoldne kot “kava” z Lidijo Dimkovsko v Klubu Daktari (prav tako napovedani Tomaž Šalamun se ni prikazal). Popoldanske pesniške kavice v senci grajskega griča naj bi služile predvsem temu, da občinstvo seznanijo s prostorom, kjer se bodo začeli jeseni redno odvijati pogovori in branja.

Večerno dogajanje se je odvilo seveda v Menzi, ne ravno natančno po programu, zato pa dovršeno izpeljano in z zaupanjem v improvizacijo oziroma prijetnost presenečenj. Dejan Koban, glavni odrski motor Mladih rim, je za začetek vzbudil pozornost tako, da je izvedel posebno “daritev” visoki umetnosti: splezal je na lestev na odru ter napovedal, da bo zdaj govoril visoko in da ga ne bo nihče razumel, potem pa svoje sporočilo zašepetal na uho žonglerjema, ki sta gluhi telefon raznesla med publiko (“festival se je začel”). Na odru, ki je potem sameval v modri svetlobi (“v luči” gesla letošnjega festivala, Mlade rime – mesto modrine), je bilo ob lestvi in dveh lampijonih opaziti tudi par okenskih okvirjev, visečih v zraku, oder za pesnike pa je bil, kot vselej, postavljen sredi občinstva, in je z razmajanimi vrati, lončnicami in namizno svetilko ustvarjal prijetno intimno vzdušje. Ob šanku je bilo poskrbljeno še za stojnico z lično zloženimi knjigami različnih slovenskih založb. Vrata Menze so bila ves čas odprta (na začetku smo bili deležni še zvočne kulise glasbenega dogajanja na Metelkovi), obiskovalcev se ni ravno trlo in videti smo bili precej skulirani in pripravljeni poslušati.

Večer je bil rezerviran predvsem za bolj uveljavljena pesniška imena, in sicer sama domača – napovedani gost iz tujine, Nemec Matthias Göritz (ne Mathias Goeritz, ki je tudi slikar in kipar), je zaradi bolezni nastop odpovedal, Gregor Podlogar pa ni imel s sabo prevodov njegovih pesmi. Branje pesnikov je na kratko intoniral igralec Primož Pirnat, ki je v spomin Ivanu Minattiju prebral “Nekoga moraš imeti rad” in še nekaj pesmi, ki lahko poskrbijo za “razneženje” prostora (pesnikov zadnji nastop v Menzi, ki je bil njegov predzadnji, je nekaj poslušalk spravil v jok).

Potem so se gladko zvrstili suvereni petnajstminutni nastopi štirih precej raznorodnih avtorjev. Tomaž Šalamun je bral pesmi, ki jih je pisal to pomlad – kot je za njegovo poezijo značilno, vzpostavljajo nek svojstven ritualen ritem ter priklicujejo razsežnost presežnega. Najmlajša nastopajoča, Katja Gorečan, je samozavestno predstavila svoj prvenec Trpljenje mlade Hane – vse pesmi precej izvirno, s prijemi zgodbic za otroke, opisujejo njen alter ego, mlado pesnico Hano, ki se sooča s tipičnimi težavami odraščanja. Stanka Hrastelj nas je s pridušenim, zatemnjenim glasom popeljala v precej prozaični svet erotičnih fantazij osemintridesetletnega konservativca. Križanje moškega lirskega subjekta, katerega pornografska izpoved vključuje vse, kar bi od tovrstne izpovedi (nekakšnega slehernika) pričakovali, z ženskim glasom Stanke Hrastelj morda ni najbolj posrečeno, gotovo pa je zanimivo doživetje. Za vrhunec večera je poskrbela Lidija Dimkovska z “Balado o beguncih tete Else” iz njene letošnje v slovenščino prevedene pesniške zbirke. Njena pesniška sporočila niso niti najmanj ph- ali kako drugače nevtralna, prav tako strasten in odločen pa je njen način podajanja te poezije na nastopih. Pesmi Dimkovske z drznim, eruptivnim, ekspanzivnim domišljijskim zrenjem “epsko” presevajo ves svet ter s temnim humorjem gnetejo resničnost v tisto intenziviteto, v kateri je včasih ne želimo prepoznati.

Zaključek literarnega dela dogodka je sledil Dejanovemu skrivnostnemu povabilu občinstvu, naj se odpravi z njim ven na zrak. Pred Menzo smo (ponovno) brez besed odprli fotografsko projekcijo z obrazi in verzi mladih pesnikov, in če se nismo povsem zagledali vanjo, smo lahko opazovali žonglerja, ki sta se v bližini igrala z baklami. Dejstvo, da smo se nenapovedano znašli na odprtem, se je zdelo prav primerno za otvoritev pravega poletnega festivala, posebno z meti ognja (namesto ognjemetom), ki nekako pristaja času kresnic. Za idejo fotografske projekcije je videti, da bo dobro zaživela: portreti (48 obrazov, v glavnem ženskih) so zares odlični, prav tako pa so odlično izbrani verzi ob njih. Poezija mladih pesnikov bo torej za čas festivala našla svoje mesto pod soncem, tako da bo vsako noč črno-belo svetila pod zvezde na Metelkovi.

Kako lahko merimo uspelost literarnega večera drugače kot po občutku, kako hitro je minil? Opisovani je minil kratkočasno, po zaslugi Dejanovega že zares prekaljenega duhovitega povezovanja, oziroma dinamičnosti povezujočega performansa, pri čemer ne gre zanemariti prispevka očarljivih predstavnikov Cirkusa pri koritu (cirkusantov s stalno rezidenco v Menzi). Za popoln zaključek večera je poskrbel sproščujoče hrupen in zamaknjen freejazzovski nastop Karlovčec-Drašler tria.

 

(foto: Nina Medved – Mjedved)

O avtorju. Prevajalka in učiteljica angleščine. Leta 2014 je objavila pesniško zbirko Leta v oklepaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gozd, ki tipa

    Domen Slovinič

    Dejan Koban je svojo prvo pesniško zbirko Metulji pod tlakom v samozaložbi Blablabla & Bla izdal leta 2008, znan pa je tudi kot eden izmed … →

  • Neobvezno: Trnovski terceti

    Andrej Hočevar

    Prvi večer letošnjih Trnovskih tercetov je otvoril Marko Matičetov s pesmimi iz nove zbirke, ki bo kmalu izšla pri hišni založbi. Matičetov je navidez mirno … →

  • Nomadstvo kot vrednota

    Manca Klun

    V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, … →

Izdelava: Pika vejica