Skozi žilo v tekst

Tomislav Vrečar, Strupena nevesta. Ljubljana, Center za slovensko književnost, 2017 (zbirka Aleph).

Silvija Žnidar

»Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije. De Quinceyeve Izpovedi angleškega uživalca opija so orale ledino, njegova Suspiria de profundis je zarezala v temo opijskih sanj; uvod v Coleridgevega Kublajkana ustoliči tvorbo teksta pod vplivom opija; Novalisove Himne nôči aludirajo na omamljena stanja onkraj zavesti, poetična podoba sinjega cveta diši po prepovedanih substancah. Ko se je enkrat vzpostavil literarni diskurz o drogah, so se mu priključili mnogi drugi avtorji. Od Baudelaira pa vse tja do nore, džankijevske pisave Williama Burroughsa in Irvina Welsha.

Naracije droge in njenih uporabnikov ter drugih razsežnosti variirajo od fascinacije nad drogo, izkoriščanja drugih stanj zavesti za produciranje drugačnih pisav ali umetnosti (kot so Michauxova ustvarjanja pod vplivom meskalina), do upovedovanja zasvojenosti, destigmatizacije zasvojenca in s tem tudi kritike medicinskega in družbenega diskurza. Da bi za prozo, zbrano v Strupeni nevesti Tomislava Vrečarja dejali, oziroma jo označili kot opisovanje zasvojenosti, bi bila grda redukcija. Strupena nevesta, prozno delo, ki učinkuje fragmentarno in pogosto celo poetično, je eksploziven, tesnobo vzbujajoč vulkanski izbruh glasov o zasvojenosti, njenih okoliščinah in posledicah, o skrajni razčlovečenosti, izoliranosti, marginalnosti, samoti. Tako kot Burroughs (skupaj z Ginsbergom in Rimbaudom inkorporiran v Vrečarjev zapis z naslovom Moderna galerija (zasvojenosti) ne prizanaša z jezikom fiksanja, heroina, odtegnitvenih kalvarij, fekalnosti, krvi, samoprezira. Čeprav tekst izhaja iz izkušnje droge oziroma drogiranja, se stopnjevano preobraža in razvija v čiste fantazme tesnobe, eksistenčne negotovosti in kaosa. Skoraj kot pisna podoba Munchovega Krika.

Strupena nevesta je prozna gmota, čeprav znotraj bralnega akta ne daje takšnega vtisa – delo ni narejeno za stilsko predalčkanje. Poetično produciranje jezika je močno tako na stilski kot vsebinski ravni, izdaja Vrečarjevo predhodno pesniško udejstvovanje. Posamezni segmenti knjige so sicer secirani med sabo in naslovljeni, a ne moremo govoriti o kratkih zgodbah. Fabulativna zasnova je fragmentirana, razpuščena, skorajda odsotna; literarne podobe se izmenjujejo z linijami toka zavesti, s poetičnimi vložki, lucidnimi refleksijami. Rdeča nit Strupene neveste pa je zasvojenost; odvisnost ne le od drog, heroina, temveč tudi od drugih otipljivih in neotipljivih produktov modernega sveta (Tekst se sprašuje: »Katera nova zasvojenost se pripravlja, da zavzame prestol?«). (Pogubno) zasičeni smo z informacijami, vednostjo, odnosi, tehnologijo. Vsako telo že zahteva svojo dozo omame, svojo fiksno točko v svetu, na katero se pripne. Burroughs je govoril o »algebri potrebe« (the algebra of need), osnovani na skorajda ekonomski teoriji zasvojenosti z narkotiki; vsepovsod kjer je želja, telesna ali mentalna nuja, je možnost odvisnosti, je možnost družbenega nadzora ali profita. Strupena nevesta ravno tako ve, kako se zasvojenosti zajedajo v posameznika: »Dinamika, kapitalizem osvaja, razlile so se informacije in zavzele so še zadnje zdrave celice v telesu« ali »niso nas ujeli na rešetke, temveč so nas priklenili na hotenje in naložili sreči oznanjenje …« Med nakopičenimi blodnimi sekvencami, skorajda nadrealnimi prividi, izbruhi toka zavesti, najdemo pravzaprav trezne vpoglede v sodobno družbeno pokrajino in njene ustroje (»… kdor ima čas zase, je nevaren, razmišlja, ni pod nadzorom […]. Oblast ne tolerira odsotne prisotnosti«; »Kanibali in barabe, vse ste spremenili v gojišče ambicije, poteptali kakršenkoli zametek duha, iztrebili iskrivost mistike, pomendrali ste človeka […]«). Outsider, nekdo, ki izgublja lastno ime, potisnjen na rob vsesplošnih človeških interakcij, nosi težo njihove neizprosnosti, okrutno brezobzirnost normativov in filistrske morale. Nekdo, ki mu je »straniščna školjka in njen nizko nasajen kotliček delovna površina«, predstavlja tujek »funkcionalne« družbe, ogroža njeno normalnost in njene obrambne mehanizme, zaradi česar vselej ostaja za njeno mejo, sam.

Strupena nevesta se lahko bere tudi kot slika. Kot umetniško delo, naseljeno z hibridnimi podobami groze, kot apokalipse opustošenih pokrajin starih flamskih slikarjev, prekrite s sodobnim izkustvom mentalne bolečine. Ali pa kot dela Gabrijela Stupice, ki jih avtor skorajda obsesivno evocira znotraj svoje proze ter spaja svoje literarne konstrukte z njegovimi. Opij in njegove nadloge se kažejo kot jezdeci apokalipse (»Opiati se spuščajo na svojih konjih, jezdijo z naproženimi samokresi […], zasvojena pokrajina in na njej sami zadeti obešenci, ki bingljajo z bolečimi erekcijami …«). Prepise tesnobnih misli prekinjajo podobe iz sanj ali o sanjah. Oniričen element je močan; ne zgolj kot beležka stimuliranega stanja onkraj vsakdanje zavesti, kjer se formirajo nadrealne platforme naracije, temveč tudi kot prostor pobega (»Amorfne podobe sanjskega odmika, z eno nogo onkraj in s krili preko«; »Sanje niso zgolj prostor pobega, neka kovačnica novih slik. Materija tega prostora je onirična domišljija …«). Podobno je uvajal že de Quincey (Suspiria de Profundis), združeval razsežnost opijskih sanj, nezavedno in nokturno razpoloženje. Če ima Vrečar strupeno nevesto, ima de Quincey kar tri ženske fantome (dame žalosti), ki prehajajo skozi opno njegove zasovojenosti, Mater Lachrymarum, Mater Suspiriorum in Mater Tenebrarum. Vsaka od njih vlada eni stopnji njegove odvisnosti. Tudi lik strupene neveste grozi s svojo večplastno pojavo, ki lebdi nad izrekajočim glasom in se kaže kot toksičen demon različnih entitet in identitet – privlači s sublimno grozoto, odbija, je znotraj subjekta in zunaj, povsod. Strupena nevesta pa, zanimivo, tako kot Suspiria, zajema pojem palimpsesta (Tako Vrečar: »Na površini je tako nastal preplet različnih pisav in tekstur ter vsebin … Predhodna pisava je skozi leta začela pronicati, vzklili so palimpsesti ljubezni, erotike, fantastike, morda celo ironije … Palimpsestno v strokovni terminologiji najdemo predvsem v starih resničnostih skozi zavest, sanje in podzavest.«). Tekst tako ne uprizarja zgolj nočnih mor odvisnika, temveč prebada različne plasti eksistence, oblik zavesti, manifestiranja le teh v umetnosti in fikciji. Glas subjekta, glas terorja obstoja opušča linearno pripoved, fabulo, se preliva v čiste besedne izlive, konstruira čisto fikcijo (»Ali bom preživel preboj v čisto fikcijo?«), ki se vrača sama vase. Ogledala, ki se vsiljujejo subjektu, namigujoč na myse en abyme, potencirajo občutje ponikanja v neskončno proizvajanje srhljivega prostora, ki množi lastne strahove in misli, tke verižno, neusahljivo izpoved. Strah pred praznino obstoja, horror vacui, poraja fantastične, nadrealne podobe, kompleksna stavčna tkiva, da ustvari točko oprijemanja, zapolni belo platno.

Strupena nevesta je boleč krč. Prestraši, a hkrati fascinira s svojim burkovskim sublimnim, z nečim, kar je nepojmljivo in neopisljivo. Kri, pomešana s fekalijami, razgaljeno drobovje pričajo o nasilni teži sveta in življenja, ki od znotraj in zunaj razjeda posameznika, mu prebada žile, kopiči žolč. Kot bi rekel Artaud: »O meni razmišljate v povezavi z zasvojenostjo, medtem ko sem zastrupljen s spermo in izločki vseh vaših grehov.« Na robu, na »izločkih« družbe se piše neka druga zgodba človeka – tista, ki prebuja anarhičen strah, ki razgalja vse potuhnjene potlačitve sodobne, kvazi-normalne družbe. Ta jezik, pisava roba, je vratolomna, napisana, da potegne v ta vrtinec. Norost je njen zagovornik, vabi v njeno tekstualno mrežo. Ker Strupena nevesta zares zadene – pusti te pod vtisom, na koncu hočeš še.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikoli je samo beseda

    Domen Slovinič

    Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten … →

  • Nikoli se ne izliješ v isto delto dvakrat

    Veronika Šoster

    Nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat, vsaj tako je trdil Heraklit, in priznajmo mu, da je nekaj na tem nenehnem gibanju in spreminjanju; človeka in reke, pesnice in pesmi. Kaja … →

  • Slovo brez konteksta

    Rok Smrdelj

    Najnovejša pesniška zbirka Taje Kramberger naj bi bila zadnja knjiga pesmi, ki jo je avtorica izdala v slovenskem jeziku. Njeno slovo od slovenske pesniške besede … →