Skrite razpoke odnosov

Teja Močnik, Kamni z Marsa. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Tinkara Uršič Fratina

Kamni z Marsa so različni. So hladni, so topli, hkrati so nam blizu in daleč. Nekateri se držijo skupaj, so ena celota, po drugih se prepreda mreža razpok, da ne vemo, ali se bodo v tem trenutku zdrobili ali bodo še malce zdržali. Devet jih je. Nekateri nosijo ogromno težo, drugi so v resnici kupi treh ali več kamenčkov. Tudi po videzu so različni, vendar vsi neizpodbitno prihajajo z istega kraja – njegova atmosfera jih je vidno izoblikovala.

Kamne z Marsa združujejo odnosi, »ki se tkejo skozi čas in prostor, včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče«. Zaobjemajo ljubezenske, prijateljske in družinske odnose, pa tudi tiste enkratne, slučajne, do katerih pride po spletu naključij. Tako na primer v uvodni in tudi naslovni zgodbi spremljamo par, ki se med karanteno oddaljuje, njuna komunikacija šepa, zapirata se drug pred drugim in tako vsak zase pretrpevata skrbi, ki jih prinaša želja po otroku. Zgodba »Očetje«, sestavljena iz treh delov, postavlja pod drobnogled vlogo očetovstva, v »Drobižu« spremljamo prvoosebno pripoved matere, ki se zaradi dela fizično oddaljuje od svojega otroka, otrok pa od nje čustveno, v »Terasi v Rimu štiri stoletja pozneje« sledimo dvema kuharjema – »prijateljema« –, ki se zapleteta v skorajda že kriminalno situacijo, v zaključni pripovedi »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati« pa se preiskovalec sreča z zagonetnim primerom pisatelja, ki je izgubil spomin in se umika iz javnega sveta, ker pa mu odprtost primera ne da miru, se ga odloči obiskati.

Teja Močnik zgodbe zapiše nadvse enigmatično; bralec je vržen v dogajanje, ki je sprva pomanjkljivo opisano, tekom zgodbe pa postaja jasno vse več, vendar nikoli ne vse. Močna, čustvena atmosfera, ki jo s pisavo ustvarja, je podkrepljena s čutnimi zaznavami, predvsem preko vonja in vida, ter podobami (iz narave, na primer morje, veter, reka, ali pa je pomenljiva podoba že sam prostor, v katerem se zgodba dogaja, na primer hiša, grad, hotel, samostan). Te so še posebno opazne v ciklu »Lepi zapuščeni kraji«. V zgodbi »Hotel« je na primer sicer zapuščena stavba oživljena s podobami iz preteklosti, ko so se po sobanah sprehajali fantje in dekleta, ki »iz povsem navadnih kozarcev pijejo pogrošno vino, ki bo pregnalo sramežljivost in ojačalo njihovo mladost«, v »Gradu« je v dogajanje vedno znova vpletena podoba družinskega portreta, ki visi na steni. »Zdajci so se nekateri obrazi na portretu skremžili, platno se je nagubalo, nelagodne sence so se spustile na obličja Thurnovih žensk, kot bi čutile, da bo spet treba obleči tisto obleko, skočiti v čevlje, ki so jih tam v vsemirju sezule za večno«, protagonistka pa želi spremeniti svojo usodo in s tem usodo portreta. K skrivnostni in na trenutke strašljivi atmosferi zgodb pripomore tudi množinski subjekt (»mi«), ki je akter nekaterih zgodb, na primer tretje zgodbe iz cikla »Očetje«, že omenjene »Hotel« in »Samostan«: »[B]rez premisleka smo bili, v resnici neizkušeni in naivni, pripravljeni prevzeti vsako nalogo, povezano z morjem.« Avtorica kolektivnega pripovedovalca spretno uporabi in z njim pričara svečano, na trenutke morda že fantastično vzdušje, ki veje prek teh zgodb.

V nasprotju z zgoraj omenjenimi zgodbami, v katerih prevladujejo predvsem dolge, kompleksne povedi in obsežni odstavki, se proti koncu zbirke zgodbe strukturno poenostavijo. V drugem triptihu zbirke, »Podaljšanih kavah«, prevladuje dialog oziroma dobesedni navedki, kar je v ostalih pripovedih prava redkost. Sprva je to morda presenetljivo, a je cikel na predzadnje mesto v zbirki postavljen z razlogom – bralec si lahko za trenutek oddahne od kompleksnih, dolgih povedi in zadiha med dialogi. Zadnja pripoved, »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati«, je od vseh morda še najbolj zapletena in sili k ponovnemu branju, ne le te zgodbe, temveč celotne zbirke. Dogaja se v neznanem prostoru in času, v mestu, ki je »podvrženo neprestanemu spektaklu«. Obravnava vlogo in pomen avtorja kot instance, z metafikcijskimi elementi se loteva pomena fikcije in njenih mej – kje so oziroma ali sploh obstajajo –, s tem pa dolgoročno zaposli bralčeve misli, saj preizprašuje odnos med avtorjem in tekstom, pripovedovalcem, likom. Odnos, ki je, tako kot odnosi v ostalih zgodbah, razpokan bolj, kot se sprva zdi. Sili nas, da na celotno zbirko pogledamo skozi drugačno prizmo in se je ponovno lotimo od začetka, s tem pa so »Zgodbe, ki jih ne želim zapisati« idealen zaključek zbirke.

Prvenec Teje Močnik ni lahko branje, vendar je napisan dobro, z izdelanim osebnim slogom, ki zahteva pozornega bralca. Medčloveške odnose avtorica predstavlja skozi atmosfero, ki jo liki, včasih tudi sama scenografija, s svojo prezenco in dejanji ustvarjajo. Dialoga je malo, enoznačne obdelave likov in dogajanja pa praktično ne najdemo. Obravnava teme feminizma, begunstva, družinske problematike, z naslovno zgodbo se dotika tudi trenutnega tukaj in zdaj. V večini drugih zgodb dogajanje postavi v preteklost, vendar zaradi enigmatične atmosfere delujejo nadčasovno. Proza Teje Močnik nas kot megla objame, vzame v svoj svet, ki nam razkriva špranje odnosov – in za konec doda: »kot si boste vzeli zgodbo, si bo tudi ona vas.«

O avtorju. Tinkara Uršič Fratina (1999) je študentka anglistike in primerjalne književnosti. Piše predvsem literarne in filmske kritike, ki so objavljene na spletni kulturni platformi Koridor – križišča umetnosti. Oktobra 2021 je bila njena kritika objavljena v rubriki “Mlado pero” časopisa Delo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica